Posameznik je dragocen
Z Giri Sequoya se je pogovarjala Mičiko Išikawa

Na konferenci Spiritual Progressives Conference (Konferenca duhovnih naprednjakov) v kalifornijskem Berkeleyu sem julija 2005 srečala Giri Sequoyo, Indijko z nežnim glasom, ki je na delavnici o udejanjanju nenasilja pripovedovala o svojih izkušnjah pri delu z ženskami iz južne Indije, ki jih je prizadela revščina.
      Giri je odrasla v družini iz gornjega sloja srednjega razreda braminov, ki so najvišja indijska kasta. Že v zgodnjih letih je bila globoko vznemirjena zaradi nepravičnosti in diskriminacije nižjih kast in ekonomsko šibkejših ljudi. Ko je bila Giri stara 9 let, je njena služkinja rodila deklico in je želela, da bi Girina babica blagoslovila novorojenčka. Za babico je bilo nepredstavljivo, da bi se dotaknila otroka iz najnižje kaste. Giri je kljubovalno odšla v hišo, v kateri je prebivala služkinja, ji podarila oblačila svojega bratca ter pestovala novorojenčka. Med obiskom je Giri služkinjo prosila za prigrizek in vodo. Zgrožena babica je Giri, da bi jo očistila, potopila v vodo, njena oblačila pa je sežgala. Giri je babici dejala: "Mene si potopila v vodo, moja oblačila si sežgala. Vendar sem jedla njeno hrano in pila njeno vodo. Kako boš očistila to, kar je v meni? Dejala si mi, da se služkinje ne smem dotikati, vendar se dotik njenega otroka v ničemer ne razlikuje od dotika mojega bratca".
      Giri je zapustila svoj dom v letu 1970, takrat je bila stara 19 let in neporočena, saj je zavrnila očetovo zahtevo naj se poroči s svojim bratrancem. Tako je morala na lastni koži izkusiti, kako je biti ženska v deželi, kjer so ženske obsojene na to, da so lastnina moških. Brez moža, ki bi jo varoval, se je morala Giri naučiti samozaščite in spretnosti preživetja, pa tudi pravnih predpisov in zakonov. Med leti 1986 in 1995 je bila zaposlena kot razvojna delavka v številnih nevladnih organizacijah. Giri je delala z ženskami in otroki, še posebej jo je zanimalo poučevanje slednjih. Razvila je spoštljiv odnos do vseh človeških bitij, ne glede na spol, kasto ali raso.

Ekonomska moč za ženske
Leta 1992 je Giri v okviru projekta ANITRA (Asian Network for Innovative Training, Research and Action) zbirala ustne pripovedi o zdravilnih zeliščih in drevesih, ki so jih pripovedovale starejše ženske v obmejnih vaseh med Tamil Nadu in Andhra Pradesh.
      Ko so ženske v Giri prepoznale sočutno poslušalko, so ji začele pripovedovati o svojih težavah, denimo o tem, kako so jim odtujili v zakon prinešeno doto. Plače, ki so jih zaslužile s svojim delom na riževih poljih, so morale izročiti možem, ki bi opazili  primankljaj ene same rupije. S tem denarjem so si možje kupovali žganje. Šlo je za nelegalno pridelano žganje, ki so ga v plastični embalaži prodajali revnim vaščanom in s tem uničili vaško ekonomijo in življenja žensk in otrok. Ženske niso imeli možnosti pritožbe lokalnim oblastem ali policiji, saj so bili vsi del tega nelegalnega posla.
      Giri je spoznala, da je pomebno, da imajo ženske ekonomsko moč. Pripovedovala jim je o moči, ki jo lahko pridobijo in jih vzpodbujala k samostojenmu odločanju o lastnem življenju. "Ustanovile smo žensko skupino (sanga). Vsako gospodinjstvo v vasi je moralo biti zastopano z eno žensko. Če v gospodinjstvu niso imeli odrasle ženske, so lahko poslali štiriletno deklico."  V vasi je bilo okoli 45 gospodinjstev. Ženske so v vrtovih gojile zelenjavo, s katero so preživljale svoje družine. "Tako so nekaj te zelenjave skrile za prodajo. Začele so služiti denar. Ker so živele v majhnih kolibah, so lahko denar skrile le v svoja nedrja, ta pa so sedaj morale skrivati pred svojimi možmi in zato jih je postalo strah."
