Loading

 Domača stran >> Arhiv >> Nenavadno >> Prijetno je biti mrtev

Prijetno je biti mrtev
Peter Liefhebber

"Tako je, kot da bi šel skozi tunel, vse temneje postaja, nato pa se v daljavi pojavi svetloba in ti vstopiš vanjo. Težko je opisati kakšna je - kot bi bil v središču sonca - neverjetno bleščeča, a vendar ne zaslepljujoča. Preprosto si v njej; kot bi bil svetloba. Ampak ni samo svetloba, še nekaj je, ta svetloba te pozna takšnega kakršen si. Čutiš se sprejetega. To, kar je name zares napravilo vtis, je prevladujoč občutek ljubezni in topline, ki zasenči vse drugo in ki te preprosto preplavi."
      To so besede 35 letnega nizozemskega kemika iz njegovega radijskega intervjuja. Govoril je svojem o globokem doživetju, ki ga je imel, kot je mislil, na smrtni postelji, potem ko je prišlo do možganske krvavitve. Je eden mnogih, ki si v zadnjih letih upajo odprto govoriti o - za njih - novi realnosti: smrt ne pomeni konca. Njihovo prepričanje ni več teoretično, ne izvira iz vere, pač pa je gotovost, ki temelji na izkustvu bežnega pogleda 'na drugo stran'.

Strah

Tisoči, ne, deset tisoči ljudi so morali izkusiti nekaj podobnega. Vendar molčijo, ker se bojijo, da bodo tarča posmeha v tej materialistični družbi, kjer vlada tak strah pred smrtjo, da je ta tema skoraj tabu. Strah pred smrtjo pa je po dokazih, ki so jih dali 'očividci', ki so si upali spregovoriti, popolnoma odveč. Mnogi tistih, ki so za kratek čas prešli pregrado med 'življenjem in smrtjo' so ugotovili, da se je veliko težje vrniti kot pa ostati na 'oni strani'. Kot je povedal nizozemski kemik: "Na določeni točki sem vedel, da moram izbrati: ali naj grem naprej (kajti veš, da je za tisto svetlobo še nekaj več) ali pa naj se vrnem. To pa je najtežja odločitev, kajti občutek tako imenovane 'smrti' je tako prijeten, da je potrebna velika moč volje, da se vrneš. Odločil sem se za vrnitev, vendar pa si zlahka predstavljam, da so ljudje, katerim je tako prijetno, da ostanejo tam in potem krenejo naprej."
      Kar je zanimivo pri teh pričevanjih iz prve roke je presenetljiva podobnost izkušenj. To lahko vidimo iz izsledkov maloštevilnih znanstvenih poizkusov, ki so bili napravljeni, da bi to področje postalo poznano.
      Ameriški psiholog dr. Karlis Osis je s svojim kolegom iz Islandije, dr. Erlandur Haraldssonom napravil raziskavo tega, kar previdno imenujeta 'vizije umirajočih'. Izprašala sta na stotine zdravnikov in bolniških sester ter zbrala informacije o 442 izkušnjah na smrtni postelji v ZDA in 435 v Indiji (od tega je 163 ljudi okrevalo). V nič manj kot 91-tih primerih so dokazali 'halucinacije' - vsem je bilo skupno prikazovanje nekoga, ki je povedal, da je tam zato, da olajša prehod. Včasih je bila to 'svetlobna podoba', bolj pogosto pa član družine, ki je že preminul in je sedaj prišel na pomoč bolniku.
      Sledeče je pričevanje zdravnika: "Srčna bolnica pri petdesetih je vedela, da umira; bila je prestrašena in depresivna. Nenadoma je dvignila roke in široko razprla oči; obraz se ji je razjasnil kot če bi po dolgem času spet koga videla. Rekla je: 'O, Katie, Katie.' Pacientka je nenadoma ni bila več omrtvičena, videti je bila srečna. Umrla je takoj po tej halucinaciji. V njeni družini je bilo nekaj žensk z imenom Katie. Vse pa so bile že mrtve."
      Še ena zelo podobna izkušnja: "68 letna poljska gospodinja je imela raka. Umsko je bila prisebna. Urejevala je neke finančne zadeve in prosila za svojo denarnico. Ni mislila na smrt. Takrat pa je zagledala svojega moža, ki je umrl pred dvajsetimi leti. Bila je srečna, polna neke verske zamaknjenosti in kot pravi zdravnik se ni več bala smrti. Namesto tega je čutila, da je to logična in prava stvar. Umrla je v 5 do 10 minutah."

