Mali Leonardi
Z Janom Hendrickxom se je pogovarjala Andrea Bistrich

"Najplemenitejši užitek je radost razumevanja" – Leonardo da Vinci
Okoli 2,5 odstotka otrok na Nizozemskem je nadpovprečno nadarjenih. Ker sedanji šolski sistem njihovih sposobnosti ne upošteva, se v šoli mnogi dolgočasijo. Posledica je žalosten spisek učnih težav, motenj v obnašanju in družbeno-čustvenih problemov. Šole Leonardo, kjer je predpogoj za vpis IQ 130 ali več, tem otrokom nudijo pouk, ki poskrbi za njihove sposobnosti in spodbuja njihov razvoj, pojasnjuje ustanovitelj in pobudnik Jan Hendrickx. Za Share International ga je intervjuvala Andrea Bistrich.

Share International: Ali so današnji otroci bistrejši, inteligentnejši in morda tudi modrejši?
      Jan Hendrickx: Verjamem, da so danes otroci na splošno resnično bolj inteligentni. Zaradi številnih medijev in slik, ki jih ti prinašajo, se je otroški svet razširil. Če pomislim nazaj na svoje otroštvo, smo se mi mnogo manj zavedali dogodkov izven naše neposredne okolice. Danes je to drugače. Otroci prejmejo več spodbud in vtisov in zato mislijo in oblikujejo mnenja o določenih zadevah mnogo prej, kot pa je bilo to pred 20 ali 30 leti.

S. I.: Tudi sami ste bili mnoga leta vključeni v izobraževalni sistem in tik pred upokojitvijo ste pričeli z razvojem izobraževalnega koncepta za zelo nadarjene otroke. Kaj vas je spodbudilo k temu?
      J. H.: 33 let sem bil ravnatelj in ko sem se leta 2005 upokojil, sem ugotovil, da je pred mano še ena naloga. Učiteljica v drugem razredu me je nekoč kot ravnatelja in učitelja prosila za nasvet. Klemens – deček, ki je imel sicer najvišje ocene – ji je izročil nenavaden narek. V tem nareku je bilo v vsakem od desetih stavkov nenadoma neobičajno veliko napak. Nenavadno je bilo to, da so bile napačno črkovane besede zapisane z velikimi tiskanimi črkami. Odločil sem se, da se pogovorim s Klemensovimi starši in jih zaprosim za dovoljenje, da bi po šoli izvedel črkovalni preizkus. Ta preizkus z zaporedjem 50 testnih besed je bil razvit za prvih šest razredov. Začel se je s preprostimi besedami, kot so "mačka" in "luna", končal pa z besedami kot je "električar". Od 50 jih je Klemens pravilno črkoval 48. V drugem razredu je pri petih letih Klemens že dosegel stopnjo, ki se od otrok pričakuje v šestem razredu, ob koncu osnovne šole.
      Takrat je bila moja prva misel: Kako se mora počutiti otrok, ki se mora v šoli ves dan učiti stvari, ki jih že zna? Ta misel me je spremljala in v nekaj letih sem razvil sedanji koncept poučevanja za zelo nadarjene otroke.

S. I.: Kdaj lahko govorimo o zelo nadarjenih?
      J. H.: Ameriški psiholog Joseph S. Renzulli, vodilni raziskovalec na področju promocije nadarjenih, je v svojem Modelu treh prstanov nadarjenost opisal kot kombinacijo inteligence, ustvarjalnosti in motivacije, kar skupaj predstavlja zelo nadarjene: zelo visoka inteligenca – z inteligenčnim količnikom prek 130; ustvarjalno razmišljanje – kriterij, ki ločuje zelo nadarjene od povprečnih; in motivacija, ki se med ostalim odraža kot usmerjenost v doseganje cilja, kot vztrajnost ter vzdržljivost pri izpolnjevanju nalog, ki se jih držijo kolikor je potrebno, vse dokler ne najdejo zadovoljive rešitve.
      Problem je v tem, da ta tri merila ne pridejo do izraza v običajnih pedagoških procesih. Niti izjemni talent niti inteligenca teh otrok nista primerno obravnavani; namesto tega so soočeni z vsebinami, ki so pet do sedem let pod njihovim nivojem. Ni jim potrebno ustvarjalno razmišljati, saj je v učnem procesu poudarek na asimilaciji informacij, shranjevanju v spomin, da bi jih kasneje lahko reproducirali. Sčasoma njihova motivacija in vztrajnost upadeta, ker se jim v razredu preprosto ni potrebno truditi.

