Grof Saint Germain, evropski čudodelnik
Manly P. Hall

"Grof Saint Germain je eden od mnogih nazivov, ki jih je uporabljal eden redkih mojstrov, ki so javno delovali v svetu. Danes je to mojster Rakoczy, regent Evrope, posvečenec šeste stopnje in na čelu sedmožarkovnega ašrama ezoterične hierarhije. Je tako rekoč "generalni direktor", ki usklajuje in približuje načrt možnemu. Biva v Karpatih na Madžarskem, vendar veliko potuje po Evropi in Ameriki. Ima nekaj učencev (vendar jih, ker je posvečenec šeste stopnje, ni tako veliko, kot trdijo tisoči, ki se imajo za njegove učence). Med mojstri je še vedno poznan kot Grof.
      Mnoge zgodbe o njem so lažne. Ena od zgodb v sledečem članku pravi, da je trdil, kako ima v lasti Mojzesovo čarobno palico - tega ne verjamem, vendar ne dvomim, da je vedel, kje jo lahko najde. Grof Cagliostro je večkrat omenjen kot prijatelj in učenec grofa St. Germaina. Za bralce bo zanimivo, da je bil Cagliostro prejšnja inkarnacija H. P. Blavatske.
      Princ Charles, deželni grof mesteca Cassel v Nemčiji, zaupni prijatelj grofa, je bil tako kot Cagliostro posvečenec tretje stopnje."
Benjamin Creme

Madame de Pompadour je bila zadovoljna. Ludvik XV. je našel novo zabavo - pravzaprav je zabava našla njega. Kralj si dolgočasja ni preganjal niti s spletkarjenjem niti z novo ljubico. Njegovo nova zabava je bil grof St. Germain. Ludvik se je zabaval in bil navdušen. Še nikoli poprej ni tako nenavaden človek hodil po posvečenih prostorih Versaillesa. Ves dvor je bil postavljen na glavo in čudeži so bili na dnevnem redu. Obubožani dvorjani so si v duhu predstavljali magično pomnožitev svojega zlata in dame nedoločne starosti so sanjale o mladosti in priljubljenosti, ki bi ju obnovil grofov legendarni eliksir. Ali ni odstranil pomanjkljivosti s kraljevih dragih kamnov in celo iz nekaj manjših diamantov napravil velikega? In ali ni dal nekaj svojega izrednega zdravila za vse bolezni grofici de Gergy, ki jo sedaj imenujejo stara nesmrtna grofica, na katero je smrt na zemlji prav gotovo pozabila? Tu je bil mož, s katerim se je bilo vredno družiti.
      Seveda se človek, ki tako zelo zasenči celo ugledne osebnosti okrog sebe, skorajda ne more izogniti temu, da ne bi povzročal ljubosumja. Nekateri dvorjani so ga zares sovražili, toda svoje občutke so morali obdržati zase, kajti kralj je branil slavnega grofa in ni dopuščal, da bi kdo kritiziral njega ali njegovo obnašanje. Če bi bil grof St. Germain intrigant, bi mu bilo kaj težko, kajti v tistih časih se je zaradi takšnih nepravilnosti rodilo najbolj bridko sovraštvo. Toda ker je ostajal vzvišen nad vsemi vpletanji in bil vedno zaveznik, a nikoli pokroviteljski - je varno obdržal svoj položaj sredi razpadajoče države.
      V knjigi Souvenirs sur Marie-Antoinette, ki jo je napisala grofica d'Adhemar, je izvrsten opis grofa, ki ga Frederik Veliki omenja kot neumrljivega moža. "V letu 1743 so se širile govorice, da je v Versailles pravkar prispel izredno bogat tujec, kar so sodili po njegovem sijajnem nakitu. Nihče ni mogel ugotoviti, od kod je prišel. Bil je krepak in lepe rasti, eleganten, nežnih rok, majhnih stopal in postavnih nog, ki so jih poudarjale dobro prilagajajoče se svilene nogavice. Njegove hlače, ki so se mu tesno prilegale, so dale slutiti redko popolnost oblike. Njegov nasmeh je razodeval prekrasne zobe, v bradi je imel prikupno jamico, lasje so bili črni in pogled mil in prediren. In, oh, kakšne oči! Nikoli še nisem videla takšnih. Videti je bil star okrog 40 ali 45 let. Pogosto si ga lahko srečal v zasebnih kraljevih sobanah, kamor je imel v začetku leta 1768 neomejen dostop."
