Prispevek k miru: ena šola naenkrat
Z Gregom Mortensonom se je pogovarjal McNair Ezzard

Greg Mortenson je leta 1993 opustil svoj poskus, da bi preplezal drugo najvišjo goro na svetu, K2 v Pakistanskem gorovju Karakorum. Pri 80 kilometrskem pešačenju nazaj v civilizacijo, se je Mortenson ločil od svoje skupine. Naslednjih sedem dni je poskušal poiskati svojo pot v dolino.
      Izčrpan in oslabel je naposled pritaval v Korphe, oddaljeno in osiromašeno vas na severovzhodu Pakistana. Kot za gosta so vaščani skrbeli zanj, dokler ni ozdravel. Nekega popoldneva, malo pred koncem okrevanja, je Mortenson vprašal vaškega poglavarja Hadžija Alija, če bi lahko obiskal šolo v Korpheju. Naslednje jutro je Hadži Ali Mortensona vodil po strmi vaški poti do ledenomrzlega koščka zemlje, kjer se je zbralo 82 otrok, da začnejo svoj šolski dan. Hadži Ali je Mortensonu povedal, da vas ni imela šole in da si morajo učitelja deliti s sosednjo vasjo.
      Mortenson je tistega dne opazoval, kako so otroci prepisovali poštevanko tako, da so s palicami praskali po blatu. "Srce se mi je trgalo. Vedel sem, da moram nekaj storiti," je dejal Mortenson. Globoko hvaležen za to, kar je vas storila zanj, je Hadžiju Aliju obljubil, da bo nekega dne zgradil šolo v Korpheju.
      Tako se je v Morgensovem življenju začela usmeritev, ki je bila bolj nevarna, vendar bolj izpolnjujoča kot karkoli, kar je poznal dotlej. Več kot desetletje pozneje, potem ko je bil ugrabljen kot talec, ko je doživel številne grožnje s smrtjo in prebrodil tako finančne kot tudi osebne ovire, je uspel spremeniti življenja tisočev otrok in odraslih v Pakistanu in Afganistanu. S tem, ko je gradil šole in izobraževal otroke, je cele vasi navdajal z upanjem za prihodnost in vero, da je mir možen. New York Timesova uspešnica 'Tri skodelice čaja' (Three Cups of Tea) je zgodba o poslanstvu Grega Mortensona.
      Neprofitna organizacija Inštitut za Centralno Azijo je bila ustanovljena s ciljem, da podpira in nadaljuje njegovo delo v Centralni Aziji.
      Za Share International je Grega Mortensona intervjuval McNair Ezzard.

Share International: Kaj so glavni cilji Inštituta za Centralno Azijo (CAI)?
      Greg Mortenson: Naše poslanstvo je povečati pismenost in izobraženost ter graditi šole, še posebej za dekleta v oddaljenih regijah Pakistana in Afganistana. Smo apolitični in nereligiozni.
      Naš največji cilj je promovirati mir prek izobraževanja. To navajam v podnaslovu trdo vezane knjige, ki je izšla prva. Založnik mi je rekel, da bi sami izbrali podnaslov "Poslanstvo enega v boju proti terorizmu z gradnjo ene šole naenkrat". Temu sem nasprotoval. Čeprav sem ameriški vojni veteran in sem dve leti prostovoljno služil kot medicinec, sem osem let pred 11. septembrom začel graditi šole in pomagati pri opismenjevanju žensk. Boj proti terorizmu zagotovo ni moje prvenstveno poslanstvo. V bistvu je dokaj nizko na mojem spisku.
      Če se bojujete proti terorizmu, to temelji na strahu. Promoviranje miru pa temelji na upanju. Konec koncev je dejanski sovražnik nevednost. Nevednost redi sovraštvo. Imeti moramo pogum, vero in zavezanost, da bolj promoviramo mir, kot pa se bojujejo proti terorizmu.

