Moč prek miru
S Colmanom McCarthyjem se je pogovarjal Jason Francis

Ameriški novinar in mirovni aktivist Colman McCarthy poučuje nenasilje in mirovniško literaturo že od leta 1982. Leta 1985 je ustanovil Center za učenje miru, neprofitno organizacijo, ki je pomagala šolam širom ZDA, da bi ustanovile in razširile program mirovnih študij. Med njegovimi deli so All of one Peace, Essays on Nonviolence (Vsi o enem miru, eseji o nenasilju) (1994) in I'd Rather Teach Peace (Raje bi učil mir) (2002). S Colmanom McCarthyjem se je za Share Internationalpogovarjal Jason Francis.

Share International: Kakšna je vaša definicija miru?
      Colman McCarthy: Med posamezniki je mir posledica ljubezni. Če bi ljubezen bila enostavna, bi bili pri tem vsi uspešni. Družbeno pa je mir posledica pravičnosti. In še enkrat, če bi bila pravičnost enostavna, bi bili pri tem vsi narodi uspešni.

S. I.: Dejali ste, da moč pride prek miru. Bi lahko vaš pogled primerjali z nasprotnim splošno sprejetim stališčem, da mir pride prek moči?
      C. M.: Moč pride v mnogih oblikah. Politiki, ki trdijo, da mir pride prek moči, se nanašajo na vojaško moč - moč nasilja, vse od atomske pa do obcestne bombe. Če bi vojaška moč bila učinkovita, bi planetu že tisočletja vladal mir. Kljub vsem zgodovinskim dokazom, pa nam vedno znova govorijo, vojno za vojno, stoletje za stoletjem, da bo tokrat nasilje delovalo. Hannah Arendt je imela prav, ko je dejala: "Nasilje kot vsako dejanje spreminja svet, vendar pa je najbolj verjetna sprememba še bolj nasilen svet." Trenutno v svetu divja približno 35 vojn ali konfliktov, v katerih na mesec umre okoli 30.000 ljudi - večinoma revni ubijajo revne. Bogati se redko odpravijo v vojno. Koliko članov kongresa ima sinove, ki so se bojevali v 12 let trajajoči vietnamski vojni? Le eden. Koliko ameriških vojakov v Iraku ali Afganistanu je diplomantov šol lige Ivy? Dvomim, da zelo veliko.
      Nasprotje od nasilne moči je moralna moč. Dokaza, da deluje, ni težko najti. Le v zadnjih petindvajsetih letih so ljudje, ki so bili opremljeni le z orožjem duha, odstranili šest brutalnih režimov. Leta 1986 je na Filipinih Marcosa zrušil mirovni upor. Pinočeta so v Čilu leta 1988 odstranili iz oblasti ljudje, ki so se organizirali tri leta, da bi dosegli poštene volitve. Leta 1989 je Sovjete s Poljske pregnala Solidarnostna delavska zveza. Leta 1994 je bojkot Južnoafriške republike končno uspel in Nelson Mandela, ki je bil zaprt 27 let, je postal predsednik države. Študentje v Jugoslaviji so leta 2001 z oblasti pregnali Miloševiča. Leta 2003 je nekrvava "revolucija vrtnic" spodnesla gruzijskega predsednika Ševarnadzeja. V vsakem od teh primerov je bila moralna moč ljudi tista, ki je prinesla te spremembe brez pištol, bomb ali vojske. Dokazali so, da pravica ustvari moč.

S. I.: Kaj vas je navdihnilo, da ste začeli poučevati nenasilje?
      C. M.: Kot novinar časopisa Washington Post sem imel intervjuje z mnogimi resničnimi svetovnimi mirovniki: Desmondom Tutujem iz Južnoafriške republike, Mairead Corrigan iz Belfasta, Perezom Esquivelom iz Buenos Airesa, Materjo Terezo iz Kalkute, Rigoberto Menchú iz Gvatemale in Muhamadom Junusom iz Bangladeša - vsi so Nobelovi nagrajenci za mir. Vedno sem zastavil bistveno vprašanje: "Kako naj zmanjšamo nasilje in povečamo mir?" Odgovor je bil vedno enak: "Pojdite med ljudi in učite alternative nasilju." Tako sem upošteval njihov nasvet.
      Šele nedavno sem začel voditi seminarje nenasilja in pacifizma na treh gimnazijah, na Ameriški univerzi, Marylandski univerzi, Georgetownski pravni šoli in v Washingtonskem internističnem centru. Poleg tega letno poučujem tudi na približno tridesetih šolah: v revnih šolah v mestnih središčih in v zasebnih šolah za pripravo na univerzo, kot sta Exeter in šola Cate, pa tudi na višjih strokovnih šolah, univerzah in konferencah, ki so posvečene družbenim temam.

