Zakaj ljudje še vedno stradajo

Zelo dolg članek s poudarjenim naslovom "Zakaj ljudje stradajo?" raziskuje trdovratnost lakote v Afriki na ravni vasi in hkrati v globalnem kontekstu. Poročilo se začenja s težkim komentarjem: "Resnična kriza lakote v Afriki je v tem, da je lakota tako široko razširjena, kronična in neukrotljiva."
      Poročevalec Barry Bearak raziskuje "mehanizem lakote" na licu mesta v vaseh Malawija, kjer je preživel nekaj tednov. Zapisuje usodo več ljudi, ki se spopadajo z lakoto v obdobju "lačnih mesecev", v sezoni rasti od decembra do marca. Kot se je izrazil nek vaščan: "Ni načina, kako se navaditi na lakoto. Neprestano se nekaj premika v tvojem želodcu. Občutiš praznino. Čutiš, kako se ti premika črevesje. Preveč je prazno in išče nekaj, s čimer bi se zapolnilo." V Malawiju so navajeni na lakoto in so v preteklem letu preživeli najhujšo prehrambeno krizo v zadnjem času. Bearak beleži: "Verjetno tisoče . okosi smrt zaradi lakote." Neka vaščanka je takole opisala proces pri svojem možu: "Prvi simptom so otekla stopala, oteklina pa se razširi navzgor na vse telo."
      V širšem kontekstu Bearak pravi: Že manjše krize pri redni oskrbi s hrano lahko odprejo vrata med tem, kar je normalno in kar je kronična podhranjenost; kar je le občasno pomanjkanje in kar je že stradanje." Ko so ta vrata enkrat odprta, "lakota in bolezen delujeta vzajemno in številni neopazni reveži neopazno umirajo."
      V še širšem kontekstu Bearak beleži, da letno v Afriki večina narodov "postaja revnejših, bolj lačnih in šibkejših". Njihov delež v svetovni trgovini in pri investicijah se zmanjšuje. Nadalje: "Povprečni prihodek na prebivalca je nižji, kot je bil v letu 1960, polovica prebivalstva pa živi z manj kot 65 centov na dan." Afriški narodi, pravi Bearak, zasedajo 27 najnižjih mest na tabeli Indeksa razvitosti ljudi - Združeni narodi pri merjenju tega indeksa upoštevajo zdravje, pismenost in prihodke. Najresnejša kriza je trenutno v Etiopiji, Eritreji in Zimbabveju, vendar pa se skoraj 40 milijonov Afričanov ljudi bori z lakoto, opozarjajo v Svetovnem programu za prehrano, kjer to dogajanje imenujejo "obseg trpljenja brez primere".
      V Malawiju, pravi Bearak, se vse to trpljenje dogaja, ko je žito v trgovinah, le da revni nimajo denarja, da bi ga kupili. Pot vzrokov lakote, ugotavlja, nas na koncu "privede do bogatih držav in njihovih institucij - Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Pot vodi skozi padce in rasti cen blaga na svetovnem trgu in skozi tečajna nihanja - ter seveda tudi skozi vest človeštva."
      V 90-tih je prišlo do varčevalnih ukrepov, ki sta jih zahtevali Svetovna banka in MDS zaradi načela, da revnim lahko najboljše pomagamo z učinkovitostjo prostih trgov... Drobni tisk pri večini posojilnih pogodb vlado zavezuje k zmanjšanju subvencij, omejitvam potrošnje in razprodaji monopolov. Posledično (če sledimo globalnemu vzorcu) nacionalne valute nenehno devalvirajo, devizne rezerve pa se drastično znižujejo.
      V Malawiju je cena vreče gnojila, izražena v dolarjih, morda dejansko padla, vendar je ob upoštevanju devalvirane domače valute v resnici petkrat višja. Medtem ko Američani, Britanci, Evropska unija, MDS in Svetovna banka vztrajajo pri opuščanju državnih subvencij v Malawiju, pa "bogati narodi svojim lastnim kmetovalcem razdelijo milijardo dolarjev na dan" in tako s prenizkimi cenami deželam v razvoju onemogočajo, da bi bile konkurenčne na svetovnih trgih".
      Bearak navaja raziskavo Nicholasa Sterna, glavnega ekonomista pri Svetovni banki, da povprečna evropska krava v vsak dan prejme 2,5 dolarja podpore, medtem ko mora 75 odstotkov ljudi v Afriki shajati z manj kot dvema dolarjema na dan.
      V zaključku raziskave Bearak pravi, da "v večini primerov družine stradajo, ker jim preprosto primanjkuje denarja." Piše, da jim države donatorice danes namenjajo precej manj pomoči, kot so je pred 10 leti. K temu dodaja: "Med vsemi bogatimi državami Združene države za pomoč tujini porabijo najmanjši delež ..."
      Bearak članek zaključuje z opisom "zvijače", ki so mu jo zaupali pri odhodu iz vasi v Malawiju, kjer se je soočal s problemom lakote. "Za primer, če bi bil kdaj tako lačen, da ne bi mogel delati, so mi svetovali, kako prepričati želodec, da ni prazen. Kos blaga je treba tesno zavezati okrog pasu v višini popka. Zavezati je treba tako močno, kot le lahko. Na ta način lahko za nekaj ur vaš trebuh prepričate, da bo mislil, da je poln."
      (Vir: New York Times Magazine, ZDA)