S. I.: Kako je mogoče oceniti izjemno inteligenco?
      J. H.: Obstajajo tako imenovani testi inteligence, ki zaznajo splošno in specifično intelektualno kapaciteto. Če je kvota inteligence oz. IQ nad 130 je velika verjetnost, da je otrok nadarjen.
      Obstaja tudi spisek lastnosti, ki se pokažejo v zgodnjem obdobju in kažejo na nadarjenega otroka. Na primer, nekateri zelo nadarjeni otroci preskočijo fazo plazenja; nenadoma shodijo ne da bi se plazili. Nadaljnja značilnost je, da pričnejo zelo zgodaj govoriti ali pa imajo očesni stik že pri šestih ali osmih tednih. Tudi uporaba zahtevnih besed v ranem otroštvu lahko kaže na izjemno inteligenco: zlasti uporaba abstraktnih besed in idej, kot so "zaupanje" ali "odgovornost". Te otroke pogosto doživljamo kot "drugačne" ali "samosvoje", ker lahko odražajo in verbalizirajo asociacije, ki njihovih vrstnikov ne pritegnejo. Zastavljajo tudi vprašanja take globine, da so vsekakor neobičajna za otroke njihove starosti.

S. I.: Tukaj govorite o njihovih kognitivnih in intelektualnih sposobnostih, kaj pa je s čustvenim razvojem teh otrok?
      J. H.: Pri štirih letih je njihov čustveni in socialni razvoj enak otrokom pri štirih letih, četudi imajo intelektualne sposobnosti, ki ustrezajo otrokom osmih do desetih let. To jim tudi dela težave: po eni strani so kognitivno daleč pred drugimi istih let in se pogosto bolje razumejo s starejšimi otroki, istočasno pa imajo čustvene in socialne potrebe po tem, da so z otroki svoje starosti. Tem otrokom želim z uporabo koncepta Leonardo pomagati reševati njihove probleme in težave, s katerimi se soočajo zaradi posebnosti svojega razvoja.