S. I.: Vaša knjiga pravi, da obstaja alternativa vojni in terorizmu, ki je v gradnji mostov in usposabljanju neusposobljenih. Je to tisto, o čemer govorite?
      G. M.: Da. Delo je zelo težko in včasih nevarno. Seveda so tam ljudje, ki želijo promovirati nasilje, terorizem in sovraštvo. Enako je tukaj, v Ameriki.
      Dobivam pisma ljudi, ki služijo v vojski v Pakistanu in Afganistanu, in tudi pisma njihovih staršev. Obstaja skupni imenovalec vseh njihovih pisem. Pravijo, da to, kar delamo tam, dejansko ne pomeni nič, razen če pomagamo otrokom, da gredo v šolo in jim nudimo alternativo.

S. I.: Koliko otrok ste izobraževali na šolah CAI? Ali lahko kaj poveste o območjih, kjer delate?
      G. M.: Trenutno imamo približno 25.000 šolarjev. Zgradili smo 61 šol, ki delujejo, blizu 40 pa jih je po šotorih, najetih prostorih ali dvoranah. Vodimo tako rekoč približno 100 šol.
      Poleg tega, da izobražujemo dekleta in pospešujemo pismenost kot del našega poslanstva, se osredotočamo tudi na najbolj skrajna območja, kjer ni šol oz. primanjkuje možnosti za izobraževanje. Ta tri skrajna območja so, prvič, regije, ki so fizično izolirane in so na mejah civilizacije, oddaljene gorske doline, do katerih se je zelo težko prebiti; drugič, območja konfliktov in vojn, kar je v Afganistanu vzdolž meje med Pakistanom in Indijo; in tretjič, območja z verskim ekstremizmom.
      Večina teh območij je osiromašenih, kar pomeni, da so v smislu blagostanja na dnu družbene lestvice. Tam ni nobenih šol. V približno 80 odstotkih območij, kjer delamo, ni nobenega izobraževanja ali pa ga je zelo malo, še posebej za dekleta.

S. I.: CAI pravi, da je razvil inovativne tehnike, ki spodbujajo ljudi, da sprejemajo odgovornost za lastno blaginjo in sposobnost za življenje. Kaj to pomeni?
      G. M.: Ko enkrat ljudi prepričamo, da so za to, da dobijo šolo, priskrbimo usposobljene ljudi in brezplačen material kot na primer cement in 'rebar' [armirani beton]. Domačini priskrbijo prosto zemljišče in neplačan delovni prispevek, kar pomeni, da mora vsaka hiša prispevati 10 do 30 dni brezplačnega ročnega dela. Brezplačno priskrbijo tudi materiale kot so les, pesek in kameni drobljenec.
      V osnovi z vasjo sklenemo dogovor 50-50. Nekaterim ljudem se to zdi skopuško. Toda ko prevzamejo odgovornost in v projekt vložijo svoje delo, postanejo predani projektu. Imamo na stotine vasi, ki hočejo šolo.
      Če to primerjamo z Ameriškim podeželskim gradbenim teamom - civilno vejo ameriške vojske, ki na podeželju gradi šole, vidimo, da so zgradili na ducate zelo lepih šol v Afganistanu. Toda, ko greš mimo, vidiš, da v njih ni otrok. Kakih 200 do 300 metrov nižje po cesti pa boste videli na stotine otrok v šotorih ali na prostem. Ko vprašam otroke, zakaj niso v svoji novi šoli, pravijo, da jim nihče ni naročil, naj gredo tja. Potem grem k pokrajinskemu funkcionarju za izobraževanje in ga vprašam, zakaj otroci ne prihajajo v novo šolo. Ta pa pravi, da pogodbeni izvajalec ni prejel vsega denarja ali pa da niso bile izpolnjene pogodbene obveznosti. Glavni problem je, da skupnosti že od vsega začetka niso vključene. Obstaja zunanji pogodbeni izvajalec in porabi se veliko denarja, toda skupnost ne ve nič o tem, kar se dogaja.
      Kar želijo narediti ZDA, je dobro. Potrebujemo le večjo vključenost skupnosti. Tako se tudi prihrani denar. Gradnja takih šol običajno stane okoli 200.000 dolarjev. Mi pa lahko zgradimo enako šolo za okoli 20.000 - 25.000 dolarjev, ker dobimo prostovoljno delo in brezplačne surovine od skupnosti.

