Neslišana resnica: Revščina in človekove pravice
Recenzijo knjige Irene Khan je pripravila Cher Gilmore

Irene Khan je napisala knjigo o odpravi revščine, ki je mejnik in pomembno branje za vsakogar, ki se zanima za bistveno zmanjšanje nenehno naraščajočega socialnega, ekonomskega in političnega prepada med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo. Njena osnovna ideja je, da je treba k odpravi revščine pristopiti iz perspektive človekovih pravic, ne le s povsem ekonomske perspektive – stališče, na katerega so močno vplivala leta, ki jih je preživela v svojem rojstnem Bangladešu, njeno usposabljanje za odvetnico in njene obsežne izkušnje pri delu za visokega komisarja Združenih narodov za begunce. Leta 2001 je postala prva ženska, prva Azijka in prva muslimanka na položaju generalne sekretarke Amnesty International, ki je v organizacijo prinesla poudarek na človeški razsežnosti političnih vprašanj.
      Irene Khan je napisala knjigo o odpravi revščine, ki je mejnik in pomembno branje za vsakogar, ki se zanima za bistveno zmanjšanje nenehno naraščajočega socialnega, ekonomskega in političnega prepada med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo. Njena osnovna ideja je, da je treba k odpravi revščine pristopiti iz perspektive človekovih pravic, ne le s povsem ekonomske perspektive – stališče, na katerega so močno vplivala leta, ki jih je preživela v svojem rojstnem Bangladešu, njeno usposabljanje za odvetnico in njene obsežne izkušnje pri delu za visokega komisarja Združenih narodov za begunce. Leta 2001 je postala prva ženska, prva Azijka in prva muslimanka na položaju generalne sekretarke Amnesty International, ki je v organizacijo prinesla poudarek na človeški razsežnosti političnih vprašanj.
      Teza iz knjige Irene Khan: Neslišana resnica: Revščina in človekove pravice je, da se zaradi diskriminacije, državne represije, korupcije in nasilja, kar vse so zlorabe človekovih pravic, revnim rutinsko odreka svobodo in pravičnost. Te zlorabe revni doživljajo kot prikrajšanost, negotovost, izključenost in neslišanost. Vse to skupaj ustvarja začaran krog, ki obenem ustvarja revne in ohranja siromašne. Trajanje kateregakoli od teh faktorjev vpliva na prizadevanja za odpravo ostalih. Ekonomska analiza ne obravnava teh vidikov revščine in zato ne more v celoti rešiti problema.
      Več poglavij knjige je posvečenih resničnim primerom medsebojne povezanosti in krepitve učinkov prikrajšanosti, negotovosti, izključenosti in neslišanosti. Na primer, obstajajo zgodbe mladih mehiških žensk, ki se iz revnih podeželskih območij selijo v mesto Ciudad Juarez, da bi delale v montažnih obratih zunaj El Pasa v Teksasu. V zadnjih desetih letih jih je bilo na njihovi poti na delo ali z dela na stotine ugrabljenih, posiljenih in umorjenih in do leta 2005 ni bilo nobenih resnih preiskav ali sodnih postopkov. Mati nekega 16-letnega dekleta, ki jo je leta 2003 doletela ta usoda, je dejala : "Nihče nas ne posluša. Vladi ne pomenimo nič – preprosto nič." Čeprav so ženske svojo usodo ekonomsko izboljšale in obenem prispevale k svetovnemu gospodarstvu, jih je življenje v predmestnih barakarskih naseljih s pičlo ali podkupljivo policijo, izpostavilo novim strašnim nevarnostim. Brez glasu v družbi so bile diskriminirane, v nevarnosti in nemočne, da bi karkoli spremenile.
