Od odpuščanja do aktivizma
Z Michaelom Bergom se je pogovarjal Marian Peleski

Michael Berg je mirovnik in aktivist že vse življenje. Živi v Wilmingtonu, Delaware, v ZDA. Njegovega sina Nicholasa so maja 2004 v Iraku ugrabili in obglavili, kot povračilo za sodelovanje ZDA v mučenjih in umorih v zaporu v Abu Ghraibu. Nicholas je v Iraku delal za dobrobit ljudi in ni bil povezan z ameriško vojsko. Michael Berg je do sedaj prejel naslednje nagrade: Nagrado za pogum avgusta 2004, Mirovno nagrado Adela Dwyerja Saint Thomasa iz Villanove oktobra 2005, Nagrado za heroja odpuščanja Zveze za odpuščanje avgusta 2006, Nagrado za ameriškega heroja društva Partick Henry junija 2006. Kot kandidat Zelene stranke je v državi Delaware novembra 2006 kandidiral na kongresnih volitvah, vendar ni bil izvoljen. Kljub osebni bolečini in političnih ovirah ostaja optimističen in politično aktiven. Marian Peleski ga je intervjuval za Share International.

S. I.: Ali sta ugrabitev in brutalni umor vašega sina v Iraku v vas sprožila dvom v mirovniška stališča?
      M. B.: Ne. Učinek je bil nasproten: moje mirovniško stališče se je le še okrepilo. Občutil sem, da je "vojna draga", kot pravi napis na eni od mojih majic, in "mir brez cene". Obžaloval sem edino to, da prej nisem storil več za preprečitev vojne v Iraku. Po tem dogodku sem opustil stare razloge za omejevanje svojega aktivizma - čas, kraj, vremenske in varnostne razmere, ki bi bile dovolj udobne zame. Postal sem član kluba "ne morem izgubiti ničesar več", občutil sem, da mi ni moč naprtiti večje bolečine od te, ki sem jo že nosil. Nič hujšega se ni moglo zgoditi. Od takrat so streljali name na poti na velik shod v Washingtonu DC, kjer sem govoril proti vojni. Nagovarjal sem množice, ki so štele celo 10.000 ljudi. V Južni Koreji me je ustavila varnostna služba. Sedemkrat so me aretirali. Kazali so mi fotografije sinovega trupla, in to v naravni velikosti. Poleg tega so mi predvajali zvok iz video posnetkov njegove smrti, ki so bili na voljo na internetu. Nič od tega me ni ustavilo, ne zato, ker sem pogumen ali neumen, pač pa zato, ker večja bolečina prekrije manjšo. Ob Nickovi smrti sem zaradi  preteklih izkušenj vedel, da je maščevanje napačno. Kljub temu je v moji notranjosti zijala velika luknja. Bil sem besen, tega besa pa nisem mogel usmeriti proti politikom in morilcem. Kaj mi je torej ostalo? Odgovor je prišel, ko sem imel predavanje na univerzi v Immaculati, z naslovom "Odpuščanje: ime ljubezni v ranjenem svetu". Predavanje je olajšalo bolečino. Usmerilo jo je proti ljubezni in razumevanju, da je odpuščanje prišlo ravno ob pravem času. In to ne samo za morilce, pač pa tudi zame, za Georga Busha, Donalda Rumsfelda, Alberta Gonzalesa in ostale v Bushevi administraciji, ki so sodelovali v zaroti proti državi, da bi s tem povzročili vojno, ki jim prinaša sprevržene koristi. To je še težje. Sedaj je vse dobilo smisel - mir, mirovništvo, nasprotovanje smrtni kazni. Tako sem sedaj lahko postal pravi mirovnik, našel sem mir, ki se rojeva edino skozi odpuščanje drugim. Danes so moja mirovniška stališča trdnejša kot so bila kadarkoli prej.