      Na dvoru v Versaillesu se je grof St. Germain iz oči v oči srečal z ostarelo grofico de Gergy. Ko je zagledala slavnega maga, je stara gospa v začudenju ostrmela in med njima je potem potekal sledeči pogovor, ki so ga potrdili tudi drugi prisotni: "Pred petdesetimi leti sem bila veleposlanica na Dunaju in spominjam se, da ste bili videti natančno takšni kot danes, morda le malce starejši, kajti od takrat ste se pomladili."
       Grof se je globoko priklonil in dostojanstveno odvrnil: "Vedno sem se imel za srečnega, ker sem tako všeč damam."
      Madame de Gregy je nato nadaljevala: "Takrat ste se imenovali markiz Balletti."
      Grof se je ponovno priklonil in odgovoril: "In spomin grofice de Gergy je prav tako dober, kot je bil pred petdesetimi leti."
      Grofica se je nasmehnila: "To dolgujem eliksirju, ki ste mi ga dali na najinem prvem srečanju. Zares ste nenavaden človek."
      St. Germain si je nadel resen izraz. "Ali je bil ta markiz Balletti na slabem glasu?" je vprašal. "Ravno nasprotno," je odvrnila grofica, "gibal se je v zelo dobri družbi."
      Grof je značilno skomignil z rameni in rekel: "No, ker se nad njim nihče ne pritožuje, ga voljno sprejmem za svojega dedka."
      Grofica d'Adhemar, ki je prisostvovala temu pogovoru, jamči za točnost v vseh podrobnostih. Omemba markiza Ballettija nas spomni na številne nazive, ki jih je nosil ta človek mnogoterih imen. Gospa Cooper-Oakley ga je odkrila pod različnimi nazivi, kot so markiz de Montferrat, grof Bellamarre ali grof Aymar v Benetkah, vitez Schoening v Pisi, vitez Weldom v Milanu in Leipzigu, grof Soltikoc v Genovi in Leghornu, grof Tzarogy v Schwalbacku in Triesdorfu, princ Rakoczy v Dresdnu in grof St. Germain v Parizu. H gornjemu seznamu je potrebno dodati še to, da so ga povezovali s skrivnostnim grofom de Gavalis, ki se je pojavil opatu Villarsu in podal nekaj razprav o podzemeljskih duhovih. Prav tako ni nemogoče, da je bil prav on izredni signor Gualdi, katerega junaška dela opisuje Hargrave Jennings v svoji knjigi Rožni križarji, njihovi obredi in skrivnosti. Prav tako je zanimivo, da Casanova v svojih spominih posredno povezuje St. Germaina z aktivnostmi Skupnosti rožnatega križa, ki so budile radovednost v njegovih časih.
      Najmanjša dejanja tako nenavadnega človeka, kot je bil St. Germain, so bila do podrobnosti opažena, zato lahko odkrijemo nekaj zanimivih in zabavnih zapiskov v zvezi z osebjem, ki ga je imel v Parizu. Imel je dva osebna služabnika, od katerih je bil eden v njegovi službi 500 let, kar je skeptike navdajalo z nemalo čudenja. Drugi je bil Parižan, zaposlen zaradi svojega poznavanja mesta in drugih koristnih informacij. "Poleg tega so njegovo gospodinjstvo sestavljali še štirje lakaji, oblečeni v rumeno rjave livreje z zlato obrobo. Kočijo je najemal za 500 frankov mesečno. Ker je pogosto menjaval svoje plašče in telovnike, jih je imel bogato in drago zbirko, toda nič ni dosegalo veličastnosti njegovih manšetnih gumbov, ur, prstanov, verižic, diamantov in drugih dragih kamnov. Ti so dosegali zelo veliko vrednost in menjaval jih je vsak teden." O osebnem služabniku, ki je bil dolgo časa v njegovi službi, so nekoč slišali zgodbo. Grof je pripovedoval neko anekdoto iz svojega življenja v nekem davnem času. Ker se nenadoma ni mogel jasno spomniti neke podrobnosti v zvezi s tem, se je obrnil k služabniku in rekel: "Ali se motim, Roger?" Dobri mož je odvrnil: "Gospod grof pozablja, da sem z njim le zadnjih 500 let, zato takrat nisem mogel biti prisoten. Moral je biti moj predhodnik."