S. I.: Ime svojega koncepta učenja ste povezali z Leonardom da Vincijem. Zakaj?
      J. H.: Leta 2005 sem v regiji Venlo organiziral serijo projektov za zelo nadarjene otroke, ki sem jih poimenoval "Projekt Leonardo". Leonardo da Vinci je najbolj vsestranski genij v zgodovini. Od zgodnjih let je svobodno in brez omejitev raziskoval svoje okolje pod vodstvom svojega strica Francesca, ki ga je redno spremljal, da bi mu pokazal zanimive stvari, in ki je z veščim izpraševanjem spodbujal naravno radovednost svojega nečaka. Leonardo je bil "vsestranski talent": bil je slikar, kipar, arhitekt, anatom, mehanik, inženir, naravni filozof in še mnogo več. To je tudi moj ideal: ne omejevati ljudi na eno področje, pač pa v njih spodbujati širok in vključujoč razvoj. S tem v mislih sem uvedel umetniški projekt, v katerem se otroci lahko pol leta ukvarjajo s sodobno umetnostjo – v času pouka. Na določen dan v tednu so šli v muzej namesto v šolo. Tam so poslušali teorije o pop artu, kobri, ekspresionizmu, nadrealizmu in mnogih drugih zvrsteh sodobne umetnosti in slikali ter risali skice glede na posamezne šole. Tam so se tudi naučili, kako deluje muzej in kako organizirati umetniško razstavo; v zaključnem projektu so na skupni razstavi predstavili svoja dela. Del projekta je vključeval obiske umetnikov in intervjuje z njimi o njihovi umetnosti – zakaj slikajo, kako so razvijali svoja dela, kakšne ideje so imeli itd. Na koncu so otroci obiskali galerije in se poučili o tem, kako so se oblikovale prodajne cene umetniških del. V celoti – zelo vsestranski in praktičen projekt.
      Naslednji primer je literarni projekt, pri katerem je 16 otrok vsako sredo med poukom eno leto obiskovalo javno knjižnico. V tem času so imeli otroci priložnost, da so sami napisali knjigo. Uvodoma smo pričeli z nizom delavnic s priznani avtorji otroških knjig. Avtorji so razložili, kako in zakaj so postali pisatelji in kakšne ideje so imeli med pisanjem. Nekateri otroci, ki dobro rišejo, so te knjige ilustrirali. Takrat sem k sponzorskemu sodelovanju pritegnil tiskarja, ki je na koncu natisnil vse knjige projekta – vsak otrok je dobil 65 izvodov knjige, ki jo je sam napisal ali ilustriral.
      Otroci in njihovi starši so bili navdušeni. Nekateri otroci so rekli, da so teden v šoli uspeli preživeti le zaradi teh enodnevnih aktivnosti. Takrat sem pomislil, da bi morali take učne aktivnosti ponuditi otrokom vsak dan v tednu. To mi je odprlo oči: otroke smo vajeni opazovati le znotraj obstoječe metode in jih skušamo vključiti v obstoječe sisteme. Toda, ko so otroci zelo različni od povprečja, jim ne moremo strpati v obstoječi šolski sistem; prilagoditi moramo metodo oz. sistem, da ustreza otroku. To sem storil s sistemom Leonardo. Ko sem začel, sem skušal ugotoviti, kakšni so otroci, kakšne sposobnosti in potenciale imajo in kako se učijo – da bi lahko razvil metodo poučevanja, ki bi ustrezala njihovim potrebam.

S. I.: Kaj se učijo "leonardovski otroci"?
      J. H.: Ko ti otroci obiskujejo normalen pouk in preskakujejo razrede, končajo šolo pri dvanajstih ali trinajstih in teoretično lahko gredo na fakulteto. Vendar menim, da otrok pri dvanajstih socialno in emocionalno ne sodi na fakulteto.
      Da bi se izognili temu, da bi morali iti taki otroci na fakulteto v ranih letih, šola Leonardo ponuja 12 dodatnih tednov tečajev nad rednim učnim načrtom: angleščino od četrtega leta dalje, španščino od osmega in kitajščino od desetega. Te tri globalne jezike poučujejo ljudje, ki jim je to materni jezik. Nadalje so še tečaji naravoslovja, filozofije, tehnike učenja, kreativnega podjetništva, statistike, komunikacij, umetnosti, plesa, gledališča, glasbe in športa; vključene so tudi mentalne vaje.
      Zelo nadarjeni otroci imajo posebno sposobnost: ne samo, da so visoko inteligentni, ampak so posebej sposobni kreativno razmišljati. To je njihova glavna značilnost. To so ljudje, ki kasneje v življenju razvijajo inovacije. Einstein je nekoč dejal: "Domišljija je bolj pomembna od znanja."