      Da bi možem preprečile dostop do denarja, so ženske želele odpreti svoj bančni račun. Vendar ženska ne more odpreti bančnega računa brez moževega podpisa. Giri je za podpis prosila okrajnega razvojnega uradnika. Vsakih pet ali šest vasi tvori okraj, tega pa upravlja vladni uradnik. Naloga teh uradnikov je pomagati pri razvoju okraja, vendar pri tem zelo oklevajo, saj ne želijo izgubiti svoje službe. Uradnik Giri ni želel niti sprejeti, kaj šele podpisati dokument, skušal jo je pregnati, vendar ga je Giri vztrajno čakala pred njegovim straniščem. Povedala mu je, da je njegova dolžnost pomagati vaščanom pri njihovem ekonomskem razvoju. Presenčen nad njenim znanjem je podpisal dokument in tako so ženske lahko odprle svoj bančni račun.
      Ker je bilo vsako gospodinstvo član skupnosti, so dokument podpisale tri ženske.
      "Bilo je čudovito, glasba, ženske so plesale in prepevale, ko so dojele, da imajo svoj bančni račun, ki ga lahko nadzirajo. Zdelo se jim je, da lahko vstopijo v vladni sistem."
      To spoznanje je ženske spremenilo. Niso bile izobražene, niti podpisati se niso znale, pa vendar so se počutile močne. Vsak teden so na banko položile zaslužek od prodaje zelenjave.
      Ko je depozit narasel na 10.000 rupij in je račun izkazoval redne prilive, so lahko vzele posojilo v višini 3.000 rupij.
      "Odločile smo se, da z bančnim posojilom kupimo piščance. Vsako gospodinjstvo je tako dobilo svojega piščanca." Kokoši so kasneje začele nesti jajca. Ženske so nato kupile petelina, da bi vzredili še več piščancev. Kmalu so lahko začeli prodajati jajca in perutnino. Kmalu so kupile tudi koze. "Sprva smo lahko kupile le štiri koze, tako so pripadale vsej vasi. Ko so povrgle mladičke, je vsako gospodinjstvo dobilo svojega."
      "Ko smo pridobile določen finančni status in s tem postale bolj samozavestne, se je spremenil tudi odnos moških do nas. Začeli so nas gledati z globokim spoštovanjem. "Odločile smo se, da se lotimo težav s pijačo, saj so naši možje vse bolj popivali. Možje so ob pogledu na neodvisnost svojih žena postajali vse bolj zaskrbljeni. Žene jim niso mogle preprečiti pijančevanja in jih seksualno zavrniti, saj bi jih pretepli in posili. "
      Ženske so spoznale, da svojih mož ne morejo odvrniti od pijače, da pa lahko preprečijo vstop pijače v vas. Tako so organizirale nenasilne proteste (dharna) in so sedele na makedamski cesti, ki je povezovala vas z glavno cesto. Razdelile so se v dve skupini in se izmenjavale; 15 do 20 jih je sedelo na cesti, ostale pa so se ukvarjale z nujnimi gospodinjskimi opravili. "Razgrnile smo svoje perilo in žitarice, da bi jih posušili, svojim otrokom smo urejale lase ali pa odganjale govedo, ki je želelo pojesti naše žitarice."
      "Ko je pripeljal tovornjak s pijačo, nas je šofer vprašal: "Kako naj peljem mimo?" Me smo odgovorile: "Oprostite, saj vendar ne pričakujete, da bi vse to umaknile. Nekatere reči pripadajo ostalim ženskam v vasi. Morate jih poiskati. Zakaj ne izstopite iz tovornjaka in se odpravite peš?" Ženske so govorile nedolžno in sladko. Ker so bili šoferji vladni uradniki, vpleteni v nelegalne posle, žensk in otrok niso mogli kar povoziti. Tako so bili prisiljeni odpeljati v naslednjo vas.
      "Možje so bili zelo jezni, ker ni bilo njihovega alkohola. Tako so odšli v druge vasi."
Ženske iz drugih vasi so kmalu spoznale, kako lahko preprečijo dostop do pijače. Tako se je ta metoda prenašala od vasi do vasi. Do leta 1995, ko je Giri odšla, je sedem vasi rešilo svoje težave, povezane z nelegalno trgovino z alkoholom.
      Soočeni z močnimi in neodvisnimi ženskami z lastno ekonomsko močjo, so možje spoznali, da morajo skleniti premirje z ženskami.
