Česa se lahko skupnosti naučijo same: učenje s samoupravljanjem v južni Indiji
Vanaja Banagiri

Sharat Babu Vasireddyja bi prav lahko imeli za čisto navadnega povprečnega človeka iz sosednje ulice. Zaradi njegove starosti (34), razorožujočega nasmeha in skromnega obnašanja je kar težko verjeti, da je ta človek pionir decentralizacijskega gibanja v izobraževanju v državi Andra Pradesh v južni Indiji, ki je z več kot 66 milijoni prebivalcev večja od večine drugih držav.

Vasireddyju, članu fundacije Ashoka, je uspelo vodstvo šole prenesti v roke učencev, staršev, učiteljev in skupnosti. Poleg tega pa mu je uspelo še nekaj. Medtem ko so nekatere zasebne šole za privilegirane v Indiji preskušale različne oblike decentralizacije, je namreč Vasireddy uporabil to načelo na zelo drugačnem prebivalstvu - na prebivalcih iz revnega predela, ki nimajo sredstev niti se ne zavedajo, kako bi svojim otrokom pomagali, da bodo uspešni v šoli.
      To je ciljna skupina, ki jo Vasireddy dobro pozna. Že med svojim študijem za inženirja se je pridružil gibanju za državljansko svobodo, nato pa organizaciji za otrokove pravice, imenovani fundacija M.V. Tu je trdo delal, da bi pomagal otrokom s ceste priti v učilnice. Ta izkušnja in njegovo delo, ko je nastopal kot zagovornik otrok - delavcev, plemenskih ljudi in rokodelcev, sta ga pripeljala do spoznanja, da je dostop do izobrazbe ključnega pomena.
      "Kljub temu da me je ustvarjalno izobraževanje vedno zanimalo, sem spoznal, da brez osnovne izobrazbe oziroma dostopa do nje človek ne more biti ustvarjalen," pravi Vasireddy, ki čuti, da je moč v "dostopu, koristnosti in upravljanju". To razumevanje predstavlja osnovo za šole "Baljyothi" (prosvetljevanje otrok), katerih pobudnik je in so dostopne ljudem, uporabljajo pa jih tisti, ki se čutijo pooblaščene za njihovo upravljanje.

Nadzor skupnosti nad šolami
Vasireddyjev program se je leta 1996 začel izvajati na treh šolah in s 7.000 učenci, sedaj pa obsega že 200 poskusnih šol v revnih predelih Hyderabada, glavnega mesta države Andra Pradesh. Te šole, ki imajo zelo majhen osip, nudijo prvi dostop do izobrazbe tisočim otrokom, upravlja pa jih lokalna skupnost.
      Vasireddy je razumel, da obstajajo pomembni praktični in psihološki razlogi za izročitev upravne oblasti v roke prebivalcem revnih delov mesta. Ko dobijo ljudje, vajeni stalnega zavračanja in odtujenosti, moč, da sami sprejemajo odločitve, ustvarjajo močno energijo in jo usmerjajo v dobrobit družbe. Poleg tega pride v kulturni skupnosti do preobrazbe, ko večina otrok ni več mezdnih delavcev in postanejo učenci.
      Prvotni namen Vasireddyjevih treh šol je bil otrokom - delavcem povrniti izgubljeno otroštvo. Otroke so po svetovanju staršem "vzeli" z dela in jih vpisali v šole. "Večina naših učencev je bilo dnevnih mezdnih delavcev in njihova morala se je resnično povečala, ko so jih nagovorili in obravnavali kot učence in ne kot delavce," pripoveduje Yadaiah, učitelj v eni izmed šol Baljyothi. Družinam teh otrok, ki so bili prej dnevni mezdni delavci, je bil omogočen stik s prostovoljnimi organizacijami, ki so pomagale povečati prihodke v družini, da staršem ne bi bilo potrebno izpisati otrok iz šole. Tako je na primer Balamma, mati 9-letnega Veluja, dobila šivalni stroj, s katerim je lahko več kot nadomestila oziroma pokrila izgubo denarja, ker je sin začel hoditi v šolo.
      Čeprav je na samem začetku Vasireddy zaprosil vlado za pomoč pri financiranju, je sčasoma prepričal skupnost, da tudi sama pripomore in nekaj vloži v šole - tako finančno kot tudi drugače - in izrazil prepričanje, da imajo šole s trdnim temeljem v skupnosti veliko večjo možnost za ohranitev in uspeh. Delovanje teh šol je v rokah staršev in učiteljev, ki sestavljajo upravni odbor. V materinskem odboru so matere iz revnih predelov, ki imajo različne funkcije; priporočajo učitelje in bdijo nad tem, da stvari v šoli tekoče delujejo. Upravni odbor in materinski odbor se redno srečujeta in razrešujeta različne probleme, s katerimi se soočajo dan za dnem. Edini in največji problem, s katerim se srečujejo, je na primer odsotnost učencev, ki imajo zgolj enega od staršev. V takšnih primerih posredujejo odbori, ki roditelju svetujejo in ga prepričajo, kako zelo pomembno je za otroka, da redno obiskuje pouk. O uspešnosti te strategije priča to, da odsotnosti od pouka skoraj ni.