S. I.: Predpostavljam, da so otroci v šolah CAI deležni uravnotežene izobrazbe, ki ni niti fundamentalistična, niti se ne nagiba k Zahodu.
      G. M.: Naše šole so posvetne. Otroci se učijo branja, pisanja, računanja in prirodoznanstva tako kot tukaj v ZDA. So pa tri stvari, ki so nekoliko drugačne oz. nekonvencionalne.
      Prva je, da je v naših šolah tradicija pripovedovanja zgodb. Ta tradicija je v njihovi kulturi še vedno zelo živa. Tega ne želimo izkoreniniti prek knjig in pismenosti. Dvakrat ali trikrat na teden pridejo starejši in otrokom pripovedujejo zgodbe. Govorijo o njihovi folklori, kulturi in dediščini. Imamo tudi učne ure o higieni, zdravstvenih ukrepih in prehrani, ki se začnejo v prvem razredu. To je življenjskega pomena in poteka že približno 12 let.
      V naših šolah imamo tudi dve do tri ure pouka o islamu na teden. To zahtevata pakistanska in afganistanska vlada. Nekateri ljudje menijo, da je to sporno, toda sam temu rečem verski pouk. Otroci se učijo o krščanstvu, judovstvu in islamu. Gre bolj za primerjalni študij. Nobene religije ne pospešujemo, vendar otrokom osvetlimo razlike.

S. I.: Ali lahko kaj poveste o stopnji pismenosti na svetu?
      G. M.: Med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo, je velika razlika. Približno milijarda ljudi na planetu živi z manj kot dolarjem na dan. Po podatkih UNICEF-a je 145 milijonov otrok starih od pet do petnajst let prikrajšanih za pismenost in izobraževanje. To pomeni, da otroci zaradi revščine, suženjstva, verskega ekstremizma, spolne diskriminacije ali vladne korupcije nimajo možnosti hoditi v šolo.
      Če želimo izkoreniniti nepismenost, bi morali naslednjih 15 let vsako leto globalno investirati od šest do osem milijard dolarjev. Realnost je ta, da so ZDA leta 2006 za vojno Pentagona proti terorizmu porabile 94 milijard dolarjev. V Pakistanu je bil Pentagonov proračun 14 milijard dolarjev. 624 milijonov dolarjev smo porabili za izkoreninjanje opija v Afganistanu. Številka se je od leta 2005 podvojila, toda po drugi strani se je proizvodnja opija povečala za 60 odstotkov, medtem ko je bil leta 2006 skupni znesek vlaganj vlade ZDA v izobraževanje v Afganistanu 42 milijonov dolarjev.