S. I.: Ali nam kot kandidat za ameriški kongres lahko opišete svoje stališče v zvezi z ameriškimi enotami v Iraku, pa tudi stališča do ostalih vprašanj?
      M. B.: Podpiram naše enote, ne pa tudi tega, da so v Iraku. Kljub Bushevim navedbam mislim, da smo v večji nevarnosti, da nas v tej državi napadejo, če ostanemo v Iraku. In da se grozote, za katere se ljudje bojijo, da se bodo dogajale ob našem odhodu, že dogajajo. Poleg tega verjamem, da je bil napad na dvojčka v New Yorku leta 2001 neposredna posledica ameriške zunanje politike. Zavračali smo pogajanja z ljudmi, ki so do nas gojili, in še gojijo, upravičene zamere. Te se nanašajo na našo prisotnost na njihovem delu sveta; na naše sankcije do Iraka, ki so stale več življenj kot dosedanja vojna; na našo podporo Izraelu, ki mu namesto mirovnih ekip, reparacij Palestincem in armade ljudi, izurjenih za reševanje konfliktov raje dobavljamo puške in bombe; nanašajo se tudi na našo ekonomsko politiko do tako imenovanih držav tretjega sveta, s katero smo te narode podredili v kolonije in njihove državljane v sužnje. Kaj bi se zgodilo, če bi se pogajali v dobri veri, brez predpostavk o končnem izidu pogovorov? Kaj bi napadalci lahko zahtevali od nas? Svojo neodvisnost? Umik sankcij proti Iraku? Ali bi zahtevali, da ustavimo masovno dobavo vojaške opreme Izraelu? Ali bi zahtevali, da podpremo resnično prosto trgovino po vsem svetu, da bi vsi narodi lahko pošteno trgovali in da bi vsi ljudje ob poštenem dnevnem delu zaslužili za svoje preživetje? Ta vojna je večja od Iraka, Afganistana, Palestine, Izraela, Libanona in celotnega Bližnjega vzhoda. Ta vojna sega tudi v vašo državo. Načrtov za zdravstveno oskrbo in pokojninskih skladov nam niso ukradli teroristi. Niso priseljenci krivi, da se minimalne plače niso dvignile mnoga leta, dohodki elite pa so v tem času naraščali. Nič od tega niso storili ljudje, ki jih ta vlada tako demonizira. Uglajene dame in gospodje iz Washingtona so tisti, ki so nehali predstavljati ameriško ljudstvo in začeli predstavljati velike ameriške korporacije. Zato je moja kampanja vsebovala tudi gesla: En plačnik, univerzalno zdravstveno varstvo. Spodobna minimalna plača, ki zadošča za življenje. Vrnitev zveznih šolskih programov, ki so v 60.-ih in 70.-ih letih naredili naše šole velike, in so jih kasneje nadomestili s sistemom testov. Posledica te spremembe je bila, da so sredstva prenesli od tam, kjer so najbolj potrebna, tja, kjer so najmanj. Vzdrževanje državne infrastrukture, tako da hurikan Katrina ne bi mogel odplakniti revnih ljudi iz velikega ameriškega mesta naravnost v morje. Na okoljskem področju sem predlagal ukinitev denarnih spodbud velikim naftnim družbam, ki izkoriščajo in proizvajajo fosilna goriva, ta sredstva bi preusmerili v majhna podjetja in raziskovalce, ki odkrivajo, razvijajo in proizvajajo obnovljivo, čisto energijo. To sem predlagal, kljub vedenju o tem, da je možnost sprejetja majhna, saj bi s tem finančno moč usmeril proč od investitorjev k delavcem in raziskovalcem.  Od korporacij nisem nikoli vzel niti penija prispevkov, le od posameznikov.

S. I.: Ali mislite, da je bila vaša kandidatura neuspešna zaradi medijske diskriminacije proti kandidatu Zelene stranke ali zaradi vaših protivojnih stališč?
      M. B.: Mislim, da kandidatura sploh ni bila neuspešna. Kandidiral sem za Kongres, da bi po sinovi smrti lahko razširil področje svojega delovanja. Čeprav mi je, ironično, moja kandidatura zaprla prej odprta vrata, sem dosegel mnogo drugih. Šole, cerkve, neprofitne mirovne in druge skupine, ki so me pred tem vabile, me zaradi prepovedi IRS (ameriške davčne agencije), da ne smejo dajati prednosti enemu političnemu kandidatu, če ne želijo izgubiti svojega neprofitnega statusa, kasneje niso več. Govoril pa sem na mnogih srečanjih kandidatov, v debatah, cerkvah, ki so vabile vse kandidate, civilnih organizacijah in na privatnih zabavah. Večina teh zbirališč je imela eno prednost pred mojimi neprofitnimi forumi pred kandidaturo: nisem pridigal pevskemu zboru.
      Nekateri novinarji, civilne, verske ter druge skupine so me obravnavali nepošteno. Preprečili so, da bi govoril na njihovih dogodkih, kar so dovoljevali mojim nasprotnikom, ali pa so me povsem ignorirali. Vendar je to nepravično obravnavanje dejansko doseglo veliko medijsko pozornost. Zato mislim, da je bila moja kampanja uspešna na način, o katerem prej nisem niti razmišljal: osvetlila je nepravičen sistem vpliva samo dveh strank, demokratov in republikancev (jaz jim pravim republikati), ki imajo na ameriških volitvah edini zagotovljeni svobodo in pravičnost.

