Družina
Mojster -, prek Benjamina Crema, oktober 2002

Družinska celica je osnova vsega družbenega življenja. Njenega pomena ni mogoče dovolj poudariti. Danes ta sloves izpodkopavajo zanemarjanje, eksperimentiranje in napačno razumevanje osnovnih potreb otrok.
      Vsi otroci potrebujejo stabilno okolje, v katerem lahko rastejo in najdejo vzornika v teh procesih, mater in očeta. Na žalost je še kako res, da vsi starši ne dajejo te stabilnosti ali nudijo primernega zgleda. V to nesrečno stanje so vpleteni številni dejavniki: pomanjkanje izobrazbe, revščina, neustrezno bivališče, bolezni ter neodgovorni in nepremišljeni odrasli, ki niso zreli in pripravljeni na težave družinskega življenja.
      Reči velja tudi, da si milijoni ljudi v vsaki državi, ki so revni in prikrajšani vsega udobja, pogumno prizadevajo in kljub vsemu jim večinoma uspe ohraniti družino, otrokom pa biti trden in ljubeč vzor. To so neopevani heroji človeštva, ki s trdovratno odpornostjo in neskončnim samožrtvovanjem predstavljajo najboljše, kar lahko človeštvo pokaže.

Novo izobraževanje
Novo izobraževanje mora obravnavati ta osnovni problem, uvesti usposabljanje in zahteve za družinsko življenje. Čudno je, mar ne, da je ta najosnovnejši vidik družbenega življenja deležen tako skromne pozornosti in je v tako veliki meri prepuščen nepredvidljivim naključjem?
      V večini držav je pravica do vozniškega dovoljenja omejena z določeno starostjo in z bolj ali manj strogimi izpiti. Zdravniki in medicinske sestre, piloti in strojevodje, vsi smejo opravljati svoje storitve šele, ko so za to ustrezno usposobljeni in skrbno pripravljeni. In prav je tako. Milijonom mladih ljudi pa je na to področje služenja, ki je najtežje od vseh, v večini primerov dovoljeno stopiti brez kakršnegakoli usposabljanja. Preprosta biološka potreba po razmnoževanju in premoč ženske biološke ure veljata za zadostna pogoja za pridobitev pravice do razmnoževanja v že tako prenaseljenemu svetu.
      Mladi pari se lotijo prefinjene in zahtevne umetnosti vzgoje in nege duš v inkarnaciji, pri tem pa jih vodi le malo več kot njihova pogojenost. To pogojenost leno prenašajo na svoje otroke in tako se nespametnosti in nevednost nadaljujejo. Od tod potreba po svetlobi novega pristopa k temu svetemu služenju.

Eksperimentiranje
Danes se ta problem še dodatno zaostruje. Naraščajoče spolno eksperimentiranje na področju družinskega življenja vodi k popačenju in nerazumevanju resnične narave odnosa med otrokom in staršema. Otrok je duša v družini duš. To družinski celici omogoča razreševanje karme, ki jo je razvila med mnogimi skupnimi inkarnacijami, v spreminjajočih se odnosih.
      Hierarhija ni sovražnik homoseksualcev, toda naraščajoče zahteve homoseksualnih moških in žensk po pravici do vzgoje otrok so napačne in otroku ne koristijo.
      Vsi ljudje, ne glede na spolno usmerjenost, bi morali globoko razmisliti o naravi in namenu inkarnacije, ki je skrb za duše, ki potrebujejo mater in očeta, da nudita zglede, vodstvo in karmično priložnost za rast in razvoj v skladu z načrtom. Če se ljudje iz kateregakoli razloga za to nalogo ne čutijo dovolj sposobne, bi bilo morda najbolj modro, da se za to življenje modro žrtvujejo.