Voda za življenje
z Johnom McDonaldom se je pogovarjal Jason Francis

Global Water (Globalna voda, op. prev.) je mednarodna nevladna organizacija za zagotavljanje neoporečne pitne vode in sanitarij skupnostim po vsem svetu. Po podatkih Združenih narodov (ZN) skoraj 900 milijonov ljudi na svetu nima dostopa do čiste vode in več kot 2,6 milijarde ljudi nima možnosti za zagotavljanje osnovne higiene.
      John McDonald, strokovnjak za razvoj in upokojeni veleposlanik ZDA je Global Water ustanovil leta 1982 skupaj z dr. Petrom Bournom, zdravnikom, ki je služil tudi v Beli hiši kot posebni svetovalec predsednika Carterja. Sprva je bila Global Water predvsem skupina, ki je opozarjala na probleme povezane z vodo, kasneje pa je prerasla organizacijo, ki je neposredno vključena v projekte za zagotavljanje vode po vsem svetu. John McDonald je bil tisti, ki je v ZN vodil pobudo, da so obdobje 1981 - 1990 razglasili za desetletje pitne vode in higiene in je trenutno predsednik organizacije Global Water. Jason Francis se je z njim pogovarjal za Share International.

Share International: Kaj so bili rezultati akcije ZN "Desetletje pitne vode in higiene"?
      John McDonald: V tem desetletju je 1,1, milijarde ljudi dobilo dostop do neoporečne vode in 769 milijonov ljudi je dobilo dostop do sanitarij. To so podatki Svetovne zdravstvene organizacije. Razlogi, da se je to zgodilo prav v tistem desetletju, so štirje. Prvi je politični. Generalna Skupščina ZN je predlagala in štirideset ministrov za razvoj iz različnih držav je v svojih govorih v ZN izrazilo podporo moji resoluciji s predlogom za razglasitev takšnega desetletja. Vsi ti ministri so se potem vrnili v svoje države in sporočili svojim predsednikom, da so podprli takšno idejo in da morajo zdaj v tej smeri tudi nekaj narediti. Bili so usmerjeni v akcijo.
      Drugi razlog je bila možnost, da smo lahko prosili Svetovno banko in Program za razvoj ZN da preoblikujejo vodne črpalke. Takrat je bila namreč velika ovira to, da so iz zahoda na področja potrebna pomoči pripeljali visoko tehnološko razvite črpalke, ki bi se po šestih ali devetih mesecih pokvarile, dostopa do nadomestnih delov in dolarjev za nakup pa ni bilo, zaradi česar jih je večina ostala zapuščenih vsepovsod. Odločili smo se oblikovati črpalko, ki bo narejena iz lokalno dostopnih materialov in jo bodo znali sestaviti lokalni prebivalci, morebitni rezervni deli bodo tudi na voljo in to v lokalnih valutah. Najboljši primer take prakse je nastal v Indiji. V tem desetletju so izdelali in prodali milijon in pol črpalk tipa Mark II, s čimer je dostop do neoporečne vode dobilo 360 milijonov ljudi.
      Tretji razlog je bila odločitev, da smo v projekt vključili ženske iz vasi. Ženske so namreč tiste, ki nosijo vodo in so odgovorne za preskrbo družine z vodo. Res je zelo slikovito videti žensko, ki na glavi nosi posodo z vodo, a to je težaško delo in vsak dan prehodijo tudi štiri do pet ur, da prinesejo vodo možem, ki jo zahtevajo. Vztrajali smo, da se ženske vključijo kot članice vaških svetov, ki so odločali ali vas želi imeti vodno črpalko in vodnjak in kje ju postaviti, da jim ne bo več treba vsak dan hoditi tistih pet ur.
      In nenazadnje, sekretar ZN je imenoval skupino opazovalcev ZN za nadzor nad uresničevanjem ideje tega desetletja. To so bili štirje razlogi za uspeh.

Desetletje "Voda za življenje"

