Krog zdravja
Z Leilani Johnson se je pogovarjal Jason Francis

Krog mednarodnega zdravja (Circle of Health International, COHI) je nevladna organizacija s sedežem v Bostonu, Massachusetts, ZDA, ki se posveča pomoči ženskam po vsem svetu na območjih, ki so prizadeta zaradi revščine in katastrof.
      Leilani Johnson je izvršna direktorica organizacije COHI. Preden je imela to vlogo, je dve leti preživela v Mombasi v Keniji pri Mirovnih silah kot tehnična svetovalka za javno zdravstvo. Pomagala je koordinirati preventivni program proti zlorabi drog in HIV/AIDS ter program zdravstvenega skrbstva. Johnsonova je vključena tudi med Prostovoljce nekdanjih pripadnikov Mirovnih sil iz bostonskega območja (Boston Area Returned Peace Corps Volunteers) in v Rezervne sile nujne medicinske pomoči na območju Bostona in Worcestra (Boston and Worcester Medical Emergency Reserve Corps). Leilani Johnson je intervjuval sodelavec Share International Jason Francis.

Share International: Kdaj je bil ustanovljen Krog mednarodnega zdravja (COHI) in kaj je navdihnilo njegov nastanek?
      Leilani Johnson: Krogmednarodnega zdravja (COHI) je začel delovati leta 2004, ustanovila ga je Sera Bonds, ki je bila moja kolegica na magistrskem študiju za program javnega zdravstva na Univerzi v Bostonu. Študirali sva upravljanje kompleksnih nujnih situacij, kot so pomoč beguncem, pomoč pri naravnih katastrofah in v vojni. Večina se je osredotočala na teme, kot so voda, sanitarna ureditev in hrana, kar je vse zelo pomembno, toda Sera je spoznala, da se nihče ne osredotoča na težak položaj žensk, zlasti nosečnic. Ženske so skrbnice družin in – zlasti v nujnih situacijah – postane zdravje žensk nadvse pomembno. Z osredotočanjem na zdravje žensk bi bil tudi položaj otrok in preostale družine veliko boljši.

S. I.: Kdo je osebje organizacije COHI, ko se ta angažira na območju, kjer ženske potrebujejo pomoč?
      L. J.: Naše poslanstvo je v krizni postavitvi zgraditi zmogljivosti zdravstvene oskrbe za ženske. Ko pride do izrednega stanja, se vključi zlasti prostovoljce in to, kar lahko priskrbimo iz sredstev financiranja. Imamo mnogo čvrstih povezav z babicami, s profesorji in s poklicnimi zdravstvenimi delavci: medicinskimi sestrami kot tudi psihosocialnimi terapevti, psihologi in psihiatri, ki prostovoljno pomagajo zlasti v izrednih razmerah, ki nastanejo zaradi katastrof. Poleg tega obstaja tudi mnogo študentov javnega zdravstva, ki želijo v teh razmerah opraviti zdravniški staž, ter študentov medicinske šole, ki delajo s COHI. Imamo tudi ljudi, ki skrbijo za logistiko in so ravno tako pomembni, da vse gladko teče.

S. I.: V koliko deželah po svetu deluje Krog mednarodnega zdravja?
      L. J.: Bili smo v Tibetu in na Sri Lanki, kakor tudi v ZDA po Katrini [orkan leta 2005]. Delali smo tudi v Sudanu, čeprav je ta projekt zaprt zaradi tamkajšnje politične nestabilnosti. Dva naša projekta sta v teku v Tanzaniji ter v Izraelu in Palestini. Doslej smo delovali v sedmih deželah.

S. I.: Ali se pomoč, ki jo nudite, razlikuje glede na lokacijo in potrebe?
      L. J.: Vsi naši projekti se osredotočajo na potrebe na terenu, zlasti zdravstvenih organizacij za ženske, ki v določeni državi že delujejo. Poskrbimo, da se naši projekti odzivajo na to, kar je na določenem območju potrebno. Na primer, v projektu v Palestini in Izraelu, ki ravno poteka, bo z izraelskimi in palestinskimi babicami organiziran projekt Babice za mir, kjer se bodo babice med seboj spoznale in izmenjale strokovne izkušnje. Potrebe izraelskih babic so zelo drugačne od potreb palestinskih babic.
      Drugačen je tudi projekt v Tanzaniji. COHI je za Tanzanijo usposobil medicinsko osebje za tradicionalni porod, medtem ko se v Palestini ta model ne uporablja, ker ženske ne rojevajo doma. Vsak projekt je nekoliko drugačen.