S. I.: Zakaj je v primerjavi z rednimi šolami pri Leonardu več poudarka na predmetih, kot sta glasba in umetnost?
      J. H.: Želimo ponuditi kar najširši spekter razvoja. Te predmete poučujemo na projektni osnovi in na zelo praktičen način. Zelo pomembno je razumevanje asociacij in povezav. Na primer, leonardovska glasbena metoda se začenja s končnim izdelkom – to imenujemo "tretja stopnja". To je lahko, na primer, določena melodija. Postavljamo vprašanja, kakšen bi lahko bil skladateljev namen glede melodije. Katera čustva je želel izraziti? Na "drugi stopnji" se osredotočamo na to, kako je skladatelj oblikoval melodijo. Na "prvi stopnji" pa je cilj pridobiti znanje o delnih tonih, na primer z branjem not. Povedano drugače, ne pričenjamo z učenjem not, temveč ravno obratno – s skladbo kot celoto. Na koncu otroci komponirajo lastne skladbe in jih tudi odigrajo. Učijo se od celote k posameznemu. Metoda Leonardo najprej predstavi cilj kot celoto, iz katere pa določimo potrebne dele.

S. I.: Od totalnosti k posameznim enotam, od makrokozmosa k mikrokozmosu?
      J. H.: Da, točno tako. Rad bi omenil primer, kaj se zgodi, ko se zelo nadarjen otrok, ki se je učil na ta način in iz sebe, nenadoma znajde v običajnem izobraževalnem sistemu. Neka mati mi je povedala, da se je njena hčerka zelo zgodaj sama naučila brati. Ko je pri štirih letih vstopila v osnovno šolo
      [na Nizozemskem se osnovno šolanje prične s štirimi leti in na prvi stopnji traja do dvanajstega] so jo ovrednotili glede na njene zmožnosti: njene bralne sposobnosti so bile najvišjega standarda, deveti nivo (tretji razred). Preskočila je razred in šla na tretjo stopnjo, kjer se na Nizozemskem začnejo učiti brati. Popularna metoda je otroke naučiti abecede, črke pa potem sestavljati v besede. M-o-ž = mož, c-v-e-t = cvet. Tudi njena hčerka se je učila po tej metodi; posledica je bila, da je njena sposobnost v treh mesecih iz devete stopnje padla na prvo, oziroma najnižjo.
      Iz tega primera lahko vidimo, da se so se ti otroci prisiljeni odreči svojemu vrhunskemu sistemu učenja, do katerega so prišli po naravni poti, in ga zamenjati za standardni učni sistem. Sčasoma to privede do resnih problemov, ker čutijo, da splošni izobraževalni sistem ne ustreza njihovemu načinu učenja.

S. I.: Ali so učitelji sposobni prepoznati zelo nadarjene učence?
      J. H.: Večinoma ne. Lani je bila na Nizozemskem objavljena obsežna študija, v kateri je Splošni izobraževalni raziskovalni center anketiral 3.000 osnovnošolskih učiteljev. Odgovoriti so morali na dve vprašanji: ali lahko prepoznate, če je eden ali več učencev zelo nadarjenih? 85 odstotkov učiteljev je odgovorilo, da ne. Drugo vprašanje: če to prepoznate, ali bi bili sposobni za te otroke ustrezno poskrbeti? Ponovno je 85 odstotkov učiteljev odgovorilo, da ne.

