             
|

Delati za mir in trajnost
Federico Mayor Zaragoza
Federico Mayor Zaragoza, nekdanji generalni direktor UNESCO (Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo) je neutruden delavec za mir in pospeševanje pravičnosti. Profesor Mayor je dal v dvanajstih letih na čelu UNESCO (1987 – 1999) novo življenje poslanstvu organizacije, da "zgradi trdnjavo miru v umih vseh ljudi", s tem, da je ustanova služila miru, strpnosti, človekovim pravicam in miroljubnemu sobivanju. UNESCO je pod njegovim vodstvom ustanovil Kulturo mirovnega programa, katere cilji se vrtijo okoli petih glavnih tem: izobraževanje za mir; človekove pravice in demokracija; boj proti izolaciji in revščini; zaščita kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga; preprečevanje sporov in utrjevanje miru.
Profesor Mayor je konec aprila 2010 prijazno privolil v udeležbo na Skypovi konferenci s skupino študentov Mednarodnega programa magistrov muzeologije na Reinwardtovi Akademiji za študij kulturne dediščine v Amsterdamu. Njegov nagovor je v nadaljevanju.
Trajnostna prihodnost
Kaj želimo dati našim otrokom in njihovim otrokom?
Bodočim generacijam ne moremo zapustiti sveta v zmedi in krizi, z nenehnim naraščanjem propadanja okolja in z nadaljnjim širjenjem prepada med revnimi in bogatimi.
Ne moremo jim pustiti sveta, v katerem so nas vodile tržne sile. Ta praksa je bila ogromna past.
Namesto tega nas morajo voditi socialna pravičnost in človekove pravice. Voditi nas morajo fantastične vrednote iz zakladnice dogovora o človekovih pravicah, ustvarjenega na univerzalni ravni, da navdihuje naše vsakdanje obnašanje – Splošne deklaracije o človekovih pravicah.
Leta 1945 po ustanovitvi Združenih Narodov smo – "mi, ljudje" – da bi rešili nadaljnje generacije pred vojno, namesto sodelovanja in medsebojne delitve, namesto ohranjanja zaupanja z državami v razvoju - izbrali izkoriščanje.
Leta 1974 je prišlo do sporazuma, da bogate države prispevajo 0,7 odstotka svojega bruto družbenega proizvoda (BDP) državam v razvoju. Vsak, ki zna računati, lahko vidi, da to pomeni, da bogatim državam ostane 99,3 odstotka. Toda to za nas ni bilo dovolj; odločili smo se, da denarja ne damo neposredno, ampak da razširimo posojila – ne samo posojila, temveč posojila z obrestmi. Svetovna Banka je namesto, da bi postala ustanova za podporo in solidarnost z revnimi, žal postala ustanova, ki služi vodilnim državam zaradi njihove moči in bogastva.
Posledica tega je bila še posebej v zadnjih desetletjih zelo škodljiva. Moč globalizatorjev je povzročila ogromno škodo: tu so tisti, ki pravijo, da nas ne sme voditi medsebojna delitev ter socialna pravičnost in ne "intelektualna in moralna solidarnost", kot pravi ustava UNESCO, ampak tržne sile. Rezultat je strašanska kriza, v kateri smo zdaj.
Me, industrijsko razvite države, izkoriščamo revne države bolj kot kdajkoli prej. Delamo, kar se nam zahoče. Jemljemo si njihova naravna bogastva, medtem ko razmere v revnih državah dnevno nazadujejo.
Jasno je, da smo v globoki krizi – vendar naj povem, da je to tudi ogromna priložnost. Pripravljeni moramo biti narediti korenite spremembe. Prihodnost moramo vzeti v svoje roke. Delati moramo na izgradnji miru, namesto da se pripravljamo na vojno. Vojne so v preteklosti temeljile na lažeh ter strateških načrtih za nafto in ogromnem potencialu teh držav.
Sedaj smo na točki, kjer lahko naredimo pomembno in temeljno spremembo za prihodnost. Naredimo lahko korenito spremembo.
Kaj bomo zapustili mladim generacijam?
Mlajšim generacijam lahko rečemo, da ne bomo več živeli v gospodarstvu, ki temelji na špekulaciji ali na izkoriščanju in vojni. Ali veste, da dnevno porabimo 3 milijarde dolarjev za oboroževanje – za vojno mašinerijo? Hkrati pa še vedno v 24 urah več kot 60.000 ljudi, od teh vsaj 35.000 otrok, umre od lakote. Vsak dan. Z moralnega vidika je to popolnoma neznosno. Tega ne moremo več dopustiti. Ne moremo več dopustiti dejstva, da zapravljamo denar za orožje, medtem ko so ljudje tako revni, da umirajo od lakote. Nimajo dostopa do vode, hrane, zdravstvenega varstva, zdravljenja in strehe nad glavo.
Najpomembnejši mandat ali poslanstvo UNESCO v kontekstu sistema Združenih narodov je, da pospešujemo spremembo iz kulture sile, vsiljevanja, nasilja in kulture vojne v kulturo dialoga, sprave in zavezništva, v kulturo miru.
Da bi to dosegli, se moramo dvigniti in reči, da ne sprejemamo več globalizacije, osnovane na nadvladi najbogatejših držav. Te države so zapustile Združene narode: ustvarile so vladavino bogatašev – G7, G8 in sedaj G20. Ta delitev je nedopustna. Kako se lahko lotimo tega?
Potrebujemo znova močne in pomembne Združene narode, z enakovredno zastopanostjo vseh držav. Združeni narodi morajo biti reformirani tako, da moralne vrednote Splošne deklaracije o človekovih pravicah vodijo vse države skupaj. In sedaj imamo priložnost spremeniti našo kulturo in gospodarstvo tako, da ne bosta temeljila na vojni, ampak na globalnem trajnostnem razvoju. Trajnost za vse pomeni, da je potrebno proizvajati hrano za vse. Imamo znanje. Danes lahko nahranimo vse ljudi – vseh 6,5 milijard ljudi – vsakogar lahko nahranimo. Spomniti se moramo Milenijskih ciljev. Če porabimo 6 milijard dolarjev letno, bi lahko napravili ogromno spremembo. Poskrbeti moramo za vodo. Lahko pridelamo hrano in vemo, kako lahko poskrbimo za zdravje ljudi. Lahko priskrbimo zatočišče, izobrazbo, prevoz.
Predvsem pa moramo ustvariti kulturo miru. Ustavimo silo in pospešujmo kulturo poslušanja, pogovora, kulturo spoštovanja in strpnosti, tako da bo končni rezultat prehod iz kulture razdeljenosti in vojn v kulturo dialoga in miru.

|