S. I.: Poudarjate pomembnost izobraževanja deklet. Zakaj je to tako pomembno?
      G. M.: V Vzhodni Afriki, kjer sem odraščal, imamo pregovor, ki pravi: "Če izobražujete dečka, izobražujete posameznika. Če pa izobražujete deklico, izobražujete skupnost". Fantje pogosto zapustijo vas ali pa denarja ne pošiljajo domov. Dekleta pa ostanejo doma.
      Vse študije kažejo, da če izobražujete dekleta vsaj do petega razreda, dosežete tri stvari: zmanjšate smrtnost dojenčkov, znižate eksplozijo prebivalstva ter izboljšate kakovost zdravja in življenjski indeks. Vendar za to potrebujete eno ali dve generaciji.
      Dober primer je Bangladeš. V šestdesetih letih je bila stopnja pismenosti žensk pod 20 odstotki. Potem so začeli z nacionalno kampanjo izkoreninjanja nepismenosti žensk. Do leta 2000 se je pismenost žensk zvišala na okoli 70 odstotkov. Pismenost moških pa se je zvišala od 50 na 85 odstotkov.
      Drug zanimiv vpliv izobraženosti žensk ima opraviti z odhodom mladih moških v džihad. O islamu sem govoril s številnimi bolj prosvetljenimi in zmernimi mulami. Ko gre mladi moški v džihad, to lahko pomeni več stvari. Lahko pomeni plemenito prizadevanje, kot je duhovno prizadevanje. Lahko pomeni iti na univerzo ali pa se pridružiti teroristični organizaciji. Prizadevanja so taka ali drugačna.
      Mlad moški mora najprej dobiti dovoljenje in blagoslov svoje matere. Če ju ne dobi, je zelo sramotno in nečastno oditi v džihad. Pregnali ga bodo. Če postane mučenik, ne bo šel v nebesa. Če je mati izobražena, je veliko manj možnosti, da bo opravičila sinovo sodelovanje pri nasilju, terorizmu ali pridružitvi Talibanom.
      Po enajstem septembru, oktobra 2001 preden so šle ZDA v Afganistan, je bila stopnja dezertiranja od Talibanov visoka in so le s težavo pridobivali vojaške novince. Hodili so naokrog in z nabitim orožjem uperjenim v ljudi pobirali množice moških iz nepismenih in osiromašenih skupnosti, ker so izobražene ženske branile svojim sinovom, da se pridružijo Talibanom, celo, ko so vanje uperili nabito orožje.
      Ameriški polkovnik v Afganistanu je v zvezi s tem opazil še nekaj zanimivega. V zadnjem letu in pol so Talibani bombardirali ali uničili prek 400 šol. Približno 90 odstotkov je bilo dekliških šol. Redko pa zaprejo, bombardirajo ali uničijo šole za fante. Njihov največji strah in po njihovem največji sovražnik njihovega gibanja je dejstvo, da bodo ta mlada dekleta ko odrastejo in postanejo matere, izgubile svojo ideološko usmeritev: da se bo ideologija vojne v njihovih srcih in umih izgubila in ne bodo mogli več rekrutirati mladih fantov.

S. I.: Ali je katera od vaših šol zabredla v težave, ker deluje v predelu z verskim ekstremizmom?
      G. M.: Približno ducat naših šol za dekleta je na območjih, kjer so bili ali še vedno so Talibani. Ena od naših najbolj uspešnih šol je "Char Asiab Valley" v osrednji afganistanski visoki planoti, južno od Kabula. V bistvu je to rojstni kraj in dom enega od najbolj iskanih Talibanov. Nekoč je bil mudžahedin, borec za svobodo proti Sovjetom.
      Dekliško šolo imamo sredi trate, kjer je njegov dom. Šolo obiskuje 147 deklet. Ko so jo napadli Talibani, je bil lokalni poveljnik Fahim, ki ni bil Taliban, besen. Sredi noči je v šolo prišlo petnajst Talibanov. To je bilo konec junija oz. v začetku julija 2007. Nočnega čuvaja so zvezali in mu rekli, da bodo ubili vsakogar, ki pride zjutraj v šolo, in da nameravajo šolo uničiti. Poveljnik Fahim je prišel v šolo s 150 domobranci. Dva Talibana je ubil, ostale pa aretiral. Ugotovil je, da je Taliban dobil dva 'laka', to je 200.000 afganov, kar ustreza 3100 dolarjem.
      Talibane so vprašali, kje so dobili denar in ugotovili, da je prišel od lokalnega mule. Zato so šli v mulovo hišo. Aretirali so ga in zdaj prestaja osemletno zaporno kazen. Vsak od Talibanov pa je bil obsojen na dve do tri leta zapora.