S. I.: Se je število gimnazij in strokovnih šol, ki ponujajo predavanja o miru ali celo diplomski študij, povečalo, odkar ste pred petindvajsetimi leti začeli s svojim delom?
      C. M.: Leta 1970 je bil diplomski program, ki se mu navadno reče 'mirovne študije', možen le na eni višji gimnaziji - Manchesterski višji gimnaziji v Indiani, višji gimnaziji Brethrenske cerkve. Gre za krščansko ločino, ki je prepoznana kot zgodovinska mirovniška cerkev. S Centrom za učenje miru sem začel leta 1985, ko sem prejel več prošenj za pomoč pri vpeljevanju programov mirovnih študij v šole. Zdaj ima tak program več kot 70 šol. Številne so uspešne, vključno z Ameriško univerzo v Washingtonu, kjer sem prvi mirovniški razred poučeval leta 1985. Colgate, Cornell, Earlham in Goucher so nekatere izmed številnih drugih šol. Leta 1987 je bilo ustanovljeno Združenje za mirovne študije (zdaj Združenje za mirovne študije in študije pravičnosti).

S. I.: Nekoč ste dejali, da "vse preveč šol učence obravnava kot rezine sira, ki gredo na Gimnazijo Velveeta, Univerzo Čedar ali Visoko fakulteto Mocarela [vrste sira]" in "da lahko v šoli dobiš vse najvišje ocene potem pa pogrneš v življenju". Kako pomembno je negovati neškodljivost in skrb za druge kot pristop k življenju in razvoju mladih ljudi?
      C. M.: Manija testiranj je zavzela naše osnovne in višje šole. Učitelji so demoralizirani z obveznostjo, da morajo pritiskati na učence, da izgovorijo pravilne odgovore v času testov. Ali ustvarjamo ljubeznive otroke, prijazne otroke, ustvarjalne otroke? Dvomim. V višjih gimnazijah in visokih fakultetah je močan pritisk, da naredijo teste z odliko. Učenci, ki pri seminarju dobijo oceno štiri, veljajo za zgube. Pri mojih seminarjih na visokih fakultetah ne dajem domače naloge, testov ali izpitov. To je izobraževanje brez pritiskov. Zgodovinsko pomembni učitelji niso dajali domače naloge, testov ali izpitov. Takšen je bil Sokrat v antiki in Maria Montessori v sodobnem času.

S. I.: Kako svoje učence učite miru?
      C. M.: Beremo literaturo miru: A Strength Through Peace: The Ideas and People of Nonviolence (Moč prek miru, ideje in ljudje nenasilja) in The Solutions to Violence (Rešitve za nasilje). Cilj je seznaniti učence s tem, kar je bilo napisano in se še piše o alternativah nasilju. Šole se redko dotaknejo filozofije pacifizma in metod nenasilnega reševanja konfliktov. To pomeni, da na velikem številu šol večina učencev diplomira z mirovno nepismenostjo. Ob tem pa se sprašujemo, zakaj imamo svet preplavljen z nasiljem: vojaškim, notranjim, ekonomskim, okoljskim, vladnim, legalnim in nelegalnim, verbalnim, čustvenim in političnim nasiljem, kot tudi nasiljem nad živalmi.
      Svoje učence učim le po enem programu, neverjetneje edinem programu, ki ga bodo imeli in ki bo raziskoval alternative nasilju. Bi dovolili, da kdo na gimnaziji maturira z opravljenim enim samim letnikom matematike ali naravoslovja? Ali upamo dovoliti, da bi učenci osnovno šolo končali z enim samim letom naravoslovja, pisanja ali matematika? Te predmete imajo vsako leto. Enako bi moralo veljati za izobraževanje o miru.

