Topli obroki, postreženi s sočutjem
z Narajananom Krišnanom se je pogovarjal Jason Francis

Akshaya Trust (Sklad Akšaja) je skupina predanih prostovoljcev, ki prinašajo hrano in sočutje revnim in brezdomcem v kraju Madurai v Indiji. Ustanovitelj skupine Akšaja Trust je Narajanan Krišnan z univerzitetno diplomo iz upravljanja hotelov. Krišnan je bil na pragu uspešne poslovne kariere, ko ga je osebna izkušnja privedla do tega, da je svoje življenje posvetil oskrbi s hrano in vračanju dostojanstva revnim v kraju Madurai. Bil je med 10 finalisti v skupini 10.000 nominirancev za nagrado "Heroj leta" za leto 2010, ki jo podeljuje mednarodna televizijska mreža CNN. Jason Francis se je s Krišnanom pogovarjal za Share International.

Share International: Kakšna je bila ta izkušnja, ki je preusmerila tok vašega življenja od uspešne poslovne kariere do izpolnjevanja potreb revnih?
      Narajanan Krišnan: Junija 2002 sem med potovanjem po natrpani cesti v Maduraiu videl starega moškega, ki je jedel lastne iztrebke. Popolnoma pretresen sem skočil iz vozila in odšel do starca. Spoznal sem, da je tako sestradan, da ni pri zdravi pameti. Nemudoma sem kupil nekaj idlijev [pikantnih kolačkov] in mu jih dal. Ko je starec jedel hrano s hitrostjo, kot je še nisem doživel, me je prijel za roke in občutil sem resnično močno energijo. Notranja sreča in izpolnitev, kot ju še nisem doživel, je za vedno spremenila moje življenje. Ta globoko zasidrana in edinstvena izkušnja me še danes izpolnjuje z močjo.

S. I.: Zakaj ste izbrali besedo Akšaja?
      N. K.: Akšaja v Sanskrtu pomeni "tisti, ki ne propade, neminljiv". To ime sem izbral zato, da bi poudaril, da človeško sočutje ne sme nikdar propasti ali miniti in da mora volja po pomoči prevladati.

S. I.: Kdaj ste začeli lačne oskrbovati s hrano?
      N. K.: Program oskrbe s hrano sem začel junija 2002. Nekaj mesecev sem deloval brez vsakršne podpore ali priznanja. Ko se je javnost začela zavedati, kaj počnem, je počasi začela prihajati pomoč. Podpora je rasla, ko se je širil glas od ust do ust. Javnost je začela podpirati moja prizadevanja, zato sem sklenil, da moram svoje delo formalizirati. Junija 2003 sem v Maduraiu ustanovil organizacijo "Akshaya’s Helping (Akšajina pomoč) in H.E.L.P. Trust". Po priznanju, ki ga je podelil CNN leta 2010, je začela prihajati obilna pomoč iz ZDA. Da bi opogumil to podporo in zagotovil oprostitev plačevanja davkov za donatorje, sem v Združenih državah registriral Akshaya USA (Akšaja ZDA). Oprostitev plačevanja davkov je bila odobrena oktobra 2010.
      Akshaya USA koordinira naše aktivnosti v ZDA, vzdržuje stike s podporniki in pomaga organizirati akcije zbiranja denarnih sredstev.

S. I.: Kdo so ljudje, ki jim služi sklad Akšaja?
      N. K.: Skrbimo za brezdomne reveže, ki so jih njihove družine zapustile. Bolni so in nihče ne skrbi zanje, mnogi niso pri polnih umskih zmožnostih, prestari so in preslabotni, da bi poskrbeli zase. Večina jih je starejših od 50 let, nekateri celo več kot 75. Med njimi so moški in ženske iz različnih delov Indije.

S. I.: Kje sklad Akšaja dobi hrano, ki jo razdeljuje?
      N. K.: Na začetku sem hrano kupil v obcestnih prodajalnah in jo razdelil. Od januarja 2003 sem (iz ekonomskih in higienskih razlogov) začel kupovati vsak dan svežo hrano, jo sam skuhal v svoji hiši in jo razvozil s kombijem zjutraj, opoldne in zvečer. Do 1. avgusta 2011 je bilo razdeljenih skoraj 1,8 milijona obrokov.

S. I.: Koliko je lačnih in brezdomcev v Maduraiu?
      N. K.: V Maduraiu vsak dan nahranimo približno 450 ljudi, trikrat dnevno. Ko smo začeli leta 2002, smo oskrbovali kakšnih 30 ljudi. Postopno smo našli vse več nemočnih ljudi in smo oskrbovali večjo skupino v skladu s finančnimi sredstvi, ki smo jih imeli na voljo.
      Trenutno se osredotočamo na glavne ceste in nekaj bližnjih stranskih cest. Zaradi raznovrstnih težav ne delujemo na vseh ulicah. Po grobi oceni na ulicah Maduraia živi od 700 do 800 ljudi. Številke se spreminjajo. Novi ljudje prihajajo, stari odhajajo, nekateri umrejo.

