Pomoč v hrani ali prehranska neodvisnost?
Anuradha Mittal

Oakland, Kalifornija, ZDA - V zadnjih nekaj mesecih smo videli udarne časopisne naslove: "V Nigru lakota ogroža prek 3 milijone ljudi." To je lakota v svoji najhujši obliki.
      Obstaja pa še ena oblika lakote, ki je manj opazna - kronična vsakodnevna lakota, za katero trpi približno 852 milijonov ljudi, številka pa letno naraste še za približno 4 milijone. Čeprav terja visok smrtni davek, pa ta množična oblika lakote le redko zaide v večerna poročila. Vsako leto ubije med 30 in 50 milijonov ljudi. Med žrtvami te lakote je vsako leto tudi približno 6,5 milijona otrok - vsakih 5 sekund umre en otrok. Polovica svetovne populacije, ki trpi zaradi lakote, so mali kmetovalci, pridelovalci naše hrane, ki so pogosto najbolj prizadeti.
      Novembra leta 1996 so se v Rimu na Vrhunskem zasedanju o prehrani (World Food Summit) zbrali voditelji 186 držav in se zavezali, da bodo do leta 2015 prepolovili število kronično podhranjenih ljudi (takrat 815 milijonov). Toda zdajšnje statistike o lakoti jasno kažejo, da boj proti lakoti zaenkrat še ne daje nobenih pravih rezultatov.
      Mednarodna pomoč v hrani je že od svojega začetka v letu 1954 na prvem mestu in najbolj priljubljeno orodje za boj proti lakoti, predvsem v državah na severni polobli, ki v manj razvite države sleherno leto pošljejo na milijone ton hrane. Kakor koli, s tem ko so svoje subvencionirane in poceni presežke žit usmerjale v države v razvoju, so bogate države donatorke v zadnjih 50 letih s sistemom pomoči v hrani podpirale predvsem lastne trgovske in politične interese, na račun lačnih ljudi.
      Tudi liberalizacija kmetijstva, drugo priporočano orodje za boj proti revšcini in lakoti v nerazvitem svetu, dejansko poslabšuje prehransko varnost. Politika liberalizacije zahteva ukinitev državne pomoči v kmetijstvu; ukinitev mehanizmov nadzorovanja cen, ki ga izvajajo posebni tržni uradi ter opustitev vladne politike, da od kmetov odkupujejo kmetijske izdelke in oblikujejo rezervne sklade, s katerimi lahko posredujejo na trgu, kadar državo prizadene slaba letina.
      Opustitev nadzora cen vodi k hitro spreminjajočim cenam hrane na trgu, kar ima negativen učinek tako na porabnike kot na proizvajalce hrane. Takšen primer je nedavna lakota v Nigru, ki ni toliko rezultat slabe letine (zadnja letina je bila samo za 12 odstotkov slabša od zelo dobre letine v letu 2003) kot pa posledica kopičenja zalog hrane pri zasebnih trgovcih, ki si na takšen način želijo zagotoviti čim večji dobiček, saj manjša ponudba povzroči zvišanje cen hrane, zaradi česar pa si je revni ljudje ne morejo privoščiti.
      Odpiranje trgov skupaj z neposredno pomočjo v hrani povzroča, da so trgi držav v razvoju preplavljeni s cenenimi (subvencioniranimi) kmetijskimi izdelki iz razvitih držav, ki so cenejši od stroškov proizvodnje v državah v razvoju. To še poglablja kmetijsko krizo v državah v razvoju, saj so se eno milijardo dolarjev vredni presežki hrane v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spremenili v enajst milijardni primanjkljaj v letu 2001, kar dežele v razvoju spreminja v glavne uvoznice hrane, ob hkratnem propadanju njihovih malih pridelovalcev hrane.
      Prizadevanje, da bi se izognili prenizkim cenam kmetijskih izdelkov, podvojeno s strahom po nadomestitvi uvoza, vodi k povečanju mednarodnega pritiska na politiko vsiljevanja pomoči v hrani, ki jo vodi Svetovna trgovinska organizacija (World Trade Organisation - WTO), mednarodna trgovinska organizacija, ki brani liberalizacijo kmetijstva.
      V letošnji študiji Oaklandskega inštituta z naslovom Pomoč v hrani ali prehranska neodvisnost: končanje svetovne lakote v današnjem času (Food Aid or Food Sovereignty: Ending World Hunger in Our Time), lahko ugotovimo da zdajšnji položaj ne upošteva dveh temeljnih elementov. Najprej, da trgovino s hrano v največjem delu obvladujejo bogate države ter nekaj držav v razvoju, kot sta na primer Brazilija in Južna Afrika, ki vplivajo na trg tako, da uvoz nadomeščajo s svojimi proizvodi. Drugič, povečanje trgovine s hrano, ki jo obvladujejo mednarodna kmetijska podjetja in veliki kmetijski proizvajalci, ne pomeni, da se bo povečala tudi dostopnost na trge, od česar bi imele koristi tudi najrevnejše države in njihovi mali kmetovalci.
      Na decembrskem ministrskem srečanju Svetovne trgovinske organizacije (WTO) v Hong Kongu, bo problem svetovne lakote ponovno na programu. WTO, kot agencija, ki regulira pomoč v hrani, se ne bo osredotočila na problem reševanja svetovne lakote, ampak bo rajši služila interesom tekmovalnih izvoznic hrane. Razvite države bodo še naprej izvajale pritisk na države v razvoju, da bi le-te ukinile carine in odprle svoje trge za vse bolj cenene kmetijske izdelke velikih kmetijsko poslovnih združenj. Vsako dodatno zmanjšanje kmetijskih carin v deželah v razvoju - edinega inštrumenta, ki ga imajo na voljo za zaščito kmetov, ki ne prejemajo subvencij, da bi nadomestili učinke nizkih cen izdelkov - le še poglobi lakoto in pomanjkanje. Indija je, na primer, zmanjšala carinsko stopnjo za skoraj 65 odstotkov glede na povprečno stopnjo v letih 1990-91 in se začela opotekati pod bremenom znižanja globalnih cen. V Indiji prebiva kakih 221,1 milijona ljudi, ki nimajo zagotovljene prehranske varnosti, zato se je v državi povečala stopnja samomorilnosti med kmetovalci in Državna zbirna statisticna organizacija (National Sample Survey Organisation) je poročala, da je skoraj 48,6 odstotkov od 90 milijonov kmečkih gospodinjstev ujetih v dolžniško past.
      Kar lačni ljudje zares potrebujejo, je uveljavitev mehanizma, ki bi ljudem zagotavljal pravico do hrane. To bi zahtevalo podporo državnih politik, da bi ščitile in zagotavljale primeren življenjski standard malim kmetom in povečale razpoložljivost hrane na državnem nivoju. Konec koncev, različni primeri kriz zaradi lakote v svetu jasno dokazujejo, da le takšna politika pomoči državi, ki ji omogoči, da lahko razvije lastni kmetijski sektor in okrepi svoje majhne kmetovalce, dejansko pomaga prehraniti več ljudi na daljši rok.
      (IPS)

Anuradha Mittal je izvršna direktorica Oaklandskega inštituta iz ZDA, ki se ukvarja z raziskovanjem in izobraževanjem.