S. I.: Kako so učenci sposobni to, kar se naučijo v razredu, praktično uporabiti v življenju?
      C. M.: Življenje je polno konfliktov, s katerimi se spoprijemamo nasilno ali nenasilno. Ko sem nekaj tednov v enem od svojih gimnazijskih razredov bral in razpravljal o Gandijevih esejih, je po koncu predavanja k meni pristopil učenec in dejal, da je koristno vedeti o Gandijevem uspehu nad Britanci, vendar pa "jaz živim v vojnem območju. Moja starša se vsak večer verbalno in čustveno zmerjata, velikokrat tudi fizično obračunavata. Kako naj preprečim to vojno?" Če ne bomo svojih otrok učili miru, jih bo nekdo drug učil nasilja. S svojim razredom grem na izlete - v siromašne šole, rehabilitacijske centre za odvisnike, domove in kuhinje za brezdomce, kot tudi sodne dvorane in zapore, kjer čakajo na izvršitev smrtne kazni - in tudi koncerte Joan Baez.

S. I.: Kako odgovarjate skeptikom, ki verjamejo, da je nasilje, kakršna je vojna, utemeljena možnost, in da bi vaši seminarji morali vsebovati tudi argumente tistih, ki zagovarjajo nasilje?
      C. M.: Ne učim argumentov za nasilje. Učenci pridejo v razred že prežeti z njimi - to jih učijo filmi, video igrice, nasilni športi kot sta nogomet in hokej, politiki, ki kličejo po vojni, šolski učbeniki, ki razlagajo nastajanje vojn, ter pogosto lekcije, ki se jih naučijo doma, npr., da bi se "borili kot moški".

S. I.: Poudarjate, da je za nasilje v družbi enostavno kriviti militariste, seksiste, rasiste, analizirati sebe pa je veliko težje. Odrasli so najverjetneje že bili pogojeni s tem, da so sprejeli nasilje kot del življenja, četudi ga javno ne marajo. Kaj lahko potemtakem kot odrasli storimo, da bi našli vir nasilja in ga izkoreninili - posamično in družbeno?
      C. M.: Nisem preveč pristaš graje. Jim Douglass [krščanski teolog in nenasilni aktivist] ima dobro sporočilo: "Prvo, kar mora naša zaveza nenasilju razbiti, ni sistem, temveč naše življenje." Začeti je treba pri svojih osebnih odločitvah: kako preživimo svoj čas, kje porabimo svoj denar? Ugotovite razliko med tem, kaj hočete in kaj potrebujete. Živite preprosto, da bodo tudi drugi lahko živeli tako.
      Najbolj priročen kraj za urjenje mirovništva je jedilna miza. Imamo prehrano, ki temelji na krutosti, ali pa ne temelji na krutosti? Za prehrano je vsak dan ubitih več kot 12 milijonov živali. Mislim, da nimamo nobene moralne pravice ubijati ali raniti živali le zato, ker imamo radi njihov okus.

S. I.: Revija Share International govori o pomembnosti medsebojne delitve dobrin kot edine poti do pravičnosti, slednja pa je edina pot do miru. Kakšno vlogo pri ustvarjanju miru vi pripisujete medsebojni delitvi?
      C. M.: Pred nekaj leti so v Bostonu vprašali Desmonda Tutuja o njegovih pogledih na terorizem. Odgovoril je: "Vojna proti terorizmu ne bo dobljena, dokler obstajajo ljudje, ki so obupani zaradi bolezni in življenja v revščini in bedi. Medsebojna delitev naše blaginje je najboljše orožje proti terorizmu." Najbolj liberalni ljudje in narodi so najbolj nagnjeni k medsebojni delitvi. Na žalost so po deležu BDP, ki ga delijo z revnimi v svetu, od petindvajsetih industrializiranih držav ZDA uvrščene pri repu.

S. I.: Kaj je najbolj pomembna stvar, ki jo lahko storimo, da bomo ustvarili svet miru?
      C. M.: Vprašajte osebo poleg sebe: "Kaj trenutno prestajate v življenju?" in potem delujte na podlagi njenega odgovora. Če ima težke čase, ji pomagajte pri plezanju na hrib ali kljubovanju vetru. Če pa ima dobre čase, potem skupaj proslavljajta, pojta in plešita. Naj bo tako ali tako, kupite ji letno naročnino na revijo Share International!
      Za več informacij: peacejusticestudies.org

Jason Francis je sodelavec Share Internationala iz Oaklanda v ameriški zvezni državi Kalifornija.