Ni patološko

Glede na raziskavo, ki sta jo napravila Osis in Haraldsson je ena od pomembnih značilnosti teh izkustev stopnja podobnosti. Videti je, da osebne spremenljivke kot so starost, spol, vzgoja, družbeni status ali versko prepričanje nimajo nobenega vpliva na naravo 'halucinacij'. Vsebina teh pa se pomembno razlikuje od halucinacij, ki jih doživljajo, na primer, umsko bolni in pri katerih gre večinoma za slušne halucinacije. Umirajoči (in jasnovidni) jasno vidijo podobe. Druga razlika je v tem, da je 90 odstotkov prikazni, o katerih pričajo umirajoči, bližnjih sorodnikov. Temu ni tako pri mentalno bolnih.
      Obstaja še več osupljivih razlik, ki dokazujejo, da ta prikazovanja umirajočim ne moremo zlahka odpraviti, češ da gre za vročične blodnje zmedenih, hudo bolnih ljudi. Vročične halucinacije in tiste, ki jih doživljajo mentalno bolni običajno izzovejo strah, grozo in so zmedene. V primeru bolnikov na smrtni postelji pa je ogromno dokazov za to, da gre za doživetja, ki jih navdajajo z mirom in veseljem. Kot v gornjem primeru se pogosto zgodi, da je posledica takšnega prikazovanja to, da si bolnik opomore po mentalni depresiji, je potolažen, osvobojen vseh strahov in si upa pogledati smrti v obraz. V več kot sto dokumentiranih primerih je bila izkušnja opisana kot bivanje na 'nebeškem kraju' s čudovito pokrajino in prekrasnimi vrtovi. V mnogih primerih pa ljudje niso videli nobenih podob, pač pa so doživeli spokojnost, mir, počitek in včasih versko gorečnost.
      Presenetljivo je tudi, da so te 'halucinacije' doživljali mnogi, katerih umske funkcije nikakor niso oslabljene. Po tej raziskavi je bilo skoraj polovica pacientov v normalnem umskem stanju, popolnoma so se zavedali svoje okolice in se racionalno odzivali na videnje 'prikazni'.

Vera nima vpliva

Pričakovanja bolnikov niso pogojevala vrsto vizije, ki so jo doživeli. Niti v ZDA niti v Indiji se namen ali identiteta prikazovanj nista skladala z upi, ki so jih umirajoči ali smrtno bolni ljudje imeli v zvezi s svojo ozdravitvijo. Z drugimi besedami povedano, bolniki, ki so mislili, da se jim bo stanje izboljšalo, niso imeli nič manj vizij kot tisti, ki so vedeli, da umirajo. Prav tako je videti, da na to ni vplivalo versko prepričanje: tako verniki kot neverniki so na smrtni postelji do neke mere doživeli vizije.
      Osis in Haraldsson sta bila dovolj pogumna, da sta podala svoje osebno mnenje: "Ko je Osis začel z raziskavo je bil dokaj kritičen. Vendar pa je potem, ko je naletel na mnogo doslednih poročil zdravnikov, ki so podpirala teorijo o preživetju po smrti, polagoma spremenil svoje mnenje. Haraldsson je prav tako začel zadržano, vendar z raziskovalno žilico. Postopoma so nanj napravili vtis podatki mnogih intervjujev, ki jih je opravil. Izid dolgotrajnega statističnega vrednotenja ga je spodbudil k temu, da je sprejel hipotezo o življenju po smrti kot najbolj verjetno razlago najinih podatkov. Osis se s to interpretacijo strinja."
      Celo prepričani humanisti, ki trdno verjamejo v končnost smrti in v to, da živimo le enkrat, ne morejo zlahka prezreti pričanj, ki temeljijo na osebnih izkušnjah 'življenja po smrti'. Knjiga Življenje po življenju ameriškega filozofa in zdravnika dr. Raymonda Moodyja je na primer povzročila, da je nizozemski doktor in sociolog Albert Nieuwland, ki poučuje na Humanističnem vzgojnem inštitutu, priznal, da je bil njegov prvotni načrt napisati ostro kritiko knjige v reviji, ki jo izdaja humanistična organizacija.
      "Toda ko sem knjigo prebral je name napravila globok vtis," je povedal Nieuwland, in zato je začel prebrati literaturo s tega področja. Prišel je do sledečega zaključka: "Te zgodbe je treba jemati zelo resno. Še vedno jih ponavadi odpravimo, češ da gre za nejasne zgodbe ali pa za doživetja, ki so nastala zaradi anestetikov ali zdravil. Vendar pa raziskave, ki so jih opravili večinoma v Ameriki kažejo, da je takšno sklepanje nesmiselno. Ker ima te izkušnje okoli 40 odstotkov 'umirajočih' ljudi, bi bilo mnogo bolj pametno, če bi se vprašali ali se od njih lahko česa naučimo."