S. I.: Kakšne načrte imate za nadaljevanje svojega aktivizma?
      M. B.: Pred kandidaturo sem potoval po vsem svetu, še posebej intenzivno po Združenih državah. Pojavljal sem se na nacionalni in mednarodni televiziji in radiu, o meni so pisali v publikacijah po svetu. Ljudje so pozabili na mojega sina in name, niso pa pozabili na vojne v Iraku, Afganistanu, Palestini in Libanonu. Še vedno je veliko dela.
      Volitve so bile 7. novembra, 10. novembra sem bil na mirovnem shodu, ki je vsak petek zvečer, vse od začetka vojne. Na 11. sem govoril s Cindy Sheehan, Celeste Zappala in z veterani iz te in mnogih drugih vojn, ki so bili pri Zvonu svobode v Philadelphiji, da bi rekli: "Ustavite vojno!"
      Kasneje sem se udeležil in govoril na shodu v Philadelphiji, kjer sta bili osrednji govornici materi poročnika Ehrana Watada in Stevena Funka. Ehran je bil prvi častnik, ki je javno odklonil, da bi šel v Irak, Steven prvi vpoklicani. Ehran služi 6 let v zaporu, Steven je svoje že odslužil.
      Pred kratkim sem spoznal sestro J. Sheilo Galligan, še preden je govorila v cerkvi sv. Helene v Wilmingtonu. Bila je profesorica na univerzi, predavala je o odpuščanju. Njen govor v cerkvi je bil prav tako o odpuščanju, trajal je približno eno uro. Čeprav sem se udeležil njenega 12-urnega tečaja, kot gost sodeloval na dveh njenih predavanjih in jo že slišal govoriti tudi na drugih mestih, sem še vedno popisal veliko papirja z novimi informacijami, ki se mi prej enostavno niso vtisnile v spomin. Najbrž se moram še veliko naučiti, zato nameravam širiti glas o odpuščanju in obnovitvi pravice. Nameravam se udeležiti vseh mirovnih shodov in protivojnih demonstracij, ter na vse možne načine pokazati svoje nasprotovanje tej nori vojni. Če me bodo prosili za govor, bom govoril. Če me bodo prosili, naj pišem, bom pisal. Sem član Združenja državljanov Delawara proti smrtni kazni in Družine umorjenih, ki se zavzemajo za človekove pravice. Proti smrtni kazni protestiram že od 10. razreda šole in bom nadaljeval, dokler bom lahko. Sem tudi član dveh skupin za pravice živali. Načrtujem, da bom v njih postal bolj aktiven. Tako načrtujem, da bi storil vse, kar je v mojih močeh, da bi uresničili mir. Med svojimi govori v Kaliforniji sem prišel v stik s skupino, ki je predlagala zakon za uvedbo Sil za služenje svetu (The World Service Corps). Ta sile bi Američanom omogočale alternativni način služenja svoji deželi. Ti ljudje bi lahko, podobno kot je moj sin Nick, služili z orodjem in ne orožjem. Lahko bi se vključili v prostovoljno delo v organizacijah, kot so Mirovna korporacija, AmeriCorps, Rdeči križ, Habitat for Humanity (Okolje za človeštvo), ali šest drugih objavljenih organizacij. Seznam bi se lahko tudi podaljšal. Po dveh letih služenja bi prejeli šolnino za dve leti na lokalni in dodatni dve leti na državni univerzi. Starejši bi lahko svoje šolnine podarili ali prenesli na sorodnike ali druge, ali pa bi izkoristili sredstva v okviru zdravstvenega varstva. Delo, ki bi ga opravili ti ljudje, bi bilo delo za mir. Predstavljajte si mlade in stare, ki na meji s sovražno državo gradijo sodobno šolo. Predstavljajte si, da v to šolo hodijo študenti z obeh strani meja. Predstavljajte si, da ti študenti rastejo skupaj, se poznajo in se imajo radi. Kdo bi bombardiral tako šolo? Tega predloga ni še nihče formalno predstavil Kongresu, vendar imam občutek, da bi se to lahko kmalu zgodilo in da bi morda lahko celo uspel. Deloval bom do tega cilja. Deloval bom v podporo Silam za služenje svetu, potem ko bodo uzakonjene. V vmesnem času si bom na nov način predstavljal mir in delal, da bi se te sanje uresničile.