Ljubezen v delovanju
Intervju s Petrom Kingsleyjem - Ducanom

Peter Kingsley - Ducane vodi organizacijo za mednarodno zdravniško pomoč otrokom (International Children's Medical Aid), ki je v času od leta 1991 odpeljala ljudem v stiski v vzhodni Evropi, npr. v Černobil, 80 konvojev humanitarne pomoči (hrano, zdravila, toaletne potrebščine).
      Ta dobrodelna organizacija nudi nenehno zdravniško oskrbo 412 bolnim sirotam; sponzorira operacije za mnoge pohabljene sirote; s hrano in toaletnimi potrebščinami oskrbuje tisoče beguncev, ki so po vojni na Balkanu ostali brez doma; obnovila je sirotišnice; priskrbela umetne okončine za žrtve potresa v Indiji; finančno podpira otroke v Vietnamu, Indiji in Rusiji.
      Čeprav ima od leta 1997 levkemijo, je posvetil svoje življenje temu delu, ki ga sam imenuje 'ljubezen v delovanju'.
      Intervju za Share International je pripravila Gill Fry.

SI: Kako ste začeli s tem delom?
      PK-D: Začelo se je leta 1991, ko sem bil nižji uslužbenec pri londonski reševalni službi. Nekega petka sem se v supermarketu ustavil pred policami z otroško hrano. Po televiziji je bila vojna v Bosni in Hercegovini - prikazovali so slike sestradanih otrok. Pomislil sem: "Nihče ničesar ne naredi; politiki govorijo, vendar nihče ničesar ne naredi." Tedaj sem zaslišal glas v desnem ušesu, ki mi je rekel: "Kupi tri konzerve otroške hrane." Tako sem v nenadzorovanem impulzu kupil tri konzerve otroške hrane.
      Že prej sem v službi zaprosil za napredovanje in naslednjega dne sem napredoval v glavnega nadzornika. V nekaj dnevih sem napredoval od najnižjega do najvišjega položaja v službi, kar mi je omogočilo malo več prožnosti pri vsem, kar je prihajalo. Konzerve sem postavil na svojo mizo in osebje me je začelo spraševati, kaj bom z njimi. Ko sem jim povedal, da so za otroke na Hrvaškem, so se smejali in rekli: "Kako pa jih boš spravil tja?" Rekel sem: "Nimam pojma." Vendar pa so začeli prinašati hrano in vse ostalo, kar bi otrok lahko potreboval. Kmalu sem imel na sedežu londonske reševalne službe shranjeni dve toni pomoči; v treh mesecih sem imel 20 ton.
      Tedaj sem spet zaslišal glas, ki mi je dejal: "Objavi poziv po televiziji." Objavil sem poziv na Good Morning Television in odziv je bil velikanski: od vseh strani je prišlo več kot pet in pol milijona paketov hrane in toaletnih potrebščin. Nisem več vedel, kam naj jih shranim. Centrala se je spremenila v veliko skladišče: v vseh pisarnah so bile pod mizami in na omarah škatle s hrano, garaže so bile polne.
      Šel sem h glavnemu nadrejenemu in mu rekel: "Čeprav 15 organizacij zbira vso to pomoč, prihaja le-ta še vedno hitreje, kot jo lahko odvažamo. Mi boste pomagali, da jo odpeljem sam? Mi boste posodili star rešilni avto?" Pristal je. Avto je stal v kotu, prekrit s ptičjimi iztrebki. Tam je bil že leta. Ko sem rekel glavnemu mehaniku, da bom z njim odpeljal pomoč na Hrvaško in v Bosno, je dejal: "Pokvaril se bo, preden boste prevozili en kilometer." Avto je bil za 4 tone preobložen, vendar je brez težav opravil štiri vožnje na Hrvaško. Nato mi je nadrejeni posodil še dva rešilna avtomobila in s temi tremi vozili smo prevažali pomoč.

SI: Koliko tovornjakov je v konvoju?
      PK-D: Običajno trije ali štirje, odvisno od finančnih sredstev. Imeti moramo denar za prevoz pomoči (za stroške prevoza, carine, trajekta itd.) in za zdravila - celotna struktura mora biti na mestu.

SI: Videti je, da je potrebno veliko organizacije.
      KP-D: V svojem življenju sem prekršil že večino pravil, predvsem birokratskih in oblastniških, ker so pogosto zelo zaviralna. Ne maram odborov, ker so običajno polni ljudi z velikim egom. V odborih je to, kar hočete doseči, potisnjeno na stranski tir in za ljudi v stiski se ne stori nič.
      Mi stvari ne zapletamo. Imamo dva delavca s polnim delovnim časom, drugi pa pomagajo, kadar pač lahko, vendar nihče ne dobi za to niti prebite pare. Konvoj pomoči spremlja 10 do 20 ljudi.

