Polemika o bistvenih vprašanjih izobraževanja

Na vprašanje o ulomkih: "Kaj je večje: 4/11 ali 5/13?" zelo malo staršev ali učiteljev odgovori pravilno. Tako pravi avtor in predavatelj Alfie Kohn v svoji zadnji knjigi, nato pa sam odgovori: "Komu pa je to mar!" In vendarle je to eno izmed tistih vprašanj, na katera mora v testih odgovoriti večina šolarjev.
      Leta 1983 je Reaganova vlada izdala vznemirljivo poročilo Nation at Risk (Tveganje naroda) o stanju ameriškega šolskega sistema, ki je sprožilo razpravo o slabem stanju ameriškega gospodarstva kot neposredni posledici poslabšanja izobraževalnih standardov, ki so jih povzročile 'napredne' ideje pri poučevanju in učenju.
      Za svojo zadnjo knjigo The Schools Our Children Deserve: Moving Beyond Traditional Classrooms and 'Tougher Standards' (Šole, kakršne si zaslužijo naši otroci: Onstran tradicionalnih razredov in 'višjih standardov') je bivši učitelj Alfie Kohn pregledal obstoječo literaturo, da bi ugotovil, ali v Združenih državah v resnici obstaja enotna izobraževalna ustanova, ki je ukinila preizkušeno tradicionalno poučevanje v prid naprednega eksperimentiranja. Ugotovil je, da so ameriške šole 'absurdno tradicionalne', in zavrnil razširjeno mnenje, naj se šolstvo 'vrne nazaj na osnovni sistem'. Če študentom manjka volja do učenja, je to verjetno posledica tradicionalnega načina izobraževanja, pravi Kohn.
      Kohn trdi, da zaradi utrjenih tradicionalnih prepričanj in navad trenutne zahteve po višjih standardih prinašajo mnogo razmislekov o pravi vlogi šol, o naravi in vzrokih za neuspeh ter o tem, kako se študentje učijo, medtem ko skoraj popolnoma spregledajo stališča samih študentov in vpliv na njihovo učenje. Opaža premik od javnega k zasebnemu izobraževanju, ki je po njegovem mnenju posledica nesorazmernega števila vodilnih gospodarstvenikov, ki so jih pripeljali, da bi preoblikovali izobraževalni sistem v Združenih državah. Vendar Kohn opozarja: "Ko poslovneži razmišljajo o šolstvu, mislijo le na to, kaj bo povečalo donosnost" - to pomeni, kako bi čim bolje pripravili otroke za delo, in "ne na to, kar bo najboljše zanje".

Motivacija - Kohn navaja ugotovitve številnih študij, češ da 'stare šole' z ocenami in testi pravzaprav otroke obremenjujejo in jih ovirajo pri njihovi želji po učenju ter pri njihovi naravni radovednosti. Ocenjevanje in vpliv na študentovo motivacijo pa postaneta še hujša, ko študente razvrščajo glede na njihove ocene. Zaradi tega šolo zasovražijo in se, kjer je le mogoče, lotijo manj izzivalnih in zahtevnih nalog, da bi si s tem zagotovili najvišjo možno oceno, ki bi jo pridobili z malo truda. "Če bi bila tekmovalnost potrošniški izdelek in ne ideologija, bi bila že zdavnaj prepovedana," pravi Kohn.

Poučevanje in učenje - Tudi če prezremo prekomerno poudarjanje dosežkov, je slaba stran 'stare šole' njena definicija učenja in poučevanja, poudarja Kohn. V tradicionalnem razredu na splošno obsega poučevanje neposredna navodila in pasivno sprejemanje ločenih predmetov brez povezave, medtem ko je učenje v najboljšem primeru razdrobljeno. Učitelji se obupno zanašajo na podkupovanje študentov z odličnimi ocenami ali pa jim grozijo z negativnimi, da bi jih na ta način motivirali. Ko pa se politiki, poslovneži in starši začnejo pritoževati, da se študenti ne učijo dovolj, Kohn pravi: "Poglejte samo, kako ravnate z njimi!"

Ocenjevanje - V Združenih državah so osnova za polemiko o izboljšanju izobraževanja rezultati standardiziranih testov, ki ocenjujejo, kako dobro so si študenti zapomnili to, kar Kohn imenuje "množica osnovnih podatkov in veščin". Medtem ko le-ti morda kažejo na to, da so bili študenti bolj usposobljeni za dobre reševalce testov kot pa za dobre učence, Kohn dokazuje, da testi prispevajo k že razširjeni tekmovalnosti ameriške kulture in ne motivirajo večine študentov, ki se ne 'odlikujejo', ter spodbujajo učitelje in upravnike, da prilagodijo učni načrt tako, da je njihova šola videti uspešnejša. "V najboljšem primeru so dobri rezultati testov najbrž brez pomena za okrajno šolo, v najslabšem pa kažejo šolo v slabi luči zaradi načina poučevanja, ki je prinesel takšne rezultate," dodaja Kohn.

