Nujen poziv voditeljem

Ob začetku 21. stoletja predstavljajo veliko večino svetovnega prebivalstva ženske in otroci, ki živijo v revščini. Predstavljajo tudi večino v spopadih pobitih in pohabljenih civilistov. So najbolj dovzetni za infekcijo z virusom HIV/AIDS. Njihove pravice, opisane v Konvenciji o pravicah otrok in v Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacij proti ženskam (CEDAW), so vsak dan množično kršene.
      Toda senca, ki jo ta sramota revščine, sporov, virusa HIV/AIDS in diskriminacija spolov meče na življenje celega planeta, lahko izgine. Stanje ni niti neizogibno niti nespremenljivo. Mednarodna skupnost ne namerava prepustiti žensk in otrok temu stanju. Vladna telesa in civilne skupine, organizacije sistema Združenih narodov in nevladne organizacije, človekoljubni in odgovorni združeni državljani - kot tudi sami otroci in najstniki - so oblikovali zavezništva, da bi odpravili te krivice.
      Predstavniki vseh teh različnih skupin, ki so pripravljeni narediti naslednji potrebni korak za pospeševanje blaginje za otroke vsega sveta, se bodo jeseni leta 2001 zbrali v New Yorku na nenavadnem srečanju, ki bo povezano s posebnim zasedanjem Generalne skupščine. Skupaj bodo oblikovali veliko globalno koalicijo, katere dolžnost bo, da v celoti izpolni cilje Svetovnega vrha za otroke iz leta 1990. 21. stoletje bodo začeli z novimi jasnimi cilji in vnemo glede tega, kaj je potrebno storiti - za vse ženske in otroke - preden se konča prvo desetletje novega tisočletja.
      Kot celota bodo te organizacije in milijoni ljudi, ki jih predstavljajo in jih ni strah izzivov, oblikovali mednarodno gibanje v imenu otrok, kakršnega še ni bilo. Mnogi so delovali dolga leta, da bi izboljšali življenje otrok, najstnikov in žensk: leta 1989 je bila sprejeta Konvencija o pravicah otrok; naslednje leto so bili na svetovnem vrhu zastavljeni cilji in načrti za delovanje in od takrat si prizadevajo za uresničevanje svojih obljub. Drugi so se vključili v delovanje za otrokove pravice šele pred nedavnim, saj so jih pritegnili določeni problemi, na primer otroci-vojaki, zaposlovanje otrok ali trgovanje z otroki zaradi prostitucije.
      Vsem je skupno prepričanje, da sta napredek človeštva in celoten razvoj odvisna od napredka žensk in otrok ter od uresničevanja njihovih pravic. Spodbuja jih to, kar je že bilo doseženo: povečana preživelost otrok v 80 in 90-ih letih 20. stoletja, načela konvencije CEDAW, zakon in duh Konvencije o pravicah otrok in dosežki pri približevanju ciljem svetovnega vrha.
      Človeštvo je bilo priča osupljivemu napredku in je napravilo ogromno za otroke. Veliko je bilo uresničeno v zadnjem desetletju in veliko v obdobju ene generacije. Rešena so bila življenja otrok in preprečeno njihovo trpljenje. Milijoni otrok so rasli bolj zdravi, imeli so boljšo hrano in boljši dostop do kvalitetne izobrazbe kot kdaj koli poprej. Priznane so bile njihove pravice, kot so zapisane v Konvenciji, in predpisani ter uveljavljeni so bili zakoni, ki te pravice ščitijo.
      Otroška paraliza, ki je bila včasih svetovna epidemija, je že skoraj izkoreninjena in smrt, ki jo povzročata dva neusmiljena ubijalca otrok, ošpice in prenatalni tetanus, se je v zadnjih 10 letih zmanjšala za 85 odstotkov oz. za več kot 25 odstotkov. Približno 12 milijonom otrok sedaj ne grozi več duševna zaostalost zaradi pomanjkanja joda. Tudi slepota zaradi pomanjkanja vitamina A je znatno upadla. Danes je v šolah več otrok kot kdajkoli poprej.
      Navkljub osupljivemu napredku pa številni cilji ostajajo izven dosega milijonov otrok po vsem svetu. Njihovo življenje in prihodnost sta ogrožena v svetu, ki ga zaznamuje vse globlja in vse bolj neukrotljiva revščina ter vse večja neenakost med bogatimi in revnimi; vedno več je spopadov in nasilja; smrtonosno se širi virus HlV/AIDS, diskriminacija žensk in deklet pa je trajen problem.
      Ti problemi niso novi, vendar so celo bolj razširjeni in globlje zakoreninjeni, kot so bili pred desetletjem. Medsebojno so povezani in so močni ravno zato, ker jih je več - tako skupaj povzročajo, da se ne uresničujejo pravice otrok in žensk. V nekaterih deželah in področjih grozijo, da bodo uničili mnogo tistega, kar je že bilo doseženo.
      Vzorci revščine, nasilja, spopadov, diskriminacije in bolezni, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, pa niso nepremagljivi. Z njimi se lahko spoprimemo kot z vsakim drugim izzivom pred tem. Še več, če bomo upoštevali sredstva, ki so na voljo, lahko prekinemo ta smrtonosni cikel v eni sami generaciji.
      Svet mora usmeriti svoje napore proti tistim ciljem, kjer je možnost za spremembe in vpliv največja: otrokom je treba zagotoviti kar najboljši začetek v njihovih najzgodnejših letih, kakovostno osnovno izobrazbo za vsakogar, najstnikom pa podporo in vodstvo pri občutljivem prehodu v odraslo dobo.
      Država otrok sveta 2000 poskuša razplamteti plamen, ki je tako čudovito gorel pred enim desetletjem. To je poziv voditeljem tako v industrijskih deželah kot v deželah v razvoju, da znova potrdijo svojo zavezanost otrokom. To je poziv k viziji in vodstvu v družinah in skupnostih, kjer se najprej rodi in neguje spoštovanje do otrok in žensk in kjer se začenja zaščita teh pravic.
      Je poziv vsem ljudem, da bi uresničili nov svet v času ene same generacije: skupna vizija otrok in žensk - pravzaprav človeštva - osvobojenih revščine in diskriminacije, osvobojenih nasilja in bolezni.
      (Vir: UNICEF)