      "Vprašali so nas, kaj morajo storiti, da bi se spoprijateljile z njimi. Dejale smo, da zahtevamo, da je med predstavniki Panchayata tudi ženska in da ne želimo videti policije in vladnih uradnikov v svoji vasi." Panchayat je sestavljalo pet starejših moških, ki so se ukvarjali z vaško problematiko. Ženske so predlagale, naj pet članov, vključujoč žensko, rešuje težave in spore med vasmi brez policije. Če bi v vas želela vstopiti policija ali predstavnik vlade, morajo najprej pridobiti soglasje članov Panchayata. Če bi možje pristali na te pogoje, bi ženske z njimi partnersko sodelovale in bi z njimi delile tudi svoj ekonomski dobiček. Možje so se strinjali in spremenili tradicionalno sestavo Panchayat Raja, s tem pa so tudi zmanjšali možnosti za podkupljivost vladnih uradnikov. Giri navaja, da so tako ureditev sprejeli tudi v mnogih drugih vaseh, ne le na tem področju, pač pa po vsej deželi, in da se taka ureditev še vedno širi. Verjame tudi, da ženske pripomorejo k večji ekonomski moči vasi, tako so upravičene tudi do odločanja o izrabi naravnih virov.
      Kasneje je Giri zapustila Indijo in sedaj živi v Avstraliji. Vsako leto se vrne v Indijo, kjer dela z dekleti in otroki, posebej s tistimi, ki želijo postati socialne delavke. Ženske uči, naj se postavijo zase in da naj bodo samostojne osebnosti, ki delujejo znotraj okvirov svoje kulture in družbe.

Projekt Alternative nasilju (Alternative to Violence Project - AVP)
Giri Sequoya se sedaj ukvarja s projektom Alternative nasilju (AVP). S projektom se je srečala leta 1995, pritegnil pa jo je zaradi želje po enakopravnosti in po iskanju dobrega v ljudeh. Giri je prostovoljka in potuje, kamor koli je povabljena. Vodila je okoli 600 delavnic v zaporih in skupnostih v ZDA, Angliji, Kanadi, Novi Zelandiji, Indiji in v ostalih deželah. AVP se je začel leta 1975 v enem od zaporov v New Yorku. Skupina obsojencev na smrt je opazovala mlade ljudi iz domačega okoliša, ki so se vedno znova vračali v zapor. Skušali so se pogovoriti s pripadniki tolp in z ostalimi mladostniki ter jim povedati, naj ne tratijo svojih življenj po zaporih. Ker je bila skupina zapornikov neuspešna pri komunikaciji z mladostniki, so k sodelovanju pritegnili kvekerje (pripadnike protestantske ločine, op.prev.) in tako razvili niz delavnic za reševanje konfliktnih situacij. Program je bil tako uspešen, da se je razširil tudi v druge državne zapore in celo v druge zvezne države. Delavnica traja tri dni in je zasnovana tako, da eksperimentalno razvija sposobnosti reševanja konfliktov. AVP na vodenje delavnic pripravlja tudi zapornike same.
      Giri pravi, da je njen glavni cilj v zapornikih vzbuditi občutek, da so dragocena človeška bitja. V hipu, ko spoznajo, da so dragoceni, začnejo spoštovati tudi druge. "Vsakomur pomagam spoznati, da je božji otrok." Giri opisuje, kako s tremi prostovoljci vodi delavnice: "Prvi dan poslušamo, zakaj so ljudje prišli na delavnico. Pravijo: "Tukaj sem, ker mi je tako naročil moj pristojni." Mi jim pravimo: "Mi smo prostovoljci in želimo, da ste tukaj, ker tako želite sami. Torej lahko kadar koli odidete, če želite." Običajno želijo po prvem dnevu vsi nadaljevati. Ne sprašujemo jih o zločinih in kaznih, ki jih morajo prestati v zaporu. Zame ni pomebno, zakaj so v zaporu. Pomebno je, da so ljudje. V vsakomur želim videti dobro. Ko prepoznaš dobro v sebi in drugih, želiš komunicirati in sodelovati. Tako se v skupnosti rodi zaupanje.
