Loading

 Domača stran >> Arhiv >> Humanitarnost >> Od potrošnikov do varuhov

Od potrošnikov do varuhov
Z Vandano Šivo se je pogovarjal Janson Francis

Vandana Šiva je fizik, okoljska aktivistka, in avtorica številnih knjig. Njena najnovejša knjiga se imenuje Demokracija Zemlje: pravica, trajnost in mir (izdal jo je South End Press, 2005). Vandana Šiva je ustanovna članica nevladne organizacije International Forum on Globalization (Mednarodni forum o globalizaciji) s sedežem v San Franciscu, v ZDA in direktorica Research Foundation for Science, Tehnology and Ecology (Raziskovalna ustanova za znanost, tehnologijo in ekologijo), s sedežem v New Delhiju, v Indiji. Dr. Šiva je vodila kampanje, ki podpirajo pravične in trajnostne prakse v kmetijstvu, biološko raznovrstnost, varstvo okolja in enakopravnost spolov. Leta 1993 je prejela nagrado The Right Livelihood Award. Vodi Global Justice Movement (Gibanje za globalno pravičnost) - mednarodno mrežo organizacij in gibanj, ki si prizadevajo za pravično porazdelitev svetovnih virov. Nastanjena je v New Delhiju, v Indiji. Intervju za Share International je z Vandano Šivo pripravil Jason Francis.

Share International: Kaj so osnovna načela Demokracije Zemlje?
      
Vandana Šiva: Prvo načelo je prepoznanje, da smo v prvi vrsti in predvsem otroci Zemlje in da si delimo Zemljo z bitji drugih vrst. Naša prva identiteta je identiteta zemeljske skupnosti; vse ostale identitete, bodisi identiteta s spolom, raso, jezikom ali religijo so manj pomembne. S to identiteto dobimo občutek dolžnosti in odgovornosti ter pravic, ki izhajajo iz obveznosti. Demokracija Zemlje je lahko osnovana le na prepoznanju načela raznolikosti - na svetu bodo vedno razlike - in v prepoznanju raznolikosti, v ustvarjanju razmer za mir na Zemlji. Če smo ena družina na Zemlji in če se Zemlja lahko sama za vedno obnovi - v meri, ko se človek ne vmešava in uničuje ciklusov obnove s prevelikim izkoriščanjem in izkoreninjanjem - postane delitev omejenih zemeljskih virov ključni dejavnik v Demokraciji Zemlje.

S. I.: Bi lahko opisali vašo idejo treh glavnih, v svetu dejavnih, ekonomij in v kakšnem medsebojnem odnosu so ter Demokracijo Zemlje?
      
V. S.: Ko govorimo o ekonomiji, mislimo le na trg in prek tega na globalni trg - to je model ekonomije kot supermarketa, ki temelji na tem, da sebe vidimo kot potrošnike in ne kot soustvarjalce z naravo. Dve večji ekonomiji, na katerih sloni življenje, sta ekonomija narave, ki proizvede daleč več, kot lahko sploh kdaj proizvede človeška proizvodnja - bodisi prek opraševanja, ki ga povzročajo žuželke ali prek reciklaže vode v hidrološkem ciklu. Druga večja ekonomija je ekonomija, v kateri proizvajamo za svoje osnovne potrebe: vodo, ki jo potrebujemo, hrano, ki jo potrebujemo za prehranjevanje, bivališče, s katerim se zavarujemo pred previsoko vročino ali prehudim mrazom. V trajnostni ekonomiji, v ekonomiji ljudi je poskrbljeno za otroke, poskrbljeno je za ostarele in bolne. V tržni ekonomiji pa je dejansko 97 odstotkov človeštva netrajnostno naravnana.
      V trajnostnem sistemu je največja ekonomija narava; druga največja je ekonomija sredstev za preživljanje, kjer se človeštvo kot skupnost, kot socialno okolje vzdržuje in pomlaja. Tržna ekonomija pa je dejansko najmanjši del. Trenutno se v tržni ekonomiji, merjeno le v finančnem smislu, po planetu dnevno pretakajo milijarde dolarjev, kar je 70 krat več kot je vsega blaga, ki ga proizvede človeštvo. Torej imamo več denarja kot virov in blaga, ki ju lahko dobimo za denar. Vendar pa gre ta rast v fiktivnem finančnem svetu na račun uničevanja naravne ekonomije - eden od najbolj dramatičnih primerov je uničevanje deževnih gozdov Amazonije, zato da bi gojili sojo kot gorivo za avtomobile. Rast gre tudi na račun uničevanja trajnostne ekonomije, ki temelji na samo-organizaciji, skrbi za druge, družini in skupnosti. Ko tržna ekonomija raste, posebno finančna tržna ekonomija, se naravna in trajnostna ekonomija krčita. Krčenje naravne ekonomije je tisto, čemur pravimo ekološka kriza. Krčenju v ekonomiji ljudi bi lahko rekli kriza revščine kot tudi kriza človeškega odtujevanja.