SI: Kdo pomaga v Černobilu?
      PK-D: Černobil je še zmeraj radioaktiven, otroci se rojevajo deformirani, s kožnim, črevesnim, trebušnim rakom ali rakom na ščitnici. Tragično je, da so ti problemi v veliki meri pozabljeni, vlade pa niso storile praktično nič. Priskrbeli smo 4,5 milijona tablet proti bolečinam in za otroke na obali Baltika organizirali počitnice, da vsaj takrat ne bi bili izpostavljeni onesnaženju.
      Največ prispevkov prihaja od štirih irskih žena, ki so organizirale skupino za pomoč. Priskrbele so več pomoči kot Velika Britanija, Francija, Nemčija in Amerika skupaj. Primer kaže, kaj lahko ljudje naredijo, če le poskusijo.  

SI: S potjo v Černobil se izpostavljate nevarnosti. Ste bili med potjo kdaj ogroženi?
      PK-D: Med vojno v Bosni in Hercegovini smo slišali za bolnišnico, ki je bila med bojujočima se stranema odrezana od sveta. Odločili smo se, da jim odpeljemo pomoč. Na črti Združenih narodov nam je jordanski vojak dejal: "Ne morete skozi, tam je območje nikogaršnje zemlje, posejano z minami, poleg tega so tam banditi in dezerterji, ki vas bodo oropali." Ko smo vseeno vztrajali in šli naprej, so vojaki ploskali in vzklikali: "Allah Akhbar." To pomeni: Bog je velik.
      Peljali smo se v čudovitem sončnem dnevu milje daleč skozi požgane vasi, mimo cerkva z iznakaženimi kipi svetnikov. Nikjer ni bilo žive duše, le tu in tam je bila kakšna mačka, nikjer nobenih kažipotov. Peljali smo se že skozi 20 ali 30 požganih vasi, ko sem rekel: "Ustavimo se v naslednji vasi in si skuhajmo čaj." Medtem ko smo pili čaj, mi je sodelavec rekel: "Izza stebra tiste zgradbe nas nekdo opazuje." Zagledal sem vrhnji del pokrivala bolniške sestre ter obraz, ki je skrivoma pogledal izza stebra. Približal sem se s kapo Miki miške na glavi, ki sem jo nosil zaradi otrok. Videti je bila prestrašena. Rekel sem ji: "Inglese, ludo Inglese." Torej: Anglež, nori Anglež. Zasmejala se je in zaklicala, nakar so vsi prihiteli. Ustavili smo se bili pred bolnišnico, ne da bi to sploh vedeli. 

SI: Lahko poveste kaj o pogojih v sirotišnicah, ki ste jih obiskali?
      PK-D: Slišali smo za sirotišnico v Gornji Bistri v Romuniji, ki je bila v veliki stiski. Za priprave na prvo potovanje smo potrebovali 18 mesecev in nakupili smo za 15.000 funtov zdravil. Tja smo prišli po petih dnevih in pol neprekinjene vožnje skozi osem držav. Sirotišnica je bila kot iz romana Charlesa Dickensa: z umazanimi, razpadajočimi zidovi in s 160 otroki - samo 10 jih ni bilo okuženih z virusom HIV. Ni bilo ne hrane in ne zdravil, na ulicah zunaj sirotišnice pa je bilo še kakšnih 400 otrok.
      Nemška televizijska družba Pro-7 je v sirotišnici z nami posnela dokumentarni film, ki so ga prikazovali po vsej Evropi. Zbrali smo dovolj denarja, da smo zgradili novo streho in pralnico ter kupili za 100.000 funtov zdravil. Stene so sedaj poslikane in otroci so prvič dobili igrače. Ves denar je šel za otroke: več kot tri četrt milijona funtov. 

SI: Mediji tem stvarem ne posvečajo več pozornosti.
      PK-D: Za medije to ni več zanimivo. Politiki poskušajo iz teh stvari skovati čim več političnega kapitala, nato pa preidejo na naslednjo stvar, iz katere se dajo narediti novice.
      V Černobilu je tisoče otrok in odraslih v strahotni stiski. Prav tako v Bosni, na Hrvaškem, Kosovu, v Romuniji, Bolgariji. To je naravnost neverjetno.
      V bližini hrvaške prestolnice Zagreb je še zmeraj 80.000 beguncev. Mnogo jih živi v kokošnjakih in svinjakih. Z besedami se ne da opisati občutkov, ki te prevevajo, ko vstopiš v kokošnjak in najdeš notri osem ljudi, ki živijo pri 20 stopinjah pod ničlo; matere rojevajo, poskušajo nahraniti otroke ter so jih prisiljene gledati, kako umirajo brez zdravil. Na razpolago ni niti najbolj preprostega sredstva proti bolečinam. Če je v tej državi [Veliki Britaniji] otrok bolan, ga lahko odpeljete k zdravniku, ki mu bo dal zdravila. Si lahko predstavljate, da je vaš otrok bolan, pa ga ne morete peljati k zdravniku, ker ga ne morete plačati? 

