Pomoč najstniškim materam in njihovim otrokom v Kartageni v Kolumbiji
s Catalino Escobar se je pogovarjal Jason Francis

Fundacija Juan Felipe Gomez Ecsobar je nepridobitna organizacija, ki si prizadeva za izboljšanje kvalitete življenja najstniških mater in njihovih otrok, ki živijo v revnih predelih kolumbijskega mesta Kartagena. Fundacija od leta 2001 zagotavlja dostop do zdravstvene oskrbe in psihološke podpore, pa tudi do izobraževanja in poklicnega usposabljanja. Ustanoviteljica in predsednica organizacije Catalina Escobar je uspešna poslovna ženska, ki je prodala svoje mednarodno trgovsko podjetje in se posvetila revnim otrokom in njihovim mladim materam. Za Share International se je z njo pogovarjal Jason Francis.

Share International: Kaj vas je navdihnilo, da ste ustanovili fundacijo Juan Felipe Gomez Escobar?
      Catalina Escobar: Dve boleči izkušnji. Najprej mi je v naročju umrl otrok, ker najstniški materi ni uspelo dvigniti 30 dolarjev, s katerimi bi ga lahko rešila. Štiri dni kasneje je moj drugi sin, šestnajstmesečni Juan Felipe, padel iz osmega nadstropja stavbe, v kateri smo živeli.
      Med letoma 1998 in 2000 smo dve in pol leti živeli v Kartageni. Vodila sem podjetje, aktivna pa sem bila tudi v socialnem sektorju. Kartagena je najlepše mesto naše države, v katerem pa je največja socialna stiska. Mesto obdaja ekstremna revščina. Nemogoče je, da tega ne bi opazili! Postala sem prostovoljka v zelo revni javni bolnišnici Rafael Calvo. Polovica otrok v Kartageni je rojenih v tej bolnišnici, to pomeni okoli 11.000 otrok na leto. Nemudoma sem opazila neonatalne smrti in bedo, v kateri so matere rojevale, pa tudi veliko korupcije. Zdravstveni sistem je bil pred zlomom.

S. I.: Kakšna je smrtnosti pri novorojenčkih v Kolumbiji?
      C. E.: Ko sem leta 2001 ustanovila fundacijo, smo v Kolumbiji beležili 23 smrti otrok na 1.000 rojenih. Sedaj jih umre okoli 14. Kartagena je imela najvišjo stopnjo smrtnosti v državi: 48,6 umrlih otrok na 1.000 rojenih. To je bilo enkrat več od povprečja. (Stopnja smrtnosti otrok v Kartageni se je znižala na 25 umrlih na 1.000 rojenih.)

S. I: Kakšen je odstotek najstniških nosečnosti v Kolumbiji?
      C. E.: 19 odstotkov. To je največ v vsej Latinski Ameriki. Ni težava v tej povprečni stopnji. Težava je, da je med revnimi delež najstniških nosečnosti kar 55 odstotkov. To pomeni, da je v Kolumbiji med nosečnicami, ki so pod mejo revščine, več kot polovica najstnic.

S. I.: Ali obstaja povezava med revščino, smrtnostjo otrok ter najstniško nosečnostjo?
      C. E.: To se prepleta. Združeni narodi so pred letom dni objavili raziskavo Rešimo otroke, ki navaja, da je nosečnost najpogostejši vzrok smrti med najstnicami. Za to obstaja utemeljen razlog: najstniške nosečnosti so vedno povezane z visokim tveganjem. Povezava med revščino in najstniško nosečnostjo je zelo preprosta: bolj kot si reven, več otrok imaš. Ko revno dekle zanosi, takoj izstopi iz šole. Ko se to zgodi, ni več vključena v razvojno piramido. Največja nevarnost je, da bo čez leto dni ponovno noseča in ponovno tudi naslednje leto. Pri 22 letih bo imela 4 ali 5 otrok. Otroci bodo odraščali v revščini. Dekle ponavlja paradigmo svoje matere in babice. Pri svojem delu sem srečevala 27 letne babice.

S. I.: Kako se spremeni življenje najstnice, ko postane mati?
      C. E.: To je cikličnost revščine. Za revna dekleta je to normalno. Kot bi živele v akvariju, to je njihovo življenje. Ne poznajo ničesar zunaj tega. Zgolj ponavljajo vzorce obnašanja svojih mater.

S. I.: Kakšni preventivni ukrepi, kot sta denimo izobraževanje o spolnosti in dostop do kontracepcije, so dostopni kolumbijskim najstnikom?
      C. E.: Kolumbija je katoliška država, vendar to ne pomeni, da ljudje nimajo dostopa do kontracepcije. Profamilia* je močna institucija, ki ljudi uči o kontracepciji in jim omogoča dostop do nje. Problem je bolj povezan s kulturnim okoljem, večinoma z neizobraženostjo.
      (* Profamilia je zasebna neprofitna skupina 34 klinik po vsej državi, ki omogočajo načrtovanje družine in druge zdravstvene storitve, povezane s spolnostjo in reprodukcijo.)