S. I.: Kaj pa se je zgodilo na globalni ravni po "Desetletju pitne vode in higiene"?
      J. McD.: Ta vprašanja so popolnoma poniknila v pozabo, zato sem se leta 2002 odločil, da potrebujemo še eno desetletje za vodo. Napisal sem resolucijo in jo poslal osmim vladam, med njimi ZDA, Rusije, Kanade, Japonske in vladam Evrope. Leto dni sem jih spraševal ali bo katera od njih to vprašanje predlagala na dnevni red Generalne skupščine ZN. Vsi so odvrnili: "Ne, to nas ne zanima."
Potem pa sem izvedel, da je vlada v Tadžikistanu, državi v osrednji Aziji, v letu 2003 sprožila akcijo v ZN imenovano "Leto čiste vode". Tako sem leta 2003 obiskal veleposlanika Tadžikistana v New Yorku in mu rekel: "Delate zelo dobro delo, a vaše leto se izteka. Ali bi želeli tak projekt voditi celo desetletje? Bi bili pripravljeni ta predlog predlagati na dnevi red Generalne skupščine?"
      Z veleposlanikom sva se strinjala, da je to fantastična ideja, vendar sem moral prepričati še njegovega predsednika. Veleposlanik mi je svetoval, da mu pošljem pismo, priložim resolucijo in mu dokumente dostavim v New York. Dodal jim je svoje pismo podpore in vse skupaj poslal svojemu predsedniku z diplomatsko pošto.
      Tako sva naredila in šest tednov kasneje je predsednik Tadžikistana gostil regijsko konferenco. V svojem uvodnem govoru je pozval k organiziranju drugega desetletja vode, ki bi ga poimenovali "Voda za življenje", kar je bil izvrsten naslov. Vsi udeleženci so ga enoglasno podprli. Predsednik je po tem poklical svojega veleposlanika in mu naročil: "Želim, da to objavite celemu svetu v Združenih Narodih". Takrat sem tudi jaz poklical veleposlanika in mu svetoval: "Ne skušajte se približati zahodu. To sem že poizkusil. Kar potrebujete je 120 podpisov iz sveta v razvoju in zahod bo sledil. Pomagal vam bom pridobiti vse države Latinske Amerike." 1. decembra 2003 je zbral 120 podpisov. Takrat se je začel zanimati tudi zahod – ZDA so bile zadnje. In že 25. decembra 2003 je bil projekt Desetletje "Voda za življenje" potrjen za obdobje od 2005 do 2015. Še vedno traja in res dobro napreduje. Gre predvsem za spretno kombiniranje političnih veščin o tem kako se stvari uresniči in širjenje spoznanja o tem, kaj svet v razvoju res potrebuje.

Organizacija "Global Water"

S. I.: Ali organizacija Global Water gradi sanitarne projekte v svetu v razvoju?
      J. McD.: Absolutno. Naj vam povem en primer tega, kar je Global Water naredila v Gvatemali. Veliko šol po svetu nima urejenih sanitarij. In ko deklice pridejo v post-pubertetno fazo, tam nekje v šestem razredu, prenehajo obiskovati šolo ker jih je sram, da morajo hoditi v grmovje odvajati menstrualno kri. Bojijo se, da bodo pretepene ali posiljene. Zato prenehajo hoditi v šolo in se ne vrnejo.
      Sanitarije smo vgradili v dvajset šol v Gvatemali in dekleta so se vrnila. Trenutno se zavzemamo za to, da bi vlade in nevladne organizacije po svetu dojele, kako pomembno je postaviti sanitarije v šole, in to tudi čim prej uresničili. To je zelo enostavno narediti, saj niso potrebna prav posebna znanja. V ilustracijo pomembnosti tega vprašanja naj povem, da 700 milijonov ljudi v Indiji nima pokritih, notranjih stranišč. Tako huda je situacija v resnici.

S. I.: Nam lahko opišete sistema za zajetje deževnice in izvirske vode?
      J. McD.: Zajemanje deževnice je zbiranje vode, ki odteče po žlebovih s strehe hiše v zbiralni sod. Zelo enostavno. Kot primer zajetja izvirov naj opišem primer iz Nikaragve, kjer so v podeželski vasici ugotovili, da nimajo niti neoporečne vode niti sanitarij. Ženske so morale hoditi po vodo gor in dol po hribu osem kilometrov v vsako smer. Ker vedno sodelujemo z lokalnimi nevladnimi organizacijami, so nam ti pomagali najti tudi izvir. Tam smo zgradili vodno zajetje, v bistvu betonsko korito okoli izvira, da smo preprečili kontaminacije. Lokalni moški so izkopali osem kilometrski jarek in vanj vstavili cev. S pomočjo gravitacije smo vodo napeljali v vas in vsakdo v vasi je dobil priključek v svojo kuhinjo iz katerega teče čista voda. Skupni strošek projekta je bil 20.000 dolarjev, ki smo ga plačali mi. Petsto ljudi je imelo korist od 20.000 dolarjev in lokalne delovne sile, saj so vložili v projekt svoj čas in delo. Treba je namreč vključiti lokalne prebivalce, da bi projekt res uspel. Tako ga imajo za svojega in zato uspe.

