Prazni želodci v svetu izobilja
Peter Rosset

Po rojstvu otroka, s katerim je število svetovnega prebivalstva preseglo 6 milijard, je vredno razmisliti o naši kolektivni sposobnosti, kako nahraniti vse.
      Distribucija hrane je prednostna naloga ne glede na to, ali živimo v Aziji, kjer živi največ lačnih; v Afriki, kjer proizvodnja hrane zaostaja; v Latinski Ameriki, kjer velika nepravičnost povečuje lakoto; ali v Združenih državah Amerike, kjer živi več lačnih kot v kateri koli drugi industrijski državi.
      Razmerje med rastjo prebivalstva in lakoto je pereče vse od leta 1798, ko je Thomas Malthus objavil "Razpravo o načelu prebivalstva" ("Essay on the Principle of Population"), v kateri je dokazoval, da prebivalstvo narašča eksponentno (zelo hitro), medtem ko proizvodnja hrane narašča le aritmetično (počasneje), kar nedvomno vodi v pomanjkanje in lakoto.
      Toda zgodovina Malthusove teorije ni potrdila: v zadnjih 35 letih je globalna proizvodnja hrane na prebivalca presegla rast prebivalstva za 16 odstotkov. Na Zemlji je danes na voljo več hrane na prebivalca kot kdajkoli prej v človeški zgodovini.
      Kljub temu je po poročilih Združenih narodov na svetu več kot 800 milijonov lačnih. Po ocenah ameriškega oddelka za poljedelstvo živi kar 36 milijonov le-teh v Združenih državah, ki so najbogatejša država na Zemlji in največji svetovni izvoznik hrane.
      Statistične definicije lakote (včasih imenovane "prehrambena negotovost") se sicer razlikujejo, vendar je po vsaki analizi jasno, da veliko preveč ljudi ne dobi dovolj hrane, kar ni opravičljivo z nobenim merilom pravičnosti. Zakaj v dobi naraščajočega izobilja, ko imamo dostop do "čudežnih" tehnologij, sintetične prehrane in pridelkov ter živine genetskega inženiringa, še vedno obstaja lakota? Odgovor je v načinu nadzora globalnega prehrambenega sistema in v tem, kdo ima dostop do izobilja, ki ga ta sistem ustvarja.
      V Ameriki so ljudje lačni, saj si ne morejo nekateri privoščiti ne hrane ne stanovanja. Celodnevna služba in minimalne plače ne pokrijejo preprostih potreb štiričlanske družine in s tem prisilijo gospodinjstva, da izberejo med zavetjem in prehrano. Družine z otroki ter z enim ali več zaposlenimi člani so najhitreje naraščajoča skupina odjemalcev v prehrambenih trgovinah in so vedno pogosteje med brezdomci, porazgubljenimi po socialno reformirani Ameriki. Stanje je tako kljub dobremu stanju v gospodarstvu, kar nas uči, da lahko lakota narašča tudi sredi izobilja.
      Podoben vzorec je moč najti v deželah v razvoju, ki so večinoma revne in si ne morejo privoščiti pridelkov z lastne rodovitne zemlje. Eden najhujših problemov, s katerim se srečujejo kmetovalci, je prevelika proizvodnja, ki povzroča nizke cene kmetijskih izdelkov.
      Poleg gosto naseljenih in lačnih dežel, kot je Bangladeš, so redko naseljene dežele, npr. Brazilija in Bolivija, kjer lakota ostaja kljub obilnim prehrambeno-proizvodnim virom. Vsaka od teh držav ima dovolj virov, da bi nahranila svoje prebivalstvo, toda prostotrgovinska politika je zgradila svetovno gospodarstvo, ki uporablja te vire v drugačne namene.
      Globalni trg ne razdeljuje hrane po zemeljski obli glede na človekove potrebe, ampak v zameno za denar. Tok hrane je usmerjen od revnih in lačnih narodov proti severu, tj. k bogatim in dobro hranjenim potrošnikom v severnih državah. Pri tem so (kot npr. v Združenih državah) revni v teh državah izključeni.