      "Vprašam jih: "Koliko prisotnim so spori všeč? Koliko prisotnih bi želelo živeti brez konfliktov, mirno, ljubeče in lepo življenje? Vse roke se dvignejo. Nato jih vprašam: "Koliko ljudi tukaj bi želelo gledati TV, filme ali pa brati knjige, v katerih ni sporov? Filme, v katerih nastopajo ljubeče družine? Bi želeli gledati take filme? Ne, v filmu mora biti zaplet, zgodba. Torej so vam konflikti všeč. Začinijo vaše življenje. Brez konflikta ni življenja. Konflikt sam po sebi ni slab, treba se ga je naučiti reševati. To je umetnost, ki jo moramo razviti." "Na primer - če se prerekam s svojim možem, me to jezi. Lahko bi vzela sekiro in mu odsekala glavo. Konec težav. Pa je temu res tako? To ustvari le še večje težave. Preštevala bom rešetke svoje zaporniške celice. Kakšno življenje je to? Kako lahko torej rešimo konflikte in ob tem mirno živimo sami s sabo in z ostalimi? Bolj tesno kot sodelujemo v konfliktu, tesneje smo povezani. Ko rešujete konflikt, se morate ustaviti in pomisliti: "Moram biti na varnem. Tudi drugi mora biti na varnem. Skupaj morava priti iz tega. Tega se bomo naučili in pri tem mi boste pomagali. Ob tem rečejo: "Kaj?" Jaz pa: "Tako je. Bili ste tam. Morili ste. Jaz nisem. Torej mi lahko pomagate, saj imate to izkušnjo. Povejte mi, kaj se da storiti. Povejte mi, kaj naj storim, ko želim svojemu možu odsekati glavo, saj ne želim končati v zaporu." Tako pričnejo sami ponujati alternative nasilju. To se rojeva spontano, skozi pogovor."
      Giri je opisala zgodbo jetnika, ki je želel, da jo posreduje vsem, ki bi jih utegnila zanimati. Šlo je za obsojenca za hud zločin, ki je bil obsojen na osamo. Ko je prišel na delavnico, je prvič po treh letih videl toliko ljudi. Sprva ni bil zgovoren. Sedel je s hrbtom obrnjen proti steni, blizu vrat. Govorica telesa je nakazovala, da se ne počuti varnega, vendar je na delavnici vztrajal do konca. Njegove notranje spremembe so bile dramatične. Kmalu po delavnici je njegov zapor obiskal sodnik, ki ga je obsodil. Jetnik je bil besen na sodnika in mu je žele izmaličiti obraz. Pripravil si je plastičen nož in ga skril v rokav. Pred svojo celico je čakal, da bi sodnik prišel mimo. V njem se je kopičila jeza, spominjal se je sodnega procesa, porote in tožilca, sodnika na svojem vzvišenem položaju in kako poniževalno so govorili z njim. V tem trenutku je mimo prišla ena od paznic. Ni slutila, kaj se dogaja v njem. Dejala mu je: "Dobro zate, Johnny. Videla sem, da si šel na delavnico. Veseli me, da boš prevzel nadzor nad svojim življenjem. Ob tej misli me napolni dobrota." V tem trenutku je prišlo do spremembe v jetnikovem umu. Spomnil se je delavnice, kjer je vsakdo povedal kaj lepega o njem. Na koncu delavnice vsi sodelujoči pomagajo ustvariti afirmacijsko podobo za vsakega jetnika. Vsakdo napiše kaj pozitivnega o drugih, na koncu delavnice pa prejme list papirja, na katerem je 25 pozitivnih komentarjev o njem samem. Jetnik si je rekel: "Sem predragocen za kaj takega. Ko mu bom poškodoval obraz, si bom le dodatno otežil življenje." Odlomil je rezilo noža.
      Giri pravi: "Pri zgodovinskem Jezusu občudujem, da je v svojem življenju ponujal primere. Ljudje namreč vidijo primere. Moji otroci si ne zapomnijo, kolikokrat grem v cerkev, zapomnijo pa si moj odnos do jokajočega otroka na cesti. Če moja dejanja ne govorijo, so moje besede prazne. Vsi smo ljudje in vsakdo je dragocen. Živeti moramo tako, da spoštujemo druge. Ko je bila moja hči stara devet let mi je ob zalivski vojni dejala, da je vsako človeško bitje kot del sestavljanke, različne barve in oblike. Za celoto so potrebni vsi deli te sestavljanke. Če nekoga ubijemo, če zavržemo del sestavljanke, je celotna uničena. Slike ne moremo več sestaviti. Delček sestavljanke, ki je v vogalu, ne bo nikoli videl tistega iz drugega vogala, če pa manjka le en delček, ne moremo sestaviti celote."
      Dodatne informacije: avpinternational.org