Otroci na udaru virusa HIV/aidsa
Graca Machel

V zadnji petih letih je HIV/aids spremenil prizorišče vojne bolj kot katerikoli drug posamezen dejavnik. Širom sveta je HIV/aids umoril 3,8 milijone otrok, 13 milijonov otrok pa je izgubilo starše. V mnogih predelih Afrike je zdaj HIV/aids poglavitna grožnja človeškemu preživetju: 18,8 milijonov ljudi je že umrlo zaradi aidsa in v številnih deželah, ki jih je bolezen najhuje prizadela, predvidevajo, da bo polovica vseh sedanjih petnajstletnikov umrla za to boleznijo.
      Kaotične in brutalne vojne okoliščine še dodatno krepijo vse dejavnike, ki pogojujejo krizo zaradi HIV/aidsa. Vojna ločuje družine in skupnosti, ustvarja milijone beguncev in izpostavlja ženske ter otroke veliki nevarnosti spolnih napadov ali celo sistematičnemu posiljevanju, s katerim ustrahujejo nasprotno stran. Vojna onemogoča zdravstvene storitve, s katerimi bi lahko prepoznali bolezni povezane z aidsom, ali pregledali transfuzije krvi, ki ga morebiti prenašajo. Uničuje tudi izobraževalne sisteme, ki bi lahko ljudi naučili preventivnih ukrepov in tako upočasnili širjenje bolezni. Aids pripomore k politični nestabilnosti, ker zaradi njega milijoni otrok ostanejo brez staršev in ker mori učitelje, zdravstvene in druge javne delavce.
      Razmerje med aidsom in konfliktno situacijo je kompleksno, v vsakem primeru pa se medsebojno krepita. Pri obeh sta močno prisotna vpliva revščine in spolnih razsežnosti konflikta in pandemije. Izmed 17 držav, kjer je več kot 100.000 otrok ostalo brez staršev zaradi aidsa, jih je 13 v konfliktnih razmerah ali na robu nevarnosti, 13 pa jih je težko zadolženih in revnih. Širom sveta nosijo dežele v razvoju breme dolga, ki znaša približno 2 trilijona ameriških dolarjev, in prav te dežele nosijo tudi 95 odstotkov bremena aidsa.
      Drugi dejavnik, ki pospešuje širjenje infekcije s HIV-om na kriznih območjih je vpletenost vojaških sil. V kriznih razmerah zagrešijo največ spolnih zlorab ravno oborožene sile ali oborožene skupine. K temu je treba dodati, da so vojaki tipično mladi spolno aktivni moški, ki pogosto iščejo kupljivo spolnost. Celo v mirnem času so na lestvici spolno prenosljivih infekcij uvrščeni dva do petkrat višje kot civilna populacija. Med oboroženim konfliktom je njihova pogostnost okužbe lahko tudi do 50-krat višja. V nekaterih okoliščinah nekatere oborožene sile že uvajajo obvezno testiranje glede aidsa, toda prostovoljno testiranje v kombinaciji z zaupnim svetovanjem, podporo in zdravljenjem, ki je dosti bolj učinkovito ni skoraj nikjer na razpolago.
      Približno polovica ljudi se okuži s HIV-om do 25. leta in lahko pričakuje, da bodo umrli do 35. leta ter zapustili otroke, ki jih bodo vzgajali stari starši ali pa se bodo sami prebijali skozi življenje. Več kot 10 milijonov ljudi, ki danes živijo s HIV-om, je starih med 10 in 24 let. Vsaj 50 odstotkov vseh novih okužb se pojavi med 10. in 24. letom starosti, s 7.000 novimi okužbami vsak dan. Ti statistični podatki še poudarjajo nujnost vključevanja preventive in svetovanja v vse programe, ki so povezani z reintegracijo mladih ljudi, ki so preživeli vojno, še posebno nekdanjih vojakov in begunskih otrok.
      Preko 90 odstotkov vseh s HIV-om okuženih otrok mlajših od 15 let se je rodilo HIV pozitivnim materam. Najnovejše raziskave nakazujejo, da predpisovanje antiretroviroznih zdravil lahko zmanjša prenašanje HIV-a med porodom, toda brez dostopa do teh zdravil ali drugih intervencij bo ena izmed treh s HIV-om okuženih nosečih mater prenesla infekcijo na otroka med nosečnostjo, pri porodu ali z dojenjem.
      V kriznih situacijah ženske nimajo druge izbire, kot da dojijo. V begunskih centrih je malo ali sploh nobenega dostopa do neoporečne vode, kaj šele možnosti ali denarja, da bi jo lahko kupili, tako da je dojenje najvarnejši način prehrane dojenčka, kar pa pomeni, da je za žensko še bolj nujno, da ima dostop do testiranja, svetovanja in antiretroviroznih zdravil. Toda tega prebivalstvo držav v razvoju nima na razpolago niti v mirnem času.
      Preprečevanje in zdravljenje HIV-a/aidsa moramo energično načrtovati na nacionalni in lokalni ravni. Ob pomanjkanju delujočih zdravstvenih in izobraževalnih sistemov v kriznih situacijah so humanitarne in nevladne organizacije brezdomcem nudile zdravstvene usluge, ki bi bile drugače nedosegljive. Vsi humanitarni odzivi v kriznih situacijah naj bi zagotovili v okviru zdravstvene nege tudi brezplačno neobvezno in zaupno svetovanje in testiranje aidsa, ustrezne preglede krvi in medicinske pripomočke, s katerimi bi lahko pomagali v primeru infekcij, ki spremljajo HIV/aids. Takšna zdravstvena oskrba mora biti zagotovljena vsej populaciji, da ne bi nenamerno ustvarjali dvojnih meril.
      Ne glede na to, kako težke so razmere, se moramo s HIV/aidsom soočiti energično in odločno. Do sedaj je bil odziv tragično nezadosten. V letu 1998 so države darovalke porabile le 300 milijonov dolarjev za borbo proti aidsu. Predvidoma je potrebno 3 milijarde ameriških dolarjev, polovica za preventivne ukrepe in polovica za osnovno nego, pri tem niso všteta antiretrovirozna zdravila. V tem trenutku pa za HIV/aids nobena izmed afriških dežel ne porabi več kot 1 odstotek denarja, predvidenega za zdravstvo.
      Zdravljenje z zdravili je postalo bolj učinkovito, toda trenutno si le drobna manjšina ljudi v državah v razvoju lahko privošči takšna zdravljenja. In raziskave o učinkih antiretroviroznih zdravil niso bile opravljene v državah, ki jih je prizadela vojna. Potrebno je najti način, kako za uporabo v državah v razvoju občutno znižati ceno vseh z aidsom povezanih zdravil.
      (IPS)