      V Bangladešu je 500.000 romov oziroma potujočih ljudi (Bede) izključenih iz kakršnihkoli zdravstvenih ali izobraževalnih programov in skoraj vse ciganske ženske so nepismene in to v deželi, ki si pri izobraževanju prizadeva za enakopravnost spolov. V Indiji nedotakljive dalitske skupnosti še vedno doživljajo skrajno socialno in ekonomsko izključenost – čeprav je to zdaj nezakonito – stopnje pismenosti pri Dalitih pa so pod 40 odstotki. Pomembni deleži revnih ljudi na svetu pripadajo manjšinskim ali na rob družbe potisnjenim skupnostim, ki so diskriminirane na osnovi spola, spolnosti, etnične pripadnosti, veroizpovedi, kaste in invalidnosti. Ker so izključeni, nimajo dostopa do osnovnih storitev, ujeti so v revščino in nimajo moči, da bi s pozivanjem svojih vlad k odgovornosti izboljšali svoj položaj.
      Kadar so revni ljudje ženske, se njihove težave ponavadi pomnožijo. Nasilje nad ženskami je splošno razširjeno, vendar raziskave kažejo, da nesorazmerno bolj prizadene revne ženske. Doživljajo večje tveganje spolnega nasilja, vključno s posilstvi in tudi nasilja njihovih partnerjev ter imajo manj denarnih sredstev, da bi pobegnile, dosegle pravico ali da bi obvladale svoj položaj. Živijo bodisi v slumih, kjer je veliko nasilja med spoloma in ni zaščite, ali pa v državi, ki je v vojni in se posilstvo uporablja kot vojaško orožje, ali pa so lahko zaradi lakote prisiljene v prostitucijo. Dokler problem diskriminacije ne bo priznan in obravnavan, je lahko le malo storjenega za odpravo revščine.
      Druga težava pri obravnavanju revščine je praksa uporabe nacionalnih zbirnih podatkov za merjenje napredka. Celo če bi, na primer, ravni dohodka v državi na splošno naraščale, najrevnejši med revnimi pogosto niso deležni izboljšanja. Pravzaprav kazalniki zdravja, izobraževanja in blaginje za revne, če so na voljo, lahko ostanejo enaki ali se poslabšajo – še posebej v skupinah, ki vključujejo bodisi etnične, rasne, verske ali jezikovne manjšine, migrante ali ženske. V zbirnih podatkih so te razlike skrite. Iz istega razloga milenijski razvojni cilji niso uspeli rešiti vprašanja diskriminacije in izključevanja – napredek se meri z uporabo zbirnih podatkov. Khanova vztraja: "Ni dovolj, da veš, kolikšen delež prebivalcev trpi lakoto, ima dostop do čiste vode ali umre zaradi malarije. Vedeti moramo ali so moški ali ženske, beli ali črni, s podeželja ali iz mesta, bolj prevladujoči na severu, jugu, vzhodu ali zahodu države." Tudi uporaba proporcionalnih podatkov lahko zamaskira absolutno povečanje lakote in podhranjenosti. Na primer, medtem ko se je sorazmerni delež lahko zmanjšal, je absolutno število ljudi, ki trpijo lakoto po svetu, postopoma naraščalo vse od leta 2000.
      Razvoj celostnih pristopov pri odpravljanju revščine je oviralo več dejavnikov, ki jih Khanova identificira in obravnava. Eden je ločevanje pravic na civilne in politične pravice nasproti ekonomskim in socialnim pravicam, kar se je pojavilo v času hladne vojne. Združeni narodi so celo sprejeli dve ločeni pogodbi o človekovih pravicah, kar omogoča državam, da ratificirajo eno, ne da bi ratificirale drugo. Na primer, ZDA so podpisale Pogodbo o državljanskih in političnih pravicah, ne pa tudi Pogodbe o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Nasprotno velja za Kitajsko. To ločevanje je privedlo do prepričanja, da so nekatere pravice pomembnejše od drugih, in ovira prizadevanja, da bi se s problemom spopadli na vseh štirih področjih. Mnogim ekonomistom in strokovnjakom za razvoj se zdi obravnavanje vzrokov, ki so v ozadju revščine (zlasti nemoč), preveč politično ali pretežko. Drugi utemeljujejo, da le nekatere pravice predstavljajo moralni imperativ (kot je prostost od mučenja) ali da država ne more biti odgovorna za varstvo pravic, kot sta zdravstvo in izobraževanje, če nima sredstev. Spet drugi pravijo, da bodo potrebe po zdravstveni zaščiti, izobraževanju in nastanitvi zadovoljile tržne sile – in nekateri trdijo, da je treba določene pravice obravnavati preden se lotimo drugih. Khanova dokazuje, da nobeden od teh argumentov ne bi zdržal podrobnega pregleda.
      Trenutno je v svetu več kot 200.000 skupnosti, ki jih lahko opredelimo kot slume (najsiromašnejša improvizirana bivališča na obrobjih mest, op. p.), ki predstavljajo nastanitev za več kot milijardo ljudi. Za slume so značilni neustrezna nastanitev in higijensko-sanitarne razmere, slab dostop do vode in elektrike, prenatrpanost, izpostavljenost strupeni vodi, zemlji in zraku in visoka stopnja nasilja. Ljudje, ki živijo v njih, pogosto veljajo za "squatterje" (nezakonito vseljene, op. p.), ki nimajo zakonske pravice, da so tam, in so zato predmet samovoljne deložacije. V nekaterih državah v razvoju več kot 50 odstotkov prebivalstva živi v slumih in nekatere slume naseljuje na milijone ljudi. "Če je revščina najhujša kriza človekovih pravic na svetu," pravi Khanova, "potem so slumi njena "ničelna točka", kjer je obseg katastrofe jasno viden vsem."
      Problem revščine je očitno velik in na videz neobvladljiv, toda obstajajo pristopi k izkoreninjenju, ki delujejo. Ustvarjanje zakonov, ki varujejo človekove pravice, je prvi ključni korak, da pa bi bili učinkoviti, jih je treba uveljavljati. Vendar revni ljudje, zlasti revne ženske, pogosto ne zaupajo pravu in njegovim institucijam, saj pogosto ne delajo v njihovo korist. Korupcija in globoko zakoreninjeni predsodki prepogosto potvorijo pravne rezultate. Iz tega razloga Khanova pri uveljavljanju človekovih pravic priporoča pristop od spodaj navzgor namesto od zgoraj navzdol. Predlaga stopnjevanje zahtev po pravici za tiste, ki jo najbolj potrebujejo, tako da se jim pomaga razumeti in delovati na področju njihovih zakonitih pravic – prek partnerstva z nevladnimi in vladnimi zavezniki.
      Khanova verjame, da bi za nadaljnjo krepitev vloge in položaja revnih ljudi prek prava in pravic morali njihovo pravno emancipacijo uvrstiti med milenijske razvojne cilje, povečati mednarodno podporo – politično in finančno – njihovi pravni emancipaciji in braniti pravico revnih ljudi, da se organizirajo. Nadalje bi morali na novo razdeliti vloge v svetovnem prizadevanju za odpravo revščine z vidika človekovih pravic in pozvati vlade, da sprožijo svetovni akcijski načrt za človekove pravice. Takšen načrt bi se osredotočil na odgovornost, obravnaval bi vsa vprašanja človekovih pravic, ki ohranjajo siromaštvo ljudi, zastavil cilje, ki se neposredno soočajo s problemi oblasti in zaposlil vse dele svetovnega gibanja za človekove pravice v boju proti revščini. Kahnova pojasnjuje: "Spoštovanje človekovih pravic ni še ena strategija – bolj kot to je bistven del vsake strategije."
      "Če pogledam nazaj, vidim nekaj ključnih trenutkov v zgodovini človekove emancipacije," pravi. "Odprava suženjstva, uresničitev splošne volilne pravice in emancipacije žensk, konec kolonializma, zmaga nad fašizmom, konec apartheida, padec berlinskega zidu. Vsak boj ima svojo zgodovino in dinamiko. Toda v samem jedru vsakega od njih ... je bila trditev, da imajo posamezniki pravice, ki jih ni mogoče zanikati ..."
"Boj za odpravo revščine ni nič manj pomemben. To je velik boj te generacije. Zmagali bomo, če bomo postavili svobodo, pravičnost in enakost v njegovo jedro."

Irene Khan: Neslišana resnica: Revščina in človekove pravice. WW Norton & Co, 2009. Mehka vezava. ISBN: 978-0-393-33700.