S. I.: Kaj so madrase?
      G. M.: Madras je v islamskem svetu, v vsaki vasici, kraju, mestu dobesedno na sto tisoče. 99 odstotkov madras je primerljivih z nedeljskimi šolami verouka, kjer se šolarji učijo o svoji veri in Koranu. Močno pa se širijo zlasti madrase Wahabiti, ki so glavne pri propagiranju nasilnega, ekstremističnega in bojevitega islama.
      Na planetu je 1,2 milijarde muslimanov. Približno 82 odstotkov je Sunitov. 17 odstotkov je Šiitov. En odstotek je sorodnih ali drugih oblik islama. Suniti imajo štiri podsekte, ena od njih so Wahabiti.
      Ahmed Rashid je napisal knjižno uspešnico z naslovom Taliban. Ocenil je, da je bilo leta 1980 v Pakistanu in Afganistanu okoli 800 - 900 ekstemističnih madras Wahabitov. Danes jih je prek 25.000. Štiri milijone otrok hodi v šolo v teh madrasah in številka se vsako leto povečuje.
      Eden od glavnih razlogov za to, da gredo otroci v madrase je, da njihovi očetje prejmejo letno 50 dolarjev plačila za to. To so siromašna območja. Če bi tam bila šola, bi večina otrok šla v šolo. Če pa ni šole, oče očitno pošlje svojega sina v madraso.
      Ironija je, da so džihad ali teroristične skupine dojele vrednost izobraževanja ali vsaj njihove različice izobraževanja, in to bolj kot ljudje, ki zares verjamejo v izobraževanje.

S. I.: Kaj je po vašem mnenju največja ovira pri izkoreninjanju nepismenosti na teh območjih?
      G. M.: Mislim, da je najbolj pomemben korak, da postane izobraževanje deklet najvišja prioriteta. Na številnih območjih nekaj mul, ki so pismeni, kontrolira množice ljudi v nepismenih skupnostih. Imajo zelo veliko moč. Toda ko tja pride pismenost, jih to razoroži. Zato je eden od glavnih naporov prepričati te mule ali ekstremiste, ki nočejo izobraževanja deklet, da bi cenili izobrazbo. To je zelo težko. Včasih so potrebna desetletja.

S. I.: Veliko ljudi v razvitem svetu se s težavo sooča s potrebami revnih ljudi na oni strani sveta, najsibo v Pakistanu ali Afriki. Njihove vlade običajno niso nič boljše. V korist teh ljudi naredijo zelo malo, razen, če imajo strateški interes v teh deželah. Kako bi lahko spremenili ta pristop?
      G. M.: Kot odrasli nismo uspeli zagotoviti miru in zmanjšati revščine. Resnično upanje so naši otroci in vnuki. V ZDA vlagam ogromno truda v pogovore z otroki v šolah. Obiskujem mošeje, sinagoge, cerkve in druge kraje čaščenja, toda običajno grem in govorim z otroki.
      Inštitut za Centralno Azijo je začel s programom z naslovom "Peniji za mir". Gonilna sila tega programa je vodilo, da vsak lahko nekaj spremeni. Otroke uči o strpnosti in sočutju, in o tem, da če želiš spremeniti svet, naredi to z enim penijem, z enim svinčnikom, z enim otrokom naenkrat - vsekakor pa misli na nekaj malega. V resnici misliš na nekaj velikega, deluješ pa v majhnem obsegu. Posadi semena.

S. I.: V Pakistanu in Afganistanu ste sodelovali v muslimanskih verskih aktivnostih. Se imate za vernega v tradicionalnem smislu?
      G. M.: Sem rojen in krščen luteranec. Obiskujem luteransko cerkev. Kljub temu je zame krščanski, judovski in muslimanski bog en in isti bog. Vera je zame tisto, kar sem se naučil od očeta. Ne gre toliko za to, kaj govoriš, gre bolj za dejanja in predanost.

S. I.: Predstavljam si, da vam takšna naravnava koristi pri vašem delu.
      G. M.: Kaže, da je tako. Zanimivo je to, da v 14 letih mojega dela v Pakistanu in Afganistanu - od tega 65 mesecev na terenu na območjih, ki so precej nestanovitna - me nihče ni odkrito poskušal spreobrniti v islam. To se mi zdi pomembno. Zelo jih cenim in verjamem, da tudi oni mene.