SI: Ali Rdeči križ ali kakšna druga humanitarna organizacija pomaga ljudem v teh taboriščih?
      PK-D: Ne, med vojno je šlo na Hrvaško in v Bosno na tisoče humanitarnih skupin. Sedaj vem samo za tri. V zadnjih 10 letih nisem videl, da bi katera od velikih dobrodelnih organizacij dejansko delila pomoč v taboriščih. 

SI: Ali hrana, ki jo ženske in otroci jedo v teh begunskih taboriščih, prihaja večinoma od vas?
      PK-D: Da, odvisni so od nas. Ko smo šli nazadnje tja, to je bilo v marcu [2001], so nam žene povedale: "Od vašega zadnjega prihoda nismo videli nobene druge humanitarne organizacije." 

SI: Kako je živeti v begunskem taborišču? Ali so žene organizirale kakšno obliko šolanja za otroke?
      PK-D: Večkrat so poskušale pripraviti učilnico, kjer bi lahko poučevale, vendar je problem v opremi. Pripeljali smo tisoče delovnih zvezkov in različnega drugega izobraževalnega materiala.
      Mnogo ljudi ima popolnoma napačno predstavo o beguncih. Mislijo, da so to kmetje, vendar v begunskih taboriščih najdete profesionalce vseh vrst, ljudi, ki so imeli tak življenjski standard, kot ga imajo ljudje iz srednjega ali zgornjega razreda, če ne celo višjega. V begunskem taborišču sem srečal ugledne zdravnike specialiste ter moškega, ki je imel televizijsko družbo in dve radijski postaji. Poskusil je oddajati, vendar so ga srbske oblasti vsebinsko omejile in mu na koncu preprečile oddajanje.
      Veliko ljudi ima predsodek o tem, da so begunci ljudje, ki opravljajo zgolj fizična dela, vendar to ni res. Pogosto so visoko izobraženi, veliko jih govori več jezikov in so visoko kvalificirani.  

SI: Sodelujete s kakšno drugo skupino?
      PK-D: Zelo tesno sodelujemo s cerkvenimi organizacijami na Hrvaškem, s Sai Baba skupino na Hrvaškem ter z mnogimi drugimi, vključno z Maitrejevimi skupinami. Ljudje v vzhodni Evropi so lačni duhovne hrane. Nahraniti dušo je prav tako pomembno, kot je pomembno s paketi humanitarne pomoči napolniti trebuh. Poskušamo nahraniti oboje - v skladu z željami ljudi.
      Ko sem šel prvič v dežele vzhodne Evrope, sem zaprepaden ugotovil, da celo zelo revni prebivalci govorijo več jezikov. Večkrat sem videl, kako je kdo bral Maitrejeve nauke skupini 20 ali 30 ljudi. Sami znova in znova presnemavajo video posnetke. Prinesli smo okrog 7.500 kaset in na tisoče izvodov časopisa [Ponovni prihod] ter knjig. 

SI: Ali jim to daje upanje, da bo prihodnost lepša?
      PK-D: Da. Ko bodo veliki svetovni viri bolj enakomerno porazdeljeni, bo svet boljši in lepši. Ne gre samo za to, da se nahranijo telesa, veliko je tudi hrepenenje po duhovni hrani. Zdi se osupljivo, koliko je duhovnih ljudi celo v tako obupnih okoliščinah. 

SI: Od kod črpate moč za delo?
      PK-D: Odpeljali smo že 80 konvojev. Ko sem po prvem humanitarnem konvoju prišel nazaj, sem se zjokal in rekel: "Nikdar več. Tega čustveno ne prenesem." Nato pa sem se spomnil tamkajšnjih otrok, ki so rekli: "Nori Peter, pridi nas spet obiskat." In moral sem nazaj.
      Od kod mi moč? Višja sila mi daje moč.
      Ne bom rekel, da se mi ni treba truditi za to. Trudim se z dvojno močjo, vendar mi vedno kaj spodleti. Če vztrajam, ugotovim, da je stvarem namenjeno, da se zgodijo na ravno pravi način. V teh letih sem znova in znova videl, kako se to dogaja. Vrata se odprejo tam, kjer se običajno ne bi. To imenujem ljubezen v delovanju. Verjamem, da je treba stvari početi brez ega, potem uspejo.
      Sem samo človek z mnogimi napakami. Višja sila me vodi, ko počnem te stvari, in to od vsega začetka. Kupil sem tri konzerve otroške hrane brez najmanjše ideje o tem, kako naj jih spravim na Hrvaško ali v Bosno. Pravzaprav nisem niti vedel, kje sta Hrvaška ali Bosna. Nisem izobražen človek, sem samo star vaški kmetavz, pa vendar je tisoče ton raznovrstne pomoči prišlo tja.  