S. I.: Katere kvalitete mora imeti dober leonardovski učitelj?
      J. H.: Idealno bi bilo, da je tudi sam zelo nadarjen. [smeh] Če ne, se mora biti sposoben ukvarjati z otroki, ki so bistrejši od njega. Naloga leonardovskega učitelja je povsem drugačna – je veliko manj učitelj in mnogo bolj trener, tovariš in pospeševalec učnega procesa.
      Imeti mora dovolj samozaupanja, da dopušča več svobode – tako glede otrok kot glede metod. Dober učitelj pozorno prisluhne, ko mu otroci kaj povedo. Je toleranten, vendar zna postaviti meje. Pospešuje in spodbuja, namesto, da bi popravljal. Njegov razred so "varna nebesa", od koder otroci "lahko raziskujejo svet" – znotraj in zunaj šole. Je ustvarjalen, ko gre za razvijanje in podajanje snovi novega predmeta. Ima smisel za humor in lahko obvladuje različne razvojne stopnje v svojem razredu. Ima dober stik s starši; zna uporabiti njihove vire, njihovo strokovnost in je odprt za konstruktivno kritiko.
      V sodelovanju z Univerzo v Utrechtu trenutno razvijamo usposabljanje za leonardovske učitelje. Za nas je pomembno, da vključimo tako starše kot otroke. Starši običajno že veliko vedo o svojih otrokih in lahko presodijo, kako dobro se bo učitelj lahko ujel z njimi. Ministrstvo za šolstvo sistema Leonardo še ni priznalo. Seveda je moj cilj, da bi vlada finančno podpirala šole Leonardo, tako da bi lahko primerno plačali učitelje. Danes pa moraš biti idealist, da delaš kot leonardovski učitelj!
      Predvsem bi želel vladi podati vtis, kako ogromna korist za družno so ti otroci, če je njihov potencial primerno podprt. Vlada mora biti pripravljena več investirati. V primerjavi s poučevanjem v rednih šolah, stane poučevanje na šoli Leonardo kakih 2.000 evrov več, zlasti zato, ker imamo manjše razrede z največ 16 učenci. Vsak učenec ima svoj prenosni računalnik. Da bi jim to omogočili, se povezujemo z računalniškimi podjetji in drugimi velikimi tehnološkimi koncerni. Razen razrednih učiteljev imamo tudi pet dodatnih specialistov – za angleščino, španščino, kitajščino, učitelja za šah in učitelja za glasbo. Dodatno organiziramo še nadaljnje izobraževanje in podiplomsko usposabljanje, tako da so učitelji dobro opremljeni za "drugačno poučevanje" pri Leonardu.

S. I.: Pravite, da je pomembno, da imajo zelo nadarjeni otroci dovolj prostora, da se razvijajo v lastnem tempu. Kaj je še pomembno?
      J. H.: Pri nas poznamo tri ključne besede: prostor, izziv, radost. Dovolj prostora za ideje, dovolj prostora, da so to, kar so. Izziv: stopnja pouka spodbuja njihove posebne kognitivne sposobnosti. Radost: radost učenja, radost obiskovanja šole. In ker so ti otroci prvič v svojem življenju podprti glede na njihovo nadarjenost, se njihova radost do učenja razvije naravno.

S. I.: Ali so leonardovski otroci – podobno kot ostali učenci – ocenjevani glede na svoje dosežke? Ali prejemajo ocene in izkaze uspeha?
      J. H.: V primerjavi s sistemi običajnih šol pri Leonardu otroke ocenjujemo veliko bolj strogo. Izkazi niso zbirka ocen, ampak so predstavljeni v obliki poročil, ki jih sestavlja 20 odstotkov ocen in 80 odstotkov pridobljenih zmožnosti. Na primer, če otroku manjka samozavesti, potem bi pri Leonardu razvijali njegovo vero vase. Samozavest in samospoštovanje sta pri Leonardu lahko osebna učna cilja – natanko tako kot cilj učenja neodvisnega razmišljanja in sposobnost razvijanja mnenja o dogodkih v svetu, na primer. Veliko bolj pomembno je, da se otroci naučijo oblikovati jasna stališča, kot pa da jih ocenimo za posamezen šolski predmet.

S. I.: Ali je program Leonardo prva priložnost za zelo nadarjene otroke na Nizozemskem?
      J. H.: To je prva priložnost, ki je usmerjena v njihove predispozicije. V osnovni šoli za nadarjene otroke občasno izvajajo matematične projekte ali kaj podobnega. Vendar to le enkrat tedensko, temeljna narava in struktura povprečnega sistema pa ostajata nespremenjeni. Sedanji izobraževalni sistem se ne uspe prilagoditi, da bi ustrezal potrebam nadarjenih otrok. Spremeniti moramo sistem, da bi razvili pouk, ki bo bolje prilagojen tem otrokom. In prav zaradi tega je Leonardo edinstven.

Informacije: www.leonardostichting.nl

Andrea Bistrich je sodelavka Share Internationala iz Münchna v Nemčiji.