      Celo njegovi najbolj neizprosni obrekovalci priznavajo, da je grof St. Germain obvladoval skorajda neverjetno znanje z vseh področij učenosti. Madame de Pompadour hvali St. Germainovo genialnost s sledečimi besedami: "Bil je sijajen govorec zaradi popolnega znanja vseh jezikov, starodavnih in sodobnih, zaradi čudežnega spomina, načitanosti, ki si jo lahko bežno zaslutil med vedno zabavnim in očarljivim pogovorom, zaradi neizčrpne sposobnosti spreminjanja tona in predmetov pogovora, zaradi živahnosti in ker je v najbolj navadne razgovore znal vliti nepričakovano. Včasih je pripovedoval anekdote z Valoisovega dvora ali o časovno še bolj oddaljenih princih s tako natančnostjo za detajle, da je skorajda ustvaril iluzijo, da je bil sam priča temu, kar je pripovedoval. Prepotoval je ves svet in kralj je rad prisluhnil poročilom o njegovih popotovanjih po Aziji in Afriki ter njegovim zgodbam z ruskih, turških in avstrijskih dvorov. Videti je bilo, da je bil bolj zaupno seznanjen s skrivnostmi vsakega dvora kot pa najbližji sodelavci kralja."
      V svoji dolgi karieri v političnih središčih Evrope je grof St. Germain slovel po svoji poštenosti in odkritosrčnosti. Nekega dne v Versaillesu, ko sta St. Germain in kralj hodila po dolgi galeriji, je grof spregovoril: "Če hoče človek ohraniti ugled, veličanstvo," je rekel, "ne sme biti niti zaupnik, niti minister, niti poveljnik policije." "Lahko tudi dodate, da ne sme biti kralj," je odvrnil Ludvik XV. "Ali veste, zakaj, veličanstvo?" je vprašal čudodelnik. "Ali je vaša visokost videla gosto meglo, ki se je včeraj razširila po Parizu? No, megla, ki jo lažni prijatelji in ministri mečejo okrog kralja je še bolj gosta."
      Grof St. Germain se je kralju prikupil tudi s svojim nakitom in popolnim strokovnim znanjem s področja umetnosti. Bile dober poznavalec in kritik. Madame de Pompadour piše: "Kraljevo zbirko je obogatil s slikami Velasqueza in Murilla, markizi pa je daroval najbolj dragocene in neprecenljive dragulje. Kajti ta nenavadni človek je veljal za bajno bogatega in diamante je razdajal z osupljivo darežljivostjo." Kot umetnostni kritik je lahko v trenutku razkrinkal najbolj spretno izdelane ponaredke. Prav tako je bil mojster v glasbi. Med svojim bivanjem v Versaillesu je imel violinske koncerte in je vsaj enkrat v svojem znamenitem življenju brez partitur dirigiral simfoničnemu orkestru. Nenehno je pomagal prijateljem in v svojem dejavnem življenju je našel čas, da je poučeval Antona Mesmerja osnove mesmerizma in posvetil grofa Cagliostra v prostozidarski egipčanski obred, kot je sam Cagliostro izpričal v svojih Memoirs Authentique. Da bi prepričal svoje prijatelje, da ima v resnici alkimistično moč pretvorbe kovin, s katero je moč pretvoriti kovine v zlato, je po pričevanju svojih sodobnikov to dejansko izvedel v vsaj dveh primerih. Skorajda vsi, ki so pisali o življenju St. Germaina, so opazili njegovo čudaštvo v zvezi s prehranjevanjem. Bil je pogost gost na večerjah. Casanova je zapisal, da je nekoč ta skrivnostni mož prišel k obedu skupaj z madame de Gergy. Vendar pa je St. Germain redko, če sploh kdaj, jedel. Med obedom je zabaval ostale goste z zgodbami o magiji in čarovništvu, z neverjetnimi pustolovščinami v oddaljenih krajih in z zaupnimi epizodami iz življenja velikih. Casanova gre celo tako daleč, da pravi, da je posnemal grofa, ker je bil preveč prevzet s poslušanjem, da bi se dotaknil svoje hrane. V eni svojih zgodb o vampirjih je St. Germain neprisiljeno omenil, da ima čarobno palico ali žezlo, s katero je Mojzes iz skale ustvaril vodo, in še dodal, da so mu jo podarili v Babilonu med vladavino Cira Velikega.
