Dvojno državljanstvo
Daniel Barenboim

Pogosto sem dajal izjave, da je usoda Izraelcev in Palestincev zapleteno povezana, ter da ne obstaja vojaška rešitev za njihov konflikt. Ker sem nedavno sprejel palestinsko državljanstvo, mi je to dalo priložnost, da svoj pogled predstavim še bolj jasno. Ko se je moja družina v 50. letih prejšnjega stoletja iz Argentine preselila v Izrael, je bil eden od glavnih namer mojih staršev, da mi prihranita izkušnjo odraščanja kot del manjšine - judovske manjšine. Hotela sta, da odrastem kot del večine - judovske večine. Tragedija tega je, da moja generacija, kljub temu, da smo bili deležni izobrazbe družbe, katere pozitivni vidiki in človeške vrednote so me močno obogatile, ignorira obstoj manjšine znotraj Izraela - ne-Judovske manjšine - ki je bila v vsej Palestini pred nastankom države Izrael leta 1948 večina. Del ne-judovske populacije je ostal v Izraelu, preostali del pa jo je zapustil iz strahu ali pa je bil na silo premeščen.
      V izraelsko palestinskem konfliktu še vedno vlada nezmožnost priznanja medsebojne odvisnosti dveh njenih glasov. Nastanek države Izrael je bil posledica judovsko evropske ideje, ki, če hoče razširiti svoj vodilni motiv v prihodnosti, mora priznati palestinsko identiteto kot enakovredno veljaven vodilni motiv. Demografskega razvoja ni mogoče ignorirati; Palestinci znotraj Izraela so manjšina, vendar hitro naraščajoča manjšina, zato mora biti njihov glas zdaj bolj kakor kdajkoli prej slišan. Predstavljajo približno 22 odstotkov populacije Izraela. To je večji delež, kot ga je kdajkoli imela judovska manjšina v katerikoli državi v vsej zgodovini. Celotno število Palestincev, ki živijo v Izraelu in na okupiranih palestinskih ozemljih (to je velik Izrael za Izraelce oziroma velika Palestina za Palestince), je že večje od števila Judov.
      Trenutno je Izrael naenkrat soočen s tremi problemi: naravo sodobne demokratične države Izrael - njene identitete; problemom palestinske identitete znotraj Izraela; ter problemom nastanka palestinske države izven Izraela. Z Jordanijo in Egiptom je bilo mogoče doseči, kar je najboljše opisati kot ledeno-hladen mir brez vprašanja izraelskega obstoja kot judovske države. Problem Palestincev znotraj Izraela, pa predstavlja večji izziv za rešitev, tako teoretično kot praktično. Za Izrael pomeni med drugim tudi soočanje z dejstvi, da zemlja ni bila pusta oziroma prazna. "Država brez ljudi", ideja, ki je bila propagirana za časa nastanka Izraela. Za Palestince pa to pomeni sprejetje dejstva, da je Izrael judovska država, ter da bo tukaj ostal.
      Vendar pa morajo tudi Izraelci sprejeti integracijo palestinske manjšine, četudi to pomeni spremembo določenih vidikov narave Izraela; sprejeti morajo tudi zagovor za nujnost nastanka palestinske države ob državi Izrael. Ne le da ni nobene alternative ali magične palice, ki bi lahko poskrbela, da bi Palestinci izginili, temveč je njihova integracija neizogiben pogoj - na moralnih, družbenih in političnih temeljih - prav za preživetje Izraela. Dalj časa kot se okupacija nadaljuje ter je nezadovoljstvo Palestincev nepotešeno, težje je najdi celo skupno prvobitno ozadje. V sodobni zgodovini Bližnjega vzhoda smo pogosto videli, da so zgrešene priložnosti za spravo imele ekstremno negativne posledice za obe strani.
      Kar se tiče mene, ko mi je bil ponujen palestinski potni list, sem ga sprejel v duhu priznanja palestinske usode, ki jo sam kot Izraelec delim. Resničen državljan Izraela mora iztegniti svojo roko proti Palestincem z odprtostjo ter vsaj poskušati razumeti, kaj je nastanek države Izrael za njih pomenil. 15. maj 1948 je dan neodvisnosti za Jude, za Palestince pa istočasno Al Nakba - katastrofa. Resničen državljan Izraela se mora vprašati, kaj so Judje, poznani kot inteligentni ljudje učenosti in kulture, naredili, da bi delili svojo kulturno dediščino s Palestinci. Resničen državljan Izraela se mora vprašati, zakaj so bili Palestinci obsojeni na življenje v slumih ter deležni nižje standarde izobrazbe in zdravniške oskrbe, kot pa da bi bili s strani okupacijske sile oskrbovani s spodobnimi, dostojanstvenimi in življenju primernimi pogoji, ki so skupna pravica vsem človeškim bitjem.
      Na katerihkoli okupiranih ozemljih je okupator odgovoren za kvaliteto življenja okupiranih, in v primeru Palestincev so različne izraelske vlade v zadnjih štiridesetih letih pri tem doživele mizeren neuspeh. Palestinci morajo naravno nadaljevati upor proti okupaciji in vsem poskusom zanikanja njihovih osnovnih potreb in suverenosti. Vendar pa se že zaradi njih samih ta upor ne sme izražati skozi nasilje. Prečkanje ločnice od nepopustljivega upora (vključno s nenasilnimi demonstracijami in protesti) k nasilju ima za posledice zgolj več nedolžnih žrtev ter ne služi dolgoročnim interesom palestinskega ljudstva. Istočasno pa imajo državljani Izraela ravno toliko vzrokov, da so pozorni na potrebe in pravice Palestincev (tako znotraj kot izven Izraela), kot so pozorni na svoje. Konec koncev, ker si v nekem smislu oboji delimo isto zemljo in usodo, bi morali vsi imeti dvojno državljanstvo.

(Ponatisnjeno z dovoljenjem THE Guardian, VB)