      Problem ni v premajhni proizvodnji hrane; genetski inženiring ne bo preprečil lakote. Dejanski problem predstavljata prehrambeni sistem, ki je v lasti posameznikov, ki dajejo prednost dobičku pred potrebami človeka, in globalno gospodarstvo, v katerem imajo pravice korporacij do neomejenega dobička prednost pred osnovnimi človekovimi pravicami.
      Leta 1948 so Združeni narodi pod vodstvom Franklina Delana in Eleanor Roosevelt sprejeli Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. V skladu z njo ima vsak človek zagotovljeno pravico do zadostne hrane in do plače, s katero se preživlja. To ne pomeni, da morajo vlade nahraniti ljudi ali jim neposredno plačevati. Pomeni predvsem, da so vlade dolžne zagotoviti pravičnost, to pa pomeni odklanjanje politike, ki ogroža osnovne človekove pravice.
      Po določilih o človekovih pravicah je potrebno zavrniti politiko socialnega skrbstva korporacij, ki odganja kmečke družine s podeželja ali podpira nadomeščanje ljudi s stroji, pri tem pa odpuščenim ne nudi prav ničesar, ter dati nov poudarek lokalnemu gospodarskemu razvoju ter ustvarjanju delovnih mest. Pomeni tudi, da minimalne plače ne smejo biti desetletja nespremenjene, in to kljub inflaciji, kot je bilo v Združenih državah.
      Da bi nahranili šest današnjih milijard in tiste, ki se bodo rodili v prihodnosti, moramo preoblikovati naš prehrambeni sistem, tako da bodo človekove pravice naša prva prednostna naloga. Lakota je namreč rezultat človekove izbire - ljudje odločajo, kdo ima dostop do proizvedene hrane - konec lakote pa je dosegljiv cilj. Ni prav nič bolj utopičen, kot je bila še ne tako davno tega odprava suženjstva.
      Upočasnjena rast prebivalstva sama ne more ustaviti lakote. Spremembe, ki bodo pomagale zagotoviti enakomerno distribucijo hrane - demokratizacija gospodarskega življenja in izboljšanje življenja žensk - so prav tako ključ do zmanjšanja rojstev, tako da se lahko človeško prebivalstvo uravnovesi s preostankom naravnega sveta.
      Konec lakote ne pomeni uničenja našega okolja ali prehranjevanje z nezdravo prehrano. Videli smo že, da prehrambeni sistem, ki temelji na pesticidih, in naraščajoč genetski inženiring nista pripomogla k zmanjšanju lakote. Nasprotno, raziskave kažejo, da je družinsko kmetijstvo, ki temelji na načelih enakosti in trajnostnega razvoja okolja, pravzaprav veliko bolj produktivno kot kmetijstvo korporacij. Edina pot za povečanje proizvodnje, s pomočjo katere bo zadoščeno prihodnjim prehrambenim potrebam, je izum prehrambenih sistemov, v katerih imajo tisti, ki opravljajo delo, več besede in so bolj nagrajeni. Neenakopravnost je glavni vzrok za današnjo lakoto - če proti njej ne bomo naredili ničesar, bo povzročila tudi jutrišnjo lakoto. Z napadom na neenakost lahko ustavimo lakoto, zmanjšamo rast prebivalstva in proizvedemo več hrane na bolj naraven in prijazen način.
      V končni analizi je vprašanje, kako nahraniti šest milijard ljudi ali več, stvar naše politike. Čas je že, da globalno gibanje prebivalstva spet prevzame naš prehrambeni sistem in da služi zdravi prehrani za vse.

Peter Rosset, soavtor World Hunger: Twelve Myths (Svetovna lakota: dvanajst mitov), je izvršilni direktor organizacije s sedežem v Oaklandu, Kalifornija, Najprej hrana / Zavod za prehrambeno in razvojno politiko. Zavodovo spletno stran lahko najdete na: www.foodfirst.org