Nekaj misli o skupinskem delu
Mojster -, prek Benjamina Crema, 5. november 2012

Moder človek je nekdo, ki preuči vse plati problema ali situacije preden pride do zaključkov in dejanj, ki bi kasneje lahko pokazala njegovo zmoto. Neumen človek postopa drugače. Tista vrsta posameznikov, ki jim zaključki hitro pridejo na misel, se hitro navdušijo in, na žalost, prav zato hitro zanikajo in zavrnejo. Tem ljudem primanjkuje potrpežljivosti in doslednosti misli. Težijo k vzvišeni drži zagledanosti vase, zaradi česar so strogi v sodbi drugih. Običajno se popolnoma nič ne zavedajo slepil svojih dejanj in odločitev.
      Taki ljudje sami po sebi niso neuporabni za skupino. Če so dogodki ugodni, so lahko na mnogo načinov res koristni sodelavci. Ko pa dogodki potekajo v nasprotju z njihovimi pričakovanji, lahko postanejo zelo uničevalni in težavni v svojem vedenju. V skupinah po svetu je mnogo takih ljudi, ki ogrožajo dragoceno enotnost celote.
Splošen problem v delovnih skupinah je posameznik, ki v skupinskem prizadevanju opravi zelo malo, prav zato pa skupino muči z nenehnim kritiziranjem. Ti ljudje čutijo jezo in zavist, da drugi opravijo več dela in več koristnega dela, vendar pa niso pripravljeni žrtvovati svojega časa, da bi sami delali enako. Le redko prepoznajo, da je njihovo neprestano kritiziranje nadvse uničujoče za enotnost skupine in njeno blagostanje.
      Potem so tu še tisti, ki obljubijo svoj čas in energijo, na koncu pa vse prepogosto ne morejo izpolniti svoje ponudbe. Pri takih napol srčnih, napol zavzetih ljudeh, ki pomočijo svoje boječe prste v neizprosne vode skupinskega dela, je veliko pretkanosti. To delo pa v idealnem primeru prihaja iz duše, in kar zadeva dušo, je delo – ne glede na to, kako naporno je – sprejeto kot dobrodošlo in je radostno, ni breme ali žrtvovanje, ampak preprosto dejanje služenja, ki je dano z veseljem.