S. I.: Kako se razlikuje program babištva v Izraelu in Palestini?
      L. J.: Obstajajo različne vladne omejitve in različne smernice, ki jim morajo naše babice pri svoji praksi slediti. Na primer, v Palestini je le malo rojstev na domu – skoraj vsi porodi potekajo v bolnišnici. V Izraelu poteka veliko porodov v bolnišnici, ampak dovoljeni so tudi porodi doma, pri čemer pomagajo privatne babice. Mnogo žensk, s katerimi delamo v Izraelu, so usposobljene tudi za porode doma. Praksa se malo razlikuje, odvisno od zakonodaje in pravil, ki veljajo v določeni deželi.

S. I.: Kakšen je doseg vaše pomoči v Tanzaniji?
      L. J.: Leta 2005 je COHI začel sodelovati z organizacijo imenovano Beži, toda poskrbi za svojo družino (Fly, But Manage Your Family – FLEMAFA). Ta organizacija nam je ustrezala, kajti območje je bilo prizadeto zaradi suše, poleg tega pa je bilo še veliko nasilja nad ženskami, kar je ženskam še zmanjšalo dostop do zdravstvene oskrbe.
      COHI je delal s FLEMAFA ne le pri usposabljanju zdravstvenega osebja na območju Kisarawe, ampak smo skupaj tudi ocenili potrebe po zdravstveni oskrbi žensk na tem območju. Po naši oceni so glavne pomanjkljivosti pri oskrbi na tem območju zdravstvena oprema in izvajalke, ki so na voljo za zdravstvene storitve za ženske ter pomanjkanje izobrazbe in znanja glede materinstva in nege dojenčka v skupnosti.
      COHI je pri tem pomagal tako, da je zagotovil potrebne dobave za zdravstvene klinike, pomagal pri usposabljanju osebja, priskrbel potrebno opremo za nujno porodniško pomoč in organiziral dve konferenci, kjer so dodatno usposabljali osebje in strokovnjake, ki izobražujejo ženske na tem območju na področju zdravstva. Trenutno sodelujemo z organizacijo FLEMAFA tako, da skušamo skupaj poiskati finančna sredstva za porodnišnico za ženske z rizično nosečnostjo blizu območne bolnišnice v Kisarawu.

S. I.: Kakšne vrste delo je opravljal COHI na Sri Lanki in v Tibetu?
      L.J.: V Tibetu smo sodelovali s krajevno bolnišnico tako, da smo jim pomagali izvesti poglobljeno oceno potreb glede zdravstvene oskrbe žensk v Nagčuju v Tibetu. Več kot dve leti je COHI pomagal usposabljati babice, razvil je učni načrt in usposabljal drugo zdravstveno osebje v zvezi z osnovnim skrbstvom za ženske in nujno porodniško pomočjo.
      COHI se je na Sri Lanki angažiral zaradi cunamija leta 2004. Delali smo na enem najbolj prizadetih območij dežele, ne le zaradi cunamija, ampak tudi zaradi oboroženega konflikta, trajajočega 25 let. COHI je vodil prvo ocenjevanje zdravstvenih storitev za ženske v regiji in nudil žensko zdravstveno oskrbo velikemu številu begunk v begunskih taboriščih na tem območju.

S. I.: Ali je COHI sposoben prehoda od nudenja nujnih storitev do izgradnje zdravstvenih storitev, ki jih skupnost dolgoročno sama vzdržuje, potem ko COHI odide?
      L. J.: To je bil prav gotovo del vseh naših projektov. Obstajajo različni načini pospeševanja tega, kar je na nekem območju potrebno in kar morda tudi vlade vidijo kot potrebe območja. Naš projekt na terenu na Sri Lanki je trajal le nekaj mesecev, potem smo odšli. Ženske so lahko skrbele zase, potem ko smo delali z njimi. Vendar pa smo v Louisiani delali vse leto. Pri tem projektu smo delali z ženskami, ki so se zaradi orkana Karina [2005] preselile na sever in zato je bila na tem območju poplava žensk in premalo osebja in opreme za zdravstveno oskrbo žensk. Na tem območju smo morali nuditi zdravstvene storitve dlje, kot je trajala dejanska nesreča.
      Naš tanzanijski projekt teče že skoraj štiri leta, kar je mnogo več kot katerikoli od drugih naših projektov, ki so bili nujni in potrebni tisti trenutek. V Tanzaniji smo pomagali tamkajšnji organizaciji zagotoviti lastno financiranje