S. I.: Večkrat so vam grozili s fatvo* in drugimi grožnjami. Vas je bilo strah? Če vas je bilo, kako ste nadaljevali z delom?
      [*Pravno mnenje ali sodba, ki jo izreče islamski učenjak; v običajnem izražanju je postala spodbuda, naj se izvrši umor kot maščevanje za žalitev islama. Gre za grožnjo s smrtjo.]
      G. M.: Le enkrat sem razmišljal, da bi prenehal s svojim delom in to po enajstem septembru. Od avgusta do oktobra leta 2001 sem bil v Afganistanu in Pakistanu. Takoj po enajstem septembru, je ameriško Ministrstvo za zunanje zadeve zahtevalo, da v strahu za življenja evakuirajo vse ameriške državljane. Poklical sem ženo in ji povedal, da še nisem opravil svojega dela in da ga res moram dokončati. Rekla je: "Si z ljudmi, ki te imajo radi. To je morda najbolj pomemben čas, ko moraš dejansko biti s temi ljudi, da jim pomagaš to prebroditi." Kamorkoli sem šel, sem bil ganjen zaradi velikega gostoljubja. Neka zelo stara siromašna vdova mi je prinesla pet dragocenih jajc, da jih odnesem vdovam v New York. Celo nekateri najbolj težavni mule so me prosili, da pridem v njihove mošeje na molitve za mir. Ljudje so prihajali k meni od vsepovsod in se mi opravičevali za to, kar se je zgodilo v New Yorku, čeprav niso imeli nič s tem.
      Ko sem se proti koncu oktobra 2001 vrnil v ZDA, sem začel dobivati sovražna elektronska pisma in grožnje s smrtjo. To se je dogajalo eno leto. Pisma, grožnje in telefonski klici niso prihajali od Afganistancev ali Pakistancev, pač pa od Američanov. Rekli so, da sem hujši kot sovražnik, ker sem eden od njih. "Izdajalec naše dežele si", so mi rekli. V enem pismu je pisalo: "Kako se lahko imaš za kristjana, če pomagaš teroristom?" To je bilo res neznanje in sovraštvo. To se je potem nehalo. Ko pa je izšla knjiga, so se vnovič začela sovražna pisma. Moja žena je dejala, da je to znamenje, da je moje delo resnično začelo odmevati in da je postalo uspešno.
      Vsa ta pisma sem vzel zelo resno. Zelo težko si je predstavljati, da hoče nekdo škodovati tvoji družini ali tvojim otrokom.

S. I.: Kaj bi rekli nekomu, ki vidi vse probleme in želi pomagati, misli pa, da en človek ne more spremeniti stvari?
      G. M.: Vsak lahko spremeni stvari. To se začne tako, da posadite seme. Lahko vam dam primer osebe od tukaj.
      Mlada ženska po imenu Aziza živi v dolini Charpusan s 4000 ljudmi na plemenskem območju gorovja Hindukuš na afganistansko-pakistanski meji. V prvem in drugem razredu so fantje vanjo metali kamne, ker je bila prvo dekle v dolini, ki je začela hoditi v šolo. V tretjem in četrtem razredu, je učitelji niso hoteli učiti, ker je bila ženska. Ko je prišla v srednjo šolo, so se fantje, ki so vanjo metali kamne, odločili, da ji ne bodo dovolili maturirati in zato so ji ukradli vse zvezke in učbenike. Aziza pa ni le maturirala, bila je najboljša učenka v svojem razredu. Leta 1998 smo jo poslali na dvoletno usposabljanje za babico - za zdravstveno oskrbo pri rojevanju otrok, za oskrbo pred in po rojstvu in za imunizacijo. To je stalo 800 dolarjev. V dolino se je vrnila leta 2000. Preden je istega leta začela delati kot babica, v dolini ni bilo nobenega zdravnika, nobenih zdravil in nobene ambulante. Takrat je na leto ob porodu umrlo od 5 do 20 žensk, kar je precej zgovoren podatek. Če to seštevate deset let je to veliko žensk. Aziza zdaj dela sedem let in niti ena ženska ni umrla ob porodu. Njena plača je približno dolar na dan.

S. I.: Tudi en človek lahko spremeni stvari.
      G. M.: Tudi en človek. Večina naših šol je zgrajenih, ker je nekdo iz vasi, ki ni imel ne denarja ne surovin, rekel, da bodo imeli šolo v njihovi vasi.

Več informacij: www.ikat.or