S. I.: Pisali ste o spoštovanem indijskem voditelju za človekove pravice Mahatmi Mohandasu Gandiju, ki je udejanjal koncept "ahimse" ali nenasilja. Kakšen delež ima nenasilje v teh treh ekonomijah?
      
V. S.: Ekonomija narave temelji na nenasilju. To ne pomeni, da ni prehranskih verig, da tigri niso roparji, temveč pomeni, da se življenjski cikel pomlaja sam. Temeljni princip trajnostne ekonomije je, da ne povzroča nobene škode; temelji na nenasilju. Na žalost pa osnovno delovanje tržne ekonomije temelji v celoti na nasilju; temelji na nasilju do Zemlje, temelji pa tudi na nasilju do ljudi. Pravilo globalne tržne ekonomije temelji na primer na iztrebljanju kmetov. Deset let tako imenovane "trgovinske liberalizacije" je 150.000 indijskih kmetov pripeljalo do samomora zaradi slabega delovanja ekonomije, v kateri proizvodnja na zemlji stane več, kot je z njo mogoče zaslužiti, kar je v sami naravi popačenosti globalizirane ekonomije. To nasilje prizadene tudi medčloveške odnose. Primer takega nasilja je, da ko prenehamo biti proizvajalci in smo zreducirani le še na potrošnike, se žensko, ki je v produktivni ekonomiji enakovreden partner, v potrošniških ekonomijah obravnava kot zajedavca. Na Kitajskem in v Indiji dobiva nasilje nad bodočimi generacijami žensk obliko splava ženskih zarodkov - ubijanje ženskih zarodkov pred rojstvom. Ta raven nasilja je začela graditi družbo, v kateri je vse koristna stvar. In ko so medčloveški odnosi zvedeni na koristnost, nastajajo netrajnostno naravnani ljudje.

S. I.: Kaj je "biopiratsvo" in "hidropiratstvo"? Ali lahko navedete primer njunega ekološkega in družbenega vpliva? Kakšno vlogo igrajo pri tem trgovinski sporazumi?
      