Šolska reforma - Vedno več šol je pod pritiskom gibanja za višje standarde odgovornih za rezultate njihovih študentov, kar pomeni, da morajo postati bolj 'tekmovalne' in 'učinkovite' v prenašanju snovi. Tako začnejo šole ravnati s študenti kot z 'delavci' in iščejo učni načrt, ki bo povečal 'proizvodnjo', to je število študentov, ki bodo opravili standardizirani test.

Izboljšanje - V tej zvezi izboljšanje pomeni, piše Kohn, da študenti vedno več stvari ponavljajo; na ta način pa se povečuje število študentov, ki ne končajo šolanja.

Pravo izobraževanje
V nasprotju z obstoječim postopkom šol, po katerem razvrščajo mlade glede na ozko opredeljene veščine, se avtor obrača na nas z vprašanjem: "Ali šolamo naše otroke zato, da bodo koristili sebi, ali zato, da bodo s svojim znanjem doprinesli celotni družbi?" Če se glasi odgovor: "Zaradi obojega," se moramo zavedati narave obeh strani, tako individualne kot tudi družbene, in moramo vedeti, katere vrednote so za nas pomembnejše: humanistične ali ekonomske. Potem ko analizira te osnovne vrednote, poda Kohn svoje osebno mnenje o izobraževanju: "Po mojem prepričanju bi morala biti šola več kot le golo teoretiziranje. Morala bi ustvarjati mislece, ne pa le živa skladišča znanja, morala bi ustvarjati etiko spraševanja in ne ohranjati le sedanjega stanja, bolj bi morala učiti in poučevati kakor le razvrščati in izbirati ter bolj spoštovati potrebe in zanimanje otrok v sedanjosti, ne da bi pri tem prezrla zakonita in humanistična vprašanja glede prihodnosti." "Tradicionalno poučevanje se zelo dobro ujema s cilji, katere bi mnogi od nas označili kot najmanj ambiciozne, najmanj ustrezne in najmanj vredne naših otrok," zaključi Kohn.
      Namesto da bi se osredotočili na dosežke študentov, bi bilo bolje, če bi šolski reformatorji izkoristili otrokovo naravno motivacijo za učenje, saj po besedah Deborah Meier, ustanoviteljice majhne demokratične šole v New York Cityju, ki jo Kohn navaja v svoji knjigi: "Strast do učenja ni nekaj, za kar bi morali otroke navdihovati; je nekaj, kar bi morali ohraniti pred izginotjem." To pa lahko najbolje dosežemo z vprašanji, ki zadevajo študente in spodbujajo njihovo raziskovalno naravo in željo po učenju, pravi Kohn. Svojo trditev pojasni z vprašanjem, ki se je pojavilo spontano in se nanaša neposredno na to, kar je pomembno za otroke. Ko je osnovnošolski učitelj pustil stene razreda popolnoma gole, so se otroci odločili, da bi polepšali razred z modrim konstrukcijskim papirjem na stenah, na katerega bi obesili svoje lastne izdelke in projekte. Vendar bi bilo to možno le, če bi ga skrbno izmerili, za kar pa je potrebno znanje ulomkov. Če se vrnemo k vprašanju o pomenu poznavanja ulomkov, Kohn pojasnjuje: "Učitelj jim je ustregel in to je bila morda najbolj učinkovita učna ura v zgodovini."
      Knjiga The Schools Our Children Deserve (Šole, kakršne si zaslužijo naši otroci) je prošnja za boljše izobraževanje - za to, da bi študente pripravili za pravo razumevanje idej, za kritično razmišljanje, ustvarjalnost in sposobnost uporabe znanja na različnih področjih; za dolgoročno pomnjenje koristnih dejstev in veščin ter osnovanje vsega na njihovi naravni radovednosti. Nedavno tega je Kohn v članku za WashingtonPost povzel svoje mnenje: "Najboljši način poučevanja izhaja iz razumevanja, da so ljudje aktivni učenci. V takšnem razredu se študentje neprestano odločajo, s tem pa postanejo udeleženci v svojem lastnem izobraževanju. Še vedno pridobivajo znanje in veščine, vendar je to povezano in podano z določenim namenom."
      Kohnovi očitki glede 'stare šole' z njenim sistemom ocenjevanja in s standardiziranimi testi segajo daleč preko meja ameriškega šolskega sistema. Njegova knjiga nadomešča tradicionalni pogled na poučevanje in učenje s popolno in sočutno vizijo izobraževanja ter širi upanje za prihodnost šol in družb po celem svetu.