Učni načrt in učitelji
Pouk, ki poteka v teh šolah, obiskujejo učenci vseh starosti skupaj. Izobraževalnih delavnic na področjih izven mesta Hyderabad se lahko udeležujejo otroci od 9. do 14. leta starosti. Učni načrt stalno dopolnjujejo in razvijajo; delno temelji na uradnih šolskih učbenikih v jezikih te regije: urdu in telugu; drugo gradivo zberejo po svojih izkušnjah učitelji, otroci in skupnost.
      Del učnega načrta je posvečen vprašanjem, ki so posebno pomembna za življenje v skupnosti, kot so na primer osebna higiena, zdravje, onesnaževanje okolja in sloga v skupnosti. Vasireddy skuša pridobiti tudi učitelje iz domače skupnosti. Predvsem vodi delavnice z mladimi, z nezaposlenimi iz revnejših predelov mesta in jim pomaga na novo opredeliti njihovo vlogo ter jim pokazati, da so tudi sami pomemben del skupnosti. Iz teh skupin poišče nadarjena dekleta, izbira pa je v veliki meri odvisna od priporočil, ki jih določi materinski odbor.
      Vsi učitelji morajo imeti opravljeno 10. stopnjo izobrazbe in Vasireddy izbere samo ženske, ki so, kot pravi sam, "bolj taktne kot moški". Pomembno je omeniti, da dekleta predstavljajo 60 odstotkov vpisanih učencev. Učitelji zaslužijo več, kot bi zaslužili v kateri koli drugi službi. Da se lažje znajdejo, morajo obiskovati 15-dnevni izobraževalni program o sodelovanju s skupnostjo, pač glede vprašanj v zvezi z izobraževanjem.
      Dinamična medsebojna odvisnost med šolo in skupnostjo, ki jo je razvil Vasireddy, se močno razlikuje od indijskih državnih šol, namenjenih revnim, ki jih od daleč vodijo državni ali zvezni vladni uslužbenci. Vlada nadzoruje izbor učiteljev, učnega načrta in upraviteljev. Usposobljene učitelje dodeljuje na delovna mesta v različnih krajih in mestih, kjer nimajo nobenih poznanstev oziroma ne čutijo pripadnosti. Osrednji nadzor zmanjšuje lokalno pobudo in preprečuje učiteljem, da bi razvili širšo vlogo in odgovornost v skupnosti. Tako ohranja zastarele načine in standarde poučevanja. Indija ima sicer tudi nekaj zasebnih šol, ki ponujajo prvovrstno izobrazbo, vendar so le-te strogo namenjene zgolj privilegiranemu sloju.
      "Toda vlada ni edini krivec za neučinkovitost," pravi Vasireddy. "Veliko pripomore k temu tudi pasiven odnos, s katerim ljudje sprejemajo stvari okrog sebe." Doseči, da postane okolje, skupnost občutljivo za različne družbene teme, je za Vasireddyja najpomembnejši vidik družbenega razvoja - in to delo ni ravno lahko.
      "Na začetku sem se soočal z zasmehovanjem, zavračanjem in neodobravanjem," pripoveduje, "in bili so trenutki, ko so višji vladni uslužbenci poslušali mojo zamisel in mi takoj nato pokazali vrata." Vendar zaradi svojega trdnega prepričanja ni odnehal. "Njegova vztrajnost je lahko zelo nadležna," pravi Latha Memon iz UNICEF-a. "Bili so trenutki, ko sem popustila njegovim zahtevam samo zato, ker sem se ga želela čimprej znebiti."

Krajevna in državna podpora
Vztrajnost, ki odlikuje Vasireddyja, pa dopolnjuje še notranji občutek, da je zamisel dejansko izvedljiva. Ker so šole Baljyothi osnovane s pomočjo krajevnih skupnosti, je Vasireddyju uspelo zgraditi močno mrežo različnih interesnih skupin, kot so skupine zagovornikov te politike, neformalne delavske skupine, klube mladih, prostovoljne organizacije (kot je UNICEF) in vladne agencije. Petdeset njegovih šol so pod svoje okrilje prevzele lokalne organizacije, namenjene državljanom.
      Državna vlada je pomagala s pomočjo oddelkov Ministrstva za šolstvo, z državnim programom za otroško delo, s programom izobraževanja odraslih in oddelkom za zaščito žensk in otrok. Vsi ti so ponudili finančno pomoč Vasireddyjevemu projektu. "Končno bi morala decentralizacija šol postati del splošnoveljavne politike," pravi Vasireddy, ko gleda v prihodnost.
      (Vir: Fundacija Ashoka)