V. S.: V Demokraciji Zemlje obstaja globoko prepoznanje, da so viri Zemlje darovi, ki jih je potrebno deliti z vsemi za enakovredno vzdrževanje in ne za pohlep peščice. Na žalost trgovinski sporazumi spreminjajo te skupne vire v zasebno lastnino, da z njo peščica korporacij trguje za dobiček. Sporazum WTO-ja [Svetovne trgovinske organizacije] Trade Related Intellectual Property Rights (Pravice iz intelektualne lastnine povezane s trgovino) [TRIPS] v bistvu sili države, da ustvarjajo lastnino iz življenja - iz semen, rastlin, živali in mikrobov. To nato vodi dobesedno v krajo znanja in biološke raznovrstnosti iz držav, ki so finančno revne, vendar bogate z biološko raznovrstnostjo. Primer te vrste biopiratstva je patentiranje drevesa neem - v Indiji je to sveto drevo - ki so ga patentirale vlada Združenih držav in WR Grace [Globalna družba za kemikalije in materiale]. Enajst let smo se borili, da bi preklicali ta patent, ker je temeljil na piratstvu našega znanja. V druge primere biopiratstva sta vpletena RiceTec (teksaška družba), ki patentira zelo znan dišeči riž - basmati - ki prihaja iz Doon Halley v Himalaji, in Monsanto, ki patentira starodavne različice pšenice, ki imajo zelo malo glutena, obenem pa zelo visoko vrednost zaradi naraščajočih alergij na hrano.
      Kar zadeva vodo, trgovinski sporazumi kot tudi World Bank's Structural Adjustment Program (Program Svetovne banke za strukturno prilagajanje) vsiljujejo privatizacijo vode. Trgovinski sporazum, ki je še posebej pomemben, je General Agreement on Trade and Services (Splošni sporazum o trgovini in storitvah) [GATS] kot tudi bilateralni sporazumi, ki imajo v bistvu enak učinek. Okoljsko blago in oskrbo, kot je voda, obravnavajo kot tržno blago, ki je v lasti ter se kupuje ali prodaja s strani korporacij. Pet največjih igralcev v tej privatizaciji je Bechtel, Suez, Viola (pred tem Vivendi), Thames-RWE in Saur. Ker je voda skupen vir in se kot taka tudi uporablja in vzdržuje, jo morajo korporacije krasti skupnostim, da jo spremenijo v svoje blago, ki ga tržijo za dobiček.
      Dramatičen primer tega je bil primer Coca Cole. Vedno, kadar postavijo tovarno, skupnosti vzamejo od 1,5 do 2 milijona litrov podtalnice na dan, ne da bi skupnost vprašali za dovoljenje. To se je zgodilo indijski skupnosti v državi Kerala, vas se imenuje Plačimada, kjer so ženske začele govoriti: "Naša voda izginja. 16 km prehodimo, da bi dobile čisto pitno vodo. To je hidropiratstvo. To je kraja naše vode." Bila sem vključena v to gibanje in pred nekaj leti so ravno to tovarno Coca Cole zaprli.
      Drug velik primer hidropiratstva je privatizacija vode v mestih, kjer skupno vodo iz rek zajemajo družbe, ki jo napeljejo v vodovodne cevi, nato pa jo prodajajo po zelo visokih cenah prebivalcem, ki jim je bila pred tem na voljo kot javno blago. To so spremembe, ki jih prinašata hidropiratstvo in biopiratstvo. Vzamejo to, kar na splošno pripada vsem ljudem, kar je skupno, in to spremenijo v zasebno lastnino, ki jo ukradejo revnim skupnostim za velikanske korporacije, da iz tega naredijo še večje zaslužke, kot jih že ustvarjajo.

S. I.: Ali to ustvarja globalne monokulture? In kaj imate v mislih, ko govorite o 'monokulturah uma'?
      
V. S.: Hidropiratstvo in biopiratstvo zagotovo ustvarjata globalno monokulturo. Narava daje raznolike vodne darove, ki imajo za posledico različne vodne kulture. Puščava v Radžastanu ima posebno vodno kulturo, ki je povezana s 308 milimetri padavin, ki jih dobijo - čudoviti ohranitveni sistem, ki ljudem omogoča kmetovanje in pitno vodo skozi vse leto. Je zelo drugačen od vodne kulture v Kerali, kjer so močvirja. Ljudje morajo biti z območjem, kjer morajo ves čas živeti z vodo, povezani na zelo drugačen način. Te vodne kulture uničuje monokultura, ki si domišlja, da je voda nekaj, kar pride od Coca Cole ali Pepsi Cole v plastenkah. Ta monokultura nas ločuje od narave in naravnega hidrološkega cikla; popolnoma nas ločuje od skupnosti, saj namesto da bi bili varuhi za skupno dobro zemeljskih voda, postajamo individualni potrošniki deležev supermarketa.
      Podobno ima vsaka družba svoje rastline, svoje živali, ki družbi predstavljajo hrano in zdravila. Danes, z rastjo biopiratstva, rastejo tudi monokulture. Biopiratstvo ne reproducira radodarnosti narave, temveč to izjemno bogastvo krči na prgišče kultur. Navajeni smo bili jesti 8500 različnih pridelkov. V Indiji za zdravila uporabljamo 7500 različnih rastlin. Danes pa se za mednarodno trgovino gojijo štiri kulture. Povečevanje pridelave pšenice, soje, oljne repice in bombaža je v svetu zmanjšalo raznolikost.
      To čemur pravim 'monokultura uma' je v bistvu prepoznanje, da se krčenje sveta - zelo bogatega in raznolikega, ki ga prejemamo od narave - začne najprej v umu. Gre za Descartesov mehanistični um, ki gradi svet v abstraktni obliki in potem reproducira to monokulturno abstrakcijo, jo projicira v svet in uničuje raznovrstnost.