S. I.: Zakaj ljudje v Maduraiu postanejo brezdomci?
      N. K.: Madurai je prometno romarsko središče. Družine, ki ne morejo več preživljati družinskih članov, le-te odpeljejo na ulico in jih pustijo tam. Ti običajno ostanejo tam, kjer so jih pustili, včasih pa se preselijo v sosednja območja. Mnogi, katerih mentalno zdravje je prizadeto, odidejo od doma in se izgubijo. Brezciljno tavajo in sploh ne vedo, kam gredo. V nekaterih primerih stare ljudi naženejo od doma zaradi osebnih težav ali družinskih nesporazumov. V nekaterih bolnišnicah paciente brez skrbnikov, neozdravljivo bolne ali tiste brez denarne podpore preprosto pustijo na ulici.

S. I.: Ali imate podporo prostovoljcev in skupnosti?
      N. K.: Imamo izdatno podporo prostovoljcev in skupnosti. V prvih nekaj mesecih pa podpore ni bilo. Pravzaprav so prijatelji in sorodniki celo ostro nasprotovali. Moja dejanja so označili za nenormalna. Vendar so se počasi stvari spremenile. Proti koncu leta 2004 so mediji začeli opažati moje delo. Podpora je iz leta v leto rasla. Leta 2008 smo dobili nagrado "Reliance CNN-IBN Real Heroes Award" na državni ravni. Priznanje na svetovni ravni je prišlo leta 2010 z nagrado "CNN’s Top 10 Heroes".

Dom Akšaja

S. I.: Ali nam lahko kaj poveste o ustanovi Dom Akšaja?
      N. K.: Dom Akšaja je poglaviten element naših dolgoročnih ciljev. Razen osnovnega zatočišča želimo ponuditi tudi varno okolje za rehabilitacijo. Varnost je pomemben dejavnik, zlasti za ranljive umsko prizadete ženske, katerih življenja močno ogrožajo zločesti družbeni elementi.
      Dom Akšaja bo kraj miru za zadnje dni zapuščenih starostnikov.
      Dom Akšaja postaja resničnost, čeprav je bil začetek počasen in težak. Ko bo dom končan, bomo imeli 24.500 kvadratnih metrov bivalne površine, vključno z zmogljivostmi za zdravstveno oskrbo 100 žensk in 100 moških.
      Največje in nenehne težave imamo s financiranjem splošne in medicinske opreme, plačevanjem osebja in stroški upravljanja ter vzdrževanja doma. Za takšno financiranje so potrebne dolgoročne zaveze in zagotovila, da bo Dom Akšaja lahko postal prebivališče vseh, ki so potrebni pomoči.

S. I.: Kako boste dosegli, da bo Dom Akšaja revnim prebivalcem Maduraia ne samo nudil dom in redno prehrano, ampak tudi pomagal povrniti dostojanstvo, občutek pripadnosti in pomen v njihovo življenje?
      N. K.: V skrajnih okoliščinah ljudje izgubijo občutek za lastno vrednost in se začnejo počutiti, kot da niso ljudje. Če imajo na voljo temeljno oskrbo – hrano za fizično telo in ljubezen za dušo – se v veliki meri vrnejo v normalno stanje. Pri brezdomcih, ki jim zagotovimo varno prebivališče in dovolj hrane, pričakujemo povečanje zaupanja vase, ki vodi v polnejše življenje.

S. I.: Kaj se mora spremeniti v družbi, da bomo nepravičnosti, kot je revščina, za vselej izkoreninili?
      N. K.: Sprememba na bolje bo mogoča le, ko bo večina ljudi razumela potrebo po tem, da smo dobri do drugih ljudi tudi na daljši rok. Ljudje morajo razumeti, da od družbe dobijo vrnjeno to, kar ji sami nudijo. Če smo do drugih ljudi prijazni in jih podpiramo, bomo enakega ravnanja deležni tudi sami. Ljudje morajo pravilno razumeti to povezavo.

S. I.: Ali lahko pojasnite, kaj mislite s tem, ko pravite, da z rehabilitacijo drugih povzdigneš lastno dušo?
      N. K.: Vsak človek mora izkusiti radost delitve z drugimi. V današnjem svetu, ki mu vlada naglica, ljudje nimajo časa misliti na druge ali se celo poglabljati v razumevanje bolečine in trpljenja, ki ga občutijo drugi ljudje, ki jim je usoda manj naklonjena. Če pa se potrudimo ublažiti njihovo trpljenje in nato opazujemo njihovo olajšanje, lažje razumemo stisko drugih ljudi.
      Najpreprostejši primer je radost v očeh resnično lačnega človeka, ko mu daste hrano. Podobnih primerov je še več: ponuditi kozarec vode žejnemu človeku ali podariti odejo nekomu, ki se trese od mraza. Polnega pomena te notranje osebne izkušnje ni mogoče opisati z besedami. Ko je človek blagoslovljen s številnimi takšnimi izkušnjami, postane poosebljenje radosti in se povzdigne na višjo raven. To imam v mislih, ko pravim, da se človekova duša povzdigne.

S. I.: Ali bi želeli še kaj dodati?
      N. K.: Samo to, da bi morali pomagati drugim po svojih najboljših močeh, kjerkoli in kadarkoli. Tako bomo deležni dobrih želja in blagoslova drugih, obenem pa bo imelo naše življenje polnejši pomen.

Informacije: www.akshayatrust.org in www.akshayausa.org