S. I.: Ali ZDA ali katera drug vlada sponzorira "Global Water"?
      J. McD.: "Global Water" ne prejema denarja od vlad. Vsa naša sredstva so prispevki nevladnih organizacij in zasebnikov. Drug primer: Organizacija Peace Corps (organizacija v ZDA, ki deželam v razvoju v pomoč pošilja prostovoljce) je imela dolgo let obsežen program v zvezi z vodo in sanitarijami. Skupaj s skupino prostovoljcev iz Peace Corpsa delamo skupaj v Gvatemali. Izvedeli smo, da nimajo nobenih sredstev za uresničevanje vodnih ali sanitarnih projektov, ker je organizacija Peace Corps vedno brez prebite pare. Zato smo njihove prostovoljce spodbudili, da pišejo svojim družinam, ki so na njihov poziv darovale organizaciji "Global Water", prispevek, ki sodi tudi med davčne olajšave. Ta denar smo dali prostovoljcem Peace Corpsa, da bi lahko preskusili svoje ideje in projekte v zvezi z vodo in sanitarijami. Vedno obstaja več načinov kako lahko stvari uresničimo.
      Naš izvršni direktor Ted Kuepper je nadzoroval projekt, ki je zagotovil sanitarije celi vasi v Centralni Ameriki za zelo majhne denarje. Ob končanju projekta je vaški poglavar dejal: "Povrnili ste nam dostojanstvo." Zdelo se mi je, da je to krasen stavek. Res je neverjetno, kako lahko enostavna akcija spremeni življenja. Take stvari o katerih vi pogosto pišete v vaši reviji. Gre za sodelovanje. Sodelovati je treba že pri načrtovanju projekta, da lahko potem deliš tudi koristi.

S. I.: Kako se vlade razvitega sveta in sveta v razvoju odzivajo na potrebe po zagotavljanju neoporečne vode in sanitarij? Očitno ne delajo vsega kar bi lahko.
      J. McD.: Ne, res ne. Najprej naj povem, da je za zahod težko razumeti o čem govorim. To je treba videti. Si lahko predstavljate 700 milijonov ljudi v Indiji brez pokritih, notranjih sanitarij. To je neverjetno. Veliko ljudi v ZDA in razvitem svetu se sploh ne zaveda, da tak problem obstaja.
      Ko govorimo o vladah je treba povedati, da je bil leta 2005 v ZDA sprejet zakon imenovan "Voda za revne". Zakon je bil zelo uspešen kot pomoč vladi za zbiranje denarja za projekte v zvezi s svežo vodo in sanitarijami. ZDA so tako razdelile 320 milijonov dolarjev na leto v zadnjih treh letih vladam držav v razvoju. Vendar se vlade v večini primerov nahajajo v mestih. Zato skrbijo predvsem za mesta in velike sanitarne projekte. Ne skrbijo pa za podeželje in revne, katere zakon v resnici želi zaščititi. Ideja projekta in zakona "Voda za revne" je bila narediti točno to, kar delamo mi, torej pripeljati vodo in sanitarije revnim na deželi in ne urejati mest. Vendar je težko pripraviti vlade do tega, da posredujejo denar na lokalno raven. Njih zanimajo predvsem mesta in vladne strukture, preden sploh začnejo razmišljati o podeželju. In to velja za večino držav v razvoju.

S. I.: Kako rešujete ta problem in ali vodni projekti vseeno pridejo v podeželska območja, kjer so tudi potrebni?
      J. McD.: Težko je. Odvisno od vodstva države. Nedavno sem bil na sestanku v Nemčiji, kjer sem srečal kenijsko ministrico za vodo. Na srečo je to ženska, Charity Kaluki Nhigilu, kajti ona razume, ko govorim o dekletih in sanitarijah. Tako je obljubila, da bo oblikovala program za razvoj podeželja v zvezi z vprašanji vode. Pridobiti je treba ljudi, ki resnično razumejo problem, da se mu posvetijo in ga tudi udejanijo.
      Jaz sem član skupine 29 nevladnih organizacij iz ZDA, ki se imenuje Millennium Water Alliance (Milenijska zveza za vodo, op.prev.). Skupaj delamo na tem, da bi omogočili revnim skupnostim v državah v razvoju dostop do neoporečne vode in sanitarij. Sanitarije želimo pripeljat v šole, saj je izobraževanje bistvo napredka. Zveza dobi večino svojega denarja od različnih agencij za pomoč in je postavila gradnjo sanitarij v šolah zdaj na prvo mesto svojih prioritet.

S. I.: Kako dostop do vode za vse namene za katere jo uporabljamo vpliva na skupnosti?
      J. McD.: Revolucionarno. Majhni otroci sploh ne morejo verjeti svojim očem! Ves čas se kar smejijo. Vaški starešina, o katerem sem prej govoril, je rekel: "Vrnili ste nam dostojanstvo." To je bistvo naših prizadevanj – poskušati izboljšati življenja ljudi s tem, da jim omogočimo dostop do neoporečne vode in sanitarij.

Več informacij na: www.globalwater.org

Jason Francis je sodelavec Share Internationala iz zvezne države Massachusetts, ZDA.