SI: Ali kakorkoli čutite, da imate podporo ali vodstvo?
      PK-D: Vem, da imam vodstvo, ne samo Sai Babe, temveč tudi mnogih angelov varuhov ali kakorkoli jih že imenujete. Na nekem nivoju so vsi eno. Ni pomembno, ali jih imenujemo Jezus, Alah, Mohamed, Sai Baba ali kako drugače. Vsi so varuhi luči, delujejo za dobrobit človeštva, trudijo se popeljati človeštvo iz globoke teme v nekaj drugačnega, skušajo dvigniti njegovo zavest. Vem, da se brez pomoči ne bi zgodilo nič od vsega tega.
      Na Hrvaškem je eden izmed naših tamkajšnjih pomočnikov vztrajal, da obiščem zavod za duševno bolne. V veliki sobi je bilo natlačenih 129 ljudi, brez prostora med posteljami in brez oskrbe. Na koncu sobe sem zagledal moškega v dolgi beli halji, z belimi lasmi, ki so mu padali čez ramena. Bil je prekrit z umazanijo, divje je mahal z rokami in besno kričal. Tekel je proti meni in kričal kot blazen, ko pa se mi je približal na dober meter, se je njegov izraz popolnoma spremenil. Sovraštvo in bes sta izginila, njegov obraz je postal miren, nežen, prav dostojanstven. Pogledal me je in mi poljubil noge. Bil sem v zadregi in prevzelo me je globoko sočutje. Obenem me je njegov vonj odbijal. Sklonil sem se k njemu, ga privzdignil in rekel: "Daj no, vstani." Ko sem ga privzdignil in so se njegovi beli lasje povsem približali mojemu obrazu, so spremenili barvo: bili so čisto črni in kodrasti. Obrnil je glavo in bil je Sai Baba. Bil sem tako prevzet, da sem šel v temo na dvorišče, da bi se zbral. Ko sem se vrnil v zgradbo, sem vprašal, kje je ta moški, vendar ga niso mogli nikjer najti.
      Na enem prvih potovanj mi je v slabem vremenu kombi zdrsnil s ceste v obcestni jarek. Sedel sem tam in premišljeval, kako bi lahko spravili avto ven in ali sploh imamo vlečno vrv. Izza ovinka je pripeljal avto z Arabcem s čudovitim turbanom. Izstopil je in rekel v popolni angleščini: "V čem je problem?" Pojasnil sem mu položaj in rekel je: "Ne skrbite." Pripeljal je še en avto, iz katerega so izstopili štirje moški, potisnili vozilo nazaj na cesto, se vrnili v svoj avto in se odpeljali. Vse to se je zgodilo zelo hitro. Obrnil sem se, da bi ogovoril arabskega gospoda, vendar sem lahko samo še videl, kako se je brez besede odpeljal!
      Šel sem na Hrvaško in v Bosno ter tam srečal mlado študentko in njenega prijatelja, ki je bil nepokreten na vozičku. Nikamor ni mogel, ker ni mogel kontrolirati uhajanja vode. Prosil me je za pomoč. Že dolgo sem prosjačil po bolnišnicah - vzel sem vse, kar so mi bili pripravljeni dati. To sem počel že kaki dve leti, vendar še nikdar nisem dobil tega, kar sem dobil tokrat. Mladenič je potreboval tri stvari: katetrsko vrečko, cevko in nastavek. Ko sem se čez dva dni vrnil, sem dobil 200 vrečk, nekaj dni kasneje pa še 200 cevk. V petek me je po telefonu poklicala sestra iz bolnišnice v vzhodnem delu Londona in rekla: "Za vas imam nekaj povojev, prav tako pa tudi nekaj nastavkov za kateter. Nimam pa vsega tistega, kar spada zraven, zato jih verjetno nočete, kajne?" Rekel sem: "Ne vrzite jih stran, tam bom čez eno uro." Bilo jih je 200. Tako sem imel vse tri stvari, ki jih je mladenič potreboval, in spet sem lahko šel na pot.

SI: Ste se sploh zavedali, v kaj se spuščate, ko ste začeli s tem delom?
      PK-D: Stvar je zrasla prek vseh mojih pričakovanj. Nikdar si nisem mislil, da bi lahko kaj nastalo iz tistih treh pločevink hrane za otroke. To je čudež. Kar se je zgodilo v teh letih, presega moje razumevanje. Tega ne počnem jaz. To je opravilo na tisoče običajnih, vendar izjemnih ljudi, ki so se odprli in pomagali, kolikor so le lahko.