Resno obravnavanje nenasilja
z Mubarakom Awadom se je pogovarjal Jason Francis

Mubarak Awad je leta 1989, potem ko je bil izgnan iz Palestine, ker je pomagal pri vzpostavitvi nenasilnega boja in prve intifade, ustanovil nevladno organizacijo Nonviolence, ki ima sedež v Washingtonu. Nonviolence International je decentralizirana mreža podpornih centrov, ki promovirajo uporabo nenasilnega boja po vsem svetu. Awad je bil zadnjih trideset let tudi zagovornik mladih. Poleg tega je ustvaril veliko programov, ki nudijo usluge težavni in zanemarjeni mladini širom po ZDA. Z Mubarakom Awadom se je za Share International pogovarjal Jason Francis.

Share International: Ali je nasilje, kakršno so terorizem, vstaja ali gverilsko vojskovanje, moč uporabiti za dosego političnih ciljev, sploh če so ti cilji hvalevredni in prinašajo svobodo in pravičnost namesto zatiranja?
      Mubarak Awad: Ne verjamem v terorizem. Ne verjamem v nasilje, tudi proti surovemu diktatorju ne. Diktator sicer vidi samega sebe kot eno osebo vendar ima druge ljudi, ki ga ohranjajo na oblasti. Ima vojsko, bančni sistem, policijo, varnostno službo in druge stvari. V nenasilnem boju ne gre za to, da moramo ubiti te ljudi, temveč da jih raje poskušamo prepričati, da ne podpirajo več diktatorja, saj je to v njihovem osebnem interesu ter interesu skupnosti in naroda, ki mu služijo.
      Ta ideja je bila zelo prisotna v dveh velikih revolucijah, ki sta se ravnokar zgodili v Egiptu in Tuniziji. Do sprememb bo prišlo še v mnogih drugih krajih. Ljudje se dandanes zaradi višje izobraženosti ne rabijo skrivati za bombami ali pa za eksplozivom, ki si ga naložijo okoli pasu, da bi ubijali. To ne deluje.

S. I.: Če bi palestinska skupnost ustvarila podobno nenasilno odporno gibanje, kot ga je v Indiji navdihnil Mahatma Gandi ali v ZDA Martin Luther King mlajši, bi bila potem mednarodna skupnost še posebej ZDA (največji podpornik Izraela) manj pripravljena tolerirati izraelsko okupacijo in zatiranje Palestincev in bi zavzela veliko bolj jasno pozicijo napram Izraelu, kot jo kaže danes, ali pa se kljub temu ne bi nič spremenilo?
      M. A.: Ko je bil Izrael ustvarjen in kasneje po šestdnevni vojni leta 1967, je Izrael postal edinstven pojem v ameriški družbi – ne samo v vladi ampak tudi v cerkvah in šolskem sistemu. Noben drug odnos v svetu ne more parirati odnosu med Izraelom in ZDA. Tako da ni važno, ali se Palestinci poslužujejo nasilja ali nenasilja. To sploh ne bi spremenilo ameriškega pojmovanja Izraela. Spremembe se lahko zgodijo samo, če izraelski državljani sprejmejo, da morajo s Palestinci skleniti mir. Potem bodo ZDA temu sledile. Dokler pa izraelski državljani niso zmožni ali pripravljeni skleniti miru s Palestinci, bodo ZDA še naprej na strani Izraela. In to drži tako za levico kot desnico v ameriški politiki, tako da ni pomembno, kdo je na oblasti.
      Glede na povedano je tudi očitno, da nasilje proti Izraelcem (in mnogo je razlogov, zakaj prihaja do njega) še dodatno pripomore k temu, da ZDA sprejemajo nepopustljivost Izraelcev. Vendar četudi praktično ne bi bilo nasilja, zaradi tega ne bi prišlo do sprememb. Mnogo let v izraelsko-palestinskem konfliktu ni bilo niti enega terorističnega dejanja, pa kljub temu ni prišlo do nobene spremembe na izraelski strani. Hkrati ni nobenih sprememb tudi če je prisotno nasilje. Tako da nimam velikega upanja, da se bo situacija spremenila.
      Vendar pa, če pogledamo Južnoafriško republiko, nihče ni pomislil, da bo prišlo do sprememb, ki so se potem zgodile. Če pogledamo Sovjetsko zvezo, nihče ni pomislil, da bo propadla brez spopada, brez strelov in vojne, kot se je potem zgodilo. Enako velja za Severno Irsko in gibanje za državljanske pravice v ZDA. Belci v Južnoafriški republiki, ki so bili na strani pravice, so naredili spremembo. Britanci so naredili spremembo na Severnem Irskem. Belci v ZDA so naredili spremembo med gibanjem za državljanske pravice. Se pravi, kjerkoli se spremembe zgodijo, se zgodijo bolj zaradi močnejše kot pa šibkejše strani. V izraelsko-palestinskem konfliktu je močnejša stran Izrael. Izraelci morajo pogledati druge primere in videti, da se spremembe morajo zgoditi.