S. I.: Kakšen vpliv na svet ima globaliziran prehranski sistem, namreč kmetijski biznis ali industrializirano kmetijstvo?
      
V. S.: Iz globaliziranega prehranskega sistema izhaja štirikratna kriza. Prvi vidik te krize je njen zelo močan in brezobziren učinek na okolje. Industrializirano kmetijstvo uporablja 10 krat več energije, kot jo proizvede v obliki hrane. Uporablja 10 krat več vode kot ekološko kmetijstvo, kar pomeni, da je 10 krat manj učinkovito pri uporabi vode. Z zastarelimi gorivi, strupi, velikansko mašinerijo in onesnaževanjem v obliki CO2, ki prihajajo iz goriv, izpodrivajo ljudi in njihovo ustvarjalnost. Po eni strani to vodi v zastrupljanje planeta in našega prehranskega sistema. Odgovorno pa je tudi za onesnaženje s toplogrednimi plini - bistvenim vprašanjem pri klimatskih spremembah - in predstavlja ogromno grožnjo prihodnosti človeštva.
      
Drugi vidik te krize je dejstvo, da poteka uničevanje primarne kmetijske proizvodnje. Kmete spreminja v ogroženo vrsto. Če ne bomo drugače organizirali prehranskega sistema, lahko mali kmetje izumrejo v naslednjih nekaj desetletjih.
      Tretjo krizo, povezano s hrano, imenujem 'zdravstvena bomba'. Ta ima dve razsežnosti. Po eni strani gre hrana - potem ko je industrializirana in globalizirana - stran od tistih, ki jo proizvedejo. Porabljena je tam, kjer obstaja kupna moč, kar pušča milijardo ljudi na planetu lačnih - to je podhranjenost revnih. Vendar obstaja tudi podhranjenost bogatih: dve milijardi ljudi zaradi slabe hrane trpi zaradi bolezni. Tri milijarde ljudi, to je polovica svetovne populacije, je izobčenih z odrekanjem zdravja, kjer je zdravje samo po sebi osnovni razlog zato, da jemo - da vzdržujemo svoja telesa, da hranimo naše sisteme.
      Končno, četrti vidik krize je kriza kulture. Smo to, kar jemo; hrana je zelo pomemben del naše identitete. Različne kulture so se oblikovale z različnimi tradicionalnimi jedmi, ki so bile na voljo: Indija ima zelo visoko raven vegetarijanstva; v Sredozemlju je sredozemska prehrana. Ko naša industrializirana in globalizirana prehranska kultura prevzema položaj, reducira hrano na še eno monokulturo, to je monokulturo osiromašene in nehranljive ter s strupi bogate hrane - tako imenovane junk food - kar je prekletstvo za človeštvo. Pri mladih ljudeh se ta kulturna odtujitev kaže v obliki novih tipov bolezni kot sta anoreksija in bulimija. Človeštvo je zdaj tako odtujeno od dejanja prehranjevanja, da je hrana postala prekletstvo.

S. I.: Kakšni ukrepi bodo po vašem prepričanju potrebni, da bi rešili to prehransko krizo?
      
V. S.: Prvi ukrep, ki ga potrebujemo, da bi rešili to krizo, je prepoznanje, da lahko proizvedemo več in boljšo hrano, če ostanemo majhni v smislu enot proizvodnje. Obstaja velikanski mit, ki pravi, da potrebujemo ogromno, industrijsko korporacijsko kmetijstvo, da bi povečali proizvodnjo hrane. Vendar ogromne farme niso bolj produktivne. V 20 letih raziskovanja sem vedno znova pokazala: čim manjša je kmetija, tem večja je njena biološka proizvodnja. Kmetije velikega obsega so zgoščene v smislu lastništva, niso pa učinkovitejše v smislu proizvodnje hranljive in zdrave hrane za ljudi. To seveda nima nič opraviti s količino, ki je proizvedena, ima pa veliko opraviti z močjo in nadzorom zemlje ter virov in lastništvom nad njimi. Zato moramo dejavno braniti male kmete in razširiti male in ekološke kmetije po vsem svetu. Ekološko kmetijstvo nagovarja vse oblike teh kriz. Ekološko krizo nagovarja z zmanjševanjem naših pritiskov na vire. Rešuje problem netrajnostne naravnanosti do kmetov, ki jih vrača nazaj na zemljo. Rešuje problem zdravja, ker majhne in biološko raznovrstne kmetije proizvajajo boljšo hrano, hrano višje kakovosti. In končno, s ponovnim povezovanjem dejanja gojenja hrane in prehranjevanja obnavljamo kulturo prehranjevanja. To je pot, po kateri moramo iti, toda ta del je tudi odločilen vidik gradnje Demokracije Zemlje.

S. I.: Ali obstajajo gibanja, ki spričo korporacijske globalizacije poskušajo zahtevati vračanje raznovrstnosti?
      
V. S.: Po svetu je veliko gibanj. Vendar sta dve gibanji, v kateri smo v Indiji globoko vpleteni - gibanje za "živo demokracijo" in gibanje za "žive ekonomije". Ti gibanji temeljita na Gandijevih načelih imenovanih swaradž (samoupravljanje in samo-organiziranje) in swadeši (samo-proizvodnja). To, kar delamo zadnjih 20 let prek Navdanje, gibanja, ki sem ga zgradila, je ustvarjanje biološko raznovrstnih skupnosti na ravni vasi; skupnosti, ki so varuhi njihove biološke raznovrstnosti - njihove vode, njihove zemlje, njihovih gozdov. V tem procesu varujejo biološko raznovrstnost, ki jih vzdržuje, s tem pa tudi obogatijo svoja življenja. Postanejo ekonomsko produktivnejši, njihovi dohodki rastejo, raste tudi njihova proizvodnja. Na ravni politične svobode ta gibanja, ki jih imenujemo "živa demokracija" (v Indiji jim pravimo džaiv pančajats) udejanjajo tudi pravo demokracijo. Vrsta predstavniške demokracije, ko je nekdo izvoljen na položaj, potem pa zaradi komercialnih vplivov obrne hrbet volivcem - se izneverja Zemlji, pa tudi ljudem. Iznajti moramo nove oblike demokracije in na osnovi teh iznajdb bomo zmožni zaščititi prihodnost človeške vrste in ostalih vrst na Zemlji.

S. I.: Ali bi lahko opisali edinstveno vlogo žensk, ki jo imajo v svetovnem gibanju, ki si prizadeva za pravico, trajnostni razvoj in mir?
      V. S.: Gibanje je nastajalo skozi čas - delno kot odgovor na monokulture uma prevladujočega sistema, ki temelji na pohlepu, prevladi in izkoriščanju - za mir, pravico, delitev in trajnostni razvoj. Imenujemo ga "raznolike ženske za raznolikost". To, kar ženske zares prinašajo svetu, je tisto, čemur pravim kultura delitve in nege. Navsezadnje so bile ženske zaradi delitve dela prepuščene temu, da so skrbele za otroke, starejše in bolne. In v tem procesu kultura nege preživi bolj pri ženskah, ne zato, ker so biološko bolj skrbne, ampak ker jim je bila gospodarsko prepuščena skrb za trajnostno ekonomijo. Brez delitve tudi ne morete resnično skrbeti za ekonomijo gospodinjstva. Izvorni koncept gospodarstva izhaja iz besede oikos [grški izraz za 'gospodinjstvo'], a je danes odtujen od ekonomije gospodinjstva. Gospodinjstva ne morete voditi brez delitve. Planet kot gospodinjstvo ima obilje, toda to obilje je omejeno. Če iz zemlje izčrpamo preveč vode, v prihodnosti ne bomo imeli vode. Če jo črpamo v omejenem obsegu, bomo vedno imeli vodo. Tudi koncept delitve je še vedno živ med ženskami, ki dobavljajo vodo, ki dobavljajo hrano, ki hranijo semena. Delitev dela, ki je ženske pustila na ravni drugotnih zadolžitev nege, je postala glaven vir veščin, vrednot in znanja za prihodnost človeštva.
      
S. I.: V vaši zadnji knjigi opozarjate na 'izključevanje sredine' zaradi polarizirajočega pristopa ali-ali, ki postavlja odločanje na lokalni ravni proti globalizaciji. Kako je lahko ekonomska lokalizacija v medsebojnem odnosu z ekonomsko globalizacijo?
      V. S.: Globalizacija je del nadaljevanja kulture delitve in občutka, da smo univerzalna bitja. Lokalnost pa povezuje v smislu našega občutka za prostor, kjer živimo, kar določa vodo, ki jo pijemo in skupnost, katere del smo. Vendar nam to isto nadaljevanje ne daje le planetarne skupnosti na Zemlji; daje nam kozmično enotnost videnja nas samih kot dela enega skupnega vesolja, da smo konec koncev otroci vesolja.
      Po drugi strani pa korporativna ekonomska globalizacija, ki temelji na pohlepu, ne pušča nobenega lokalnega sidra. Ne obstaja 'lokalno', razen kot prodajno mesto za globalno trgovano blago in to vodi v novo krčenje. Zavedanje lokalnosti, ki je tudi univerzalno, zmanjšuje naše učinke na okolje, medtem ko krepi našo zavest. Globalizirana proizvodnja blaga krči našo zavest, medtem ko povečuje pritisk na planet in še posebej na revne.

S. I.: In kje v vse to vstopa terorizem?
      
V. S.: Zame je terorizem zrcalna podoba monokulture, ki uničuje raznovrstnost. Zrcalna podoba mu pravim iz dveh razlogov: ker uporablja instrumente prevladujoče sile - instrumente nasilja - in zavrača udejanjanje različnosti. Ponazarja prakso 'zakona izključene sredine'.

S. I.: Kako pomembni so odzivi majhnega obsega na velike probleme? Ali bi lahko navedli primer njihove učinkovitosti?
      
V. S.: Na dva načina se je mogoče zavzemati za spremembe. Ena pot je, da pogledamo na velike probleme, ki so jih ustvarile velike sile. Ker je nasilje prevladujoča moč, ponavadi mislite, da je način odziva na to, da poiščete enako raven nasilja ali prevladujoče moči. Po drugi strani pa lahko začnete delati spremembe tako, da začnete v majhnem obsegu. Moj navdih za to je prišel od Gandija, ki je v času, ko so nam vladali Britanci, vzel ven kolovrat in rekel: "Našo pot bomo obrnili v svobodo". Ljudje so se mu smejali in rekli: "Kos lesene opreme, kako lahko ta prinese svobodo?"
      On je rekel, da je kolovrat močan ravno zato, ker je tako majhen. Lahko je v rokah najrevnejše ženske v najmanjši koči v državi in zato je lahko vir krepitve moči. Z močjo okrepljeni milijoni ljudi prek najmanjših dejanj ustvarijo močnejše delovanje od z močjo okrepljenih treh ljudi z istovrstnimi nasilnimi bombami, kar je logika samomorilskih bombašev.
      Gandijev kolovrat mi je bil navdih in za začetek sem se lotila semen in pustila, da se stvar širi. Prav danes mi je kmet na mizi pustil na stotine različnih semen, ki jih distribuira. To si je zadal za svojo življenjsko obvezo, potem ko sva se lani srečala na mojem potovanju po samomorilskem področju, kjer sem se jaz obvezala ustavitvi samomore med kmeti; zaustavili bomo to nasilje. Z mano je prepotoval delček poti in zdaj je vse, kar dela, distribucija teh semen. 300.000 kmetov, ki delajo z nami v Navanji, vsak dan sadi semena. Najmanjša dejanja, najmanjša semena dajejo moč.

S. I.: Kako daleč smo na poti do manifestacije Demokracije Zemlje in kaj bi po vašem občutku morali zdaj storiti?
      
V. S.: Če pogledate na prevladujoče izraze tega, kje je človeška vrsta - na prevladujoče medije, časopise, s čim se ukvarjajo vladne politike - bi človek pomislil, da smo zelo daleč od Demokracije Zemlje. Toda, če upoštevamo, da velika večina sveta v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, kmetje in plemena v oddaljenih vaseh, dejansko udejanjajo Demokracijo Zemlje - je to praksa večine. Če pomislite, kako veliko ljudi v tišini dela spremembe, pod radarjem, v svoji zavesti, v svojih srcih, bi zaključila, da se večina ljudi na svetu pomika v smeri Demokracije Zemlje.

Več informacij na: www.navdanya.org

Jason Francis je sodelavec Share Internationala iz Oaklanda v Kaliforniji, ZDA.