      Ni pričevanj, ki bi podpirala razširjeno prepričanje, da je bil grof St. Germain samo pustolovec. Nikoli ni ničesar skrival, niti ni v najmanjši meri izdal zaupnih sporočil, ki so mu bila dana. Vedno je bil obilno preskrbljen s posvetnimi dobrinami, vendar svojega velikega bogastva ni pridobil od tistih, s katerimi je prišel v stik. Vsak poizkus, da bi določili vir in obseg njegovega premoženja, je bil brezuspešen, ker se ni posluževal bank ali bančnikov, pač pa je užival brezmejno zaupanje, o katerem nihče ni podvomil, on pa ga ni nikoli zapravil.
      Nihče ni dvomil o grofovem plemiškem poreklu. Vsa njegova osebnost je bila zaznamovana z neizbrisnim pečatom plemenite vzgoje. V odličnih aristokratskih krogih se je gibal s prikupno eleganco, stopal je vzravnano in bil poln samozaupanja. Londonski časopis je takole na kratko analiziral njegov rodovnik: "Ali je v svoji starosti povedal resnico svojemu pokrovitelju in navdušenemu občudovalcu, princu Charlesu of Hesse Cassel? Kot je povedal njegov zadnji prijatelj, je bil sin princa Ragoczyja iz Transilvanije in njegove prve žene. Kot otrok je bil dan v varstvo zadnjemu od družine Medici (Gian Gastoneju)." Caesare Cantu, knjižničar iz Milana, prav tako utemeljuje hipotezo Ragoczy in dodaja, da se je St. Germain izobraževal na univerzi na Dunaju.
      Casanova opisuje srečanje s St. Germainom v Belgiji v najbolj nenavadnih okoliščinah. Ko je Casanova prispel v Tournay, je presenečen zagledal nekaj konjušnikov, ki so gor in dol vodili živahne konje. Ko je vprašal, čigave so odlične živali, so mu povedali: "Pripadajo poznavalcu, grofu St. Germainu, ki je tukaj že mesec dni in nikoli ne gre ven. Vsakdo, ki pride v palačo, ga hoče videti, vendar se ne pokaže nikomur." To je bilo dovolj, da je vzbudilo radovednost Casanove, ki je napisal prošnjo za srečanje. Prejel je sledeči odgovor: "Resnost moje zaposlitve me sili, da prepovedujem vstop vsakomur, toda v vašem primeru bom napravil izjemo. Pridite, kadar želite, in pripeljali vas bodo v mojo sobo. Ni vam potrebno omeniti mojega ali vašega imena. Ne vabim vas, da se udeležite mojih obedov, kajti moja hrana za druge ni primerna, še najmanj pa za vas, če je vaš apetit še vedno takšen, kot je bil nekoč."
      Casanova poroča, da je imel St. Germain pred sabo nekaj retort, napolnjenih s kemikalijami različnih stopenj predelave. Grof je izjavil, da za svojo lastno zabavo eksperimentira z barvami in upa, da bo dokončal eksperiment, ki ga je začel v laboratoriju v Chambordu, ki ga je zanj napravil in opremil Ludvik XV. Bil je tako uspešen, da ga je francoski umetnik Vanloo prosil, naj objavi skrivnost svojih bleščečih se barv, toda grof tega ni želel storiti. St. Germainu tudi pripisujejo, da je dosegel osupljive rezultate pri barvanju nakita, tako da je zmešal biserovino v prahu s svojimi barvili. Nihče ne ve, kaj se je po njegovi smrti ali izginotju zgodilo z njegovo neprecenljivo zbirko slik in nakita.
      V knjigi Memoirs de Mon Temps Charlesa Landgrava of Hesse Cassel najdemo nekaj podatkov o zadnjih letih pred smrtjo ali izginotjem tega madžarskega alkimista. Charles se je veliko ukvarjal z okultnimi in prostozidarskimi skrivnostmi in s skrivno skupnostjo, katere gonilna sila je bil on sam; občasno je na svojem posestvu prirejal srečanja. Namen te organizacije je bil podoben, če ne enak Cagliostrovemu egipčanskemu obredu. Če dejansko preštudiramo drobce, ki jih je zapustil Landgrave, ti brez dvoma dokazujejo Cagliostrovo zadovoljstvo, ker ga je grof St. Germain posvetil v egipčansko prostozidarstvo. Čudodelnik, kot so imenovali St. Germaina, je prisostvoval vsaj nekaterim od teh skrivnih srečanj. Od vseh ljudi, ki jih je v svojem življenju srečal in poznal, je najbolj zaupal princu Charlesu. Kot nam je znano, je St. Germain zadnja leta svojega življenja preživel v eksperimentalnem raziskovanju alkimije s Charlesom, sodeloval pa je tudi pri Šoli misterijev v Louiselundu v Schleswigu, kjer so razpravljali o filozofskih in političnih problemih.

Lažni pogreb

Splošno razširjeno izročilo je, da je St. Germain končno umrl na posestvu princa Charlesa leta 1784. Čudne okoliščine, povezane z njegovo smrtjo, nas napeljujejo na misel, da je šlo za lažni pogreb, podoben tistemu, ki ga je imel alkimist lord Bacon. H. P. Blavatska pravi: "Če predpostavljamo, da je res umrl na tistem posestvu omenjenega leta, ali ni nesmiselno misliti, da so ga pokopali brez slovesnega obreda, brez uradnega nadzora in policijskega popisa, kar je bilo v navadi pri pogrebih ljudi njegovega družbenega sloja in razvpitosti? Kje so ti podatki? Več kot stoletje je že minilo, odkar je izginil izpred oči javnosti, pa vendar nobena njegova biografija ne vsebuje teh podatkov. Človek, ki je živel tako na očeh javnosti, ne bi mogel izginiti, če bi res umrl tistega leta na tistem kraju, ne da bi zapustil za seboj kakšno sled. Poleg tega imamo tudi izjave, ki dokazujejo, da je živel še nekaj let po letu 1784. Rečeno je, da je imel pomembno zasebno posvetovanje z rusko cesarico leta 1785 ali 1786 in da se je prikazal princesi de Lamballe, ko je stala pred sodnim zborom, nekaj minut preden so ji odsekali glavo; pojavil se je tudi Jeanne Dubarry, ljubici Ludvika XV., ko je na morišču v Parizu čakala na zamah giljotine v strašnih dneh leta 1793."
      Grof St. Germain je na žalost zapustil le dva ali tri literarne odlomke. Znano je bilo, da je imel kopijo vatikanskega rokopisa Kabale, ki je domnevno najodličnejše obstoječe delo te vrste; knjižnica de Troyes pa vsebuje rokopis z naslovom Les Tres Sainte Trinosophie, ki ga pripisujejo peresu tega nenavadnega moža. Ta rokopis je prekrasno napisan in ilustriran z 12 barvnimi miniaturami in je edinstven dokument neprecenljive vrednosti. V delu Musee des Sorciers Grillot de Givryja je sledeča zabeležka o tem rokopisu, ki ga opisuje kot knjigo kabalistične alkimije: "Ta umetniško napisana knjiga, ki sem jo kupil na eni od razprodaj v Messini, ima na začetku poglavja opombo filozofa, ki se imenuje I. B. C. Philothaume in pravi, da je to edina obstoječa kopija in da je rokopis nekoč pripadal slavnemu grofu St. Germainu. Dodaja, da jo je nekoč imel tudi Cagliostro, vendar mu jo je doma v Rimu zaplenila inkvizicija, ko je bil aretiran konec leta 1789. Cagliostro je z ženo obiskoval grofa St. Germaina v gradu Holstein. Resnični namen, za katerega si je St. Germain prizadeval, mora ostati nepojasnjen do zore nove dobe."
      Homer omenja da so se bogovi zarotili, da bodo z zlato verigo zvezali zemljo z vrhom Olimpa. V vsaki dobi se pojavi nekaj oseb, katerih besede in dejanja jasno kažejo na to, da so drugačni kakor preostala družba. Skrivnostne sile, ki so bile poosebljene v čudaškem grofu St. Germainu, vodijo človeštvo skozi kritična obdobja razvoja civilizacije. Dokler ne prepoznamo resničnosti okultnih sil, ki so na delu v vsakodnevnem življenju, ne moremo doumeti pomena človeka, niti njegovega dela. Za modre St. Germain ni nikakršen čudodelnik, toda za tiste, ki jih omejuje prepričanje v neizogibnost vsakdanjosti, je grof resničen mag, ki kljubuje naravnim zakonom in krha domišljavost lažnih učenjakov.
      (© Philosophical Research Society)