S. I.: Kako naj skupina uporablja nenasilje, da bo dosegla družbene spremembe?
      M. A.: Najprej moramo zelo podrobno pogledati koncept človekovih pravic. Ko so ljudem odvzete človekove pravice in so nemočni, da bi se branili ter nazaj pridobili te pravice (otroške pravice, pravice žensk, politične pravice), se mora nekdo drug, ki občuti to kot svojo odgovornost, boriti za pravice teh ljudi, četudi jih ne pozna. Tako se Američan bori za pravice v Nikaragvi, Američan ali Britanec se borita za pravice Kitajcev, nekdo iz Nizozemske se bori za pravice Palestincev. Kljub temu da ne poznajo teh ljudi, verjamejo, da v človeški družbi nihče nikogar drugega ne bi smel prikrajšati za njegove pravice. In ko so te pravice odvzete, moramo nekaj storiti glede tega – z uporabo nenasilja. Ne moremo ubiti drugih, ker so ti prikrajšali pravice nekomu drugemu. To je strašno pri smrtni kazni. Država pravi: "Ker si ubil drugo osebo, mi moramo ubiti tebe." Vendar vemo, da je ubijanje narobe ne glede na vse, ne glede na to, kdo to počne.
      Ko implementiramo koncept nenasilja v prakso, poskušamo videti skrbi in strahove druge strani in razumeti, zakaj počne to, kar počne. Damo jim vedeti, da jim ne bomo škodovali, vendar jim hkrati damo vedeti, da s tem kar počnejo škodijo drugim. Tako potekajo številne aktivnosti nenasilja.
Obstajajo diktatorji, ki pravijo: "Vsi me imajo radi. Jaz sem ta, ki ga je bog pozval, da skrbi za te ljudi." Potem pa določeni diktator ugotovi, da je na ulici tisoče ljudi, ki ga zavračajo in mu pravijo: "Izgini, ne maramo te." Potem mora sprejeti odločitev: "Presneto, mislil sem, da me imajo vsi radi. Zakaj je na ulicah tisoče ljudi in zakaj me ne marajo? Potemtakem odstopam." To postane moč nenasilja – ne le za posameznika ampak za skupino, tisoče in tisoče ljudi, ki so se zavezali, da bodo dosegli to spremembo.
      Nenasilje je treba jemati resno. Ne moremo ga jemati tako zlahka kot v ZDA, kjer je to samo vikend dejavnost. Preden se je začela vojna v Iraku, je tisoče in tisoče ljudi prišlo v Washington le za vikend, saj so potem odšli. Če pa bi ti tisoči in tisoči v Washingtonu ostali več dni in noči ter blokiralo vlado, blokiralo ulice, blokiralo vse v Washingtonu, bi politiki resnično razumeli, da si ti ljudje ne želijo vojne v Iraku. Vendar so po nedelji vsi odšli domov. Rekli so: "Protestirali smo proti vojni v Iraku." To je bila bolj zaveza za vikend kot pa zaveza, da bi bili na ulicah tri mesece ali celo šest mesecev, kolikor bi bilo pač potrebno. Dokler se spremembe ne zgodijo, moramo živeti na ulici.
      Na primer, Washington nima senatorja, vendar ljudje plačujejo davke. Ljudje, ki živijo v Washingtonu, sicer sprejemajo to kot poraz, a živijo naprej svoje vsakodnevno življenje. Skratka, ne vidimo tisočev in tisočev prebivalcev Washingtona, ki bi zavračali plačevanje davkov. Če bi vsi v Washingtonu zavračali plačevanje davkov dokler ne bi dobili senatorja, potem bi vlada to spremenila. Eden, dva, deset, dvajset ali sto ljudi seveda ne bi bilo dovolj. Potrebno je veliko število ljudi, da pride do sprememb.

S. I.: Kako bi opisali odnos med nenasiljem in razrešitvijo konflikta?
      M. A.: Nenasilje mora sprožiti razrešitev konflikta. Razrešitev konflikta pomeni, da sta dva človeka v konfliktu in da ta konflikt med njima razrešite. Nenasilje ustvari konflikt. Vloga nenasilja je, da ustvari konflikt med zatiranim in zatiralcem, med okupiranim in okupatorjem, med bogatimi in revnimi. Ne vidim ga kot metode za mirno sobivanje. Ko so vaše pravice kršene, ustvarite največji možen konflikt, vendar brez uporabe orožja.

Nonviolence International

S. I.: Kako Nonviolence International promovira nenasilje kot način za dosego pravične in trajne spremembe?
      M. A.: Naj vam podam primer Irana. Mislili smo, da Iranci morajo biti deležni informacij in izobrazbe o nenasilju. Zato smo prevedli petnajst knjig iz različnih delov sveta o nenasilju: strah pred nenasiljem, metode nenasilja, kako se znebiti diktatorja. Prevedli smo Gandijeve knjige, knjige o Martinu Luthru Kingu mlajšem. Prevedli smo politične dokumentarce. Vse to smo objavili na spletu. Tako si lahko material brezplačno naložil s spleta ter ga razširjal in o njem razpravljal. Vendar so se ljudje sami morali odločiti, kaj želijo storiti in kakšno vlado potrebujejo.
      Svoje linije smo imeli odprte za vsakogar, ki je želel postaviti kakšno vprašanje o tem, kaj je treba storiti. Odgovorili smo mu v tem stilu: "Ne moremo vam reči, kaj morate storiti, vendar Gandi je naredil to, Filipinci so naredili to, Nizozemci to, prebivalci Južne Ameriki to." Lahko namreč izberete nenasilno metodo, ki odgovarja vaši zamisli. Imamo mnogo delavnic. Veliko se poslužujemo dialoga. Katere so metode dialoga? Kako razvijete strategije in kako lahko dosežete, da bo strategija delala za vas? Kdaj je najboljši čas za začetek boja? Kako preprečiti nasilje na način, ki bo odražal to, da ste nenasilni ljudje? To so stvari, ki jih je treba učiti in se jih učiti, da ljudje ne bodo vedno znova delali enakih napak. To smo storili v Siriji. Imamo mnogo ljudi, ki so v Siriji aktivni in razširjajo informacije. Srečni smo, da smo majhen del tamkajšnjega dogajanja.

S. I.: Ali lahko opišete svoje delo z mladimi?
      M. A.: Začnem lahko tako, da povem, da je bil moj oče ustreljen in ubit med izraelsko-arabsko vojno. Živel sem v sirotišnici, bil sem breme družbi, čeprav to ni bila moja krivda. Čutil sem, da otroci ne bi smeli biti prikrajšani zaradi smrti svojih staršev. V svoji mladosti sem velikokrat šel lačen v posteljo in zaradi tega občutil žalost.
      Ko sem prišel študirat v ZDA, sem videl mnogo lačnih ljudi. Videl sem mnogo otrok za zapahi, ki so bili stari 12, 13 in 14 let. V času svojega študija na univerzi sem se zavedal, da je nekaj narobe v družbi, ki je tako bogata kot ameriška, a ne ve, kaj storiti s temi otroki. Tako sem začel jemati otroke iz zaporov in institucij, da bi našel njihove sorodnike, s katerimi bi lahko bili, namesto da bi bili primorani biti v institucijah, zaporih ali rejništvu. Zato sem poskušal delati z njimi v njihovih domovih.
      Počutil sem se blagoslovljenega, ker se je veliko ljudi strinjalo z mano. Ustanovili smo organizacijo, v okviru katere se poslužujemo tudi duhovnosti za delo z mladimi tako, da jih učimo, da niso breme družbi. Moramo jim namreč pomagati, da bodo del družbe. Damo jih nazaj v šole, v službo. Vedno smo radostni, ko vidimo, da nekaterim izmed njih uspeva v življenju. Začel sem v Ohiu, ljudje pa so želeli k nam poslati otroke tudi iz Indiane in Zahodne Virginie. Rekli smo: "Ne, mi bomo šli v Zahodno Virginio in Indiano ter rešili probleme tam." Zdaj smo navzoči v devetih zveznih državah s proračunom več kot petdeset milijonov dolarjev. Pomagamo velikemu številu otrok in družin ter smo ponosni na svoje delo.

S. I.: Je še kaj, kar bi želeli dodati k povedanemu?
      M. A.: Morate pogledati moč nenasilja zdaj na Bližnjem vzhodu. To bo spremenilo celotno pojmovanje tega, da ljudje z opolnomočenjem lahko dosežejo to, kar želijo. Enako velja za izobrazbo. Učim na Ameriški univerzi v Washingtonu in eden izmed največjih oddelkov na univerzi predstavljajo mirovne študije. Več študentov se vpisuje na mirovne študije kot pa na inženirstvo ali kakšno drugo vedo. Na skoraj vsaki univerzi učijo o razreševanju konfliktov, nenasilju in mirovnih študijah. Pred petimi, desetimi, petnajstimi leti je bilo drugače. Spreminjamo svojo izobraženost in to je bistveno, če želimo priti do točke, ko se nam ne bo več treba bojevati med sabo in uničevati drug drugega.

Za več informacij: www.nonviolenceinternational.net

Jason Francis je sodelavec Share Internationala iz Massachusettsa v ZDA.