Pomoč materam in otrokom

S. I.: Koliko najstniškim materam je pomagala vaša organizacija?
      C. E.: 2.500.

S. I.: Ali nam lahko predstavite Socialni center?
      C. E.: V Socialnem centru zagotavljamo vse naše storitve. Imamo medicinski center, ki ga letno obišče 36.000 pacientov, prostor za najstniške matere, ki ga letno obišče 650 deklet ter dnevni center za oskrbo 150 otrok. Dnevno nahranimo 600 ljudi, 112 ljudi pa v njem dela za dosego družbenih sprememb, ki jih želimo udejanjiti.

S. I.: Ali nam lahko opišete vlogi vašega programa Crib ter Zdravstvenega centra Juan Felipe pri zmanjševanju smrtnosti otrok?
      C. E.: Ustanovljena sta bila, da bi podpirala otroke, ki jim grozijo smrt in ekstremna revščina, njihove družine pa nimajo ekonomskih virov. Danes več kot 35 odstotkov kartagenske populacije nima dostopa do resne zdravstvene oskrbe. V bolnišnici Rafael Calvo smo za te otroke zgradili najsodobnejšo intenzivno nego in jo vodili okoli sedem let. Pred tem je vsako leto umrlo okoli 750 otrok, kar je pomenilo 65 smrti na 1.000 rojstev, povprečno sta umrla dva otroka dnevno. Vzpostavili smo ustrezno infrastrukturo in jo opremili z najsodobnejšimi tehnologijami. Usposabljali smo zdravnike in implementirali medicinske protokole. Resnična težava je bila v tem, da sistem ni zagotavljal dovolj prihodkov, da bi pokrivali stroške. Zato smo tem otrokom zagotovili sponzorje (v razmerah ekstremne revščine), ki niso bili del našega zdravstvenega sistema. V prvih šestih ali sedmih letih poteka te operacije smo brez javnih politik zmanjšali stopnjo smrtnosti za okoli 80 odstotkov. Usmerili smo se v poslovno orientirane modele, osredotočeno intervencijo in neprekinjeno delo.

S. I.: Ali nam lahko predstavite osnovni in razširjeni program Najstniške matere?
      C. E.: Naš model pomoči najstniškim materam je hkrati tudi poslovni model. V dveh do štirih letih, če dekle sledi našim navodilom, se bo izvila iz revščine. Najstniške matere v naš center prihajajo dnevno. Najpomembnejše je obdobje prvih šestih mesecev, ker so dekleta noseča in najbolj ranljiva. Trdo delamo na štirih področjih: opolnomočenje, poslovno usposabljanje (življenjski projekt), zdravstvena nega ter svetovanje. Razširjeni program dekletom nudi možnost vrnitve v šolo. Razpisujemo štipendije za tehnične šole ter univerze. Vodimo delavnice na področju usposabljanja za službo, spremljamo gospodarstvo, da bi vedeli, ali se za dekleta ponujajo zaposlitvene priložnosti. To se imenuje intervencija 360, vse je usmerjeno k rezultatom.

S. I.: Kaj je Starševska šola?
      C. E.: Ta modul smo ustvarili, da bi izobraževali starše otrok, ki smo jih rešili. Ti otroci morajo naslednjih pet let ostati pod nadzorom Zdravstvenega centra. Ko starši pripeljejo otroke k nam, jih učimo o zdravem načinu življenja, pravilni zdravstveni oskrbi, spolno prenosljivih boleznih, človekovih pravicah in tako naprej.

S. I.: Kdaj matere ne potrebujejo več vaše pomoči in kakšna oblika naknadne podpore je zagotovljena?
      C. E.: Najstniška mati ne potrebuje naše podpore, ko ustvarja stabilne lastne prihodke. Tudi po tem obdobju jo spremljamo. To velja tudi za otroke, ki jih rešimo.

S. I.: Kako se spremeni življenje mlade matere in njenega otroka, ko nenadoma lahko dostopata do zdravstvene oskrbe, psihološke podpore, izobraževanja in poklicnega usposabljanja.
      C. E.: Ko dekleta uvidijo, da je zunaj njihovega "akvarija" svet poln priložnosti, že vedo, da si zaslužijo boljšo prihodnost. Pomagamo jim, da se iztrgajo iz revščine, nato pa se zgodita dve pomembni zadevi: opolnomočene so, ker imajo stabilne prihodke, v spolnem življenju pa uporabljajo kontracepcijo in so odgovorne. Ko se zgodi to dvoje, se obrnejo in mi rečejo: "Cata, nikoli več se ne bom vrnila v revščino. Ne bom kot moja mati ali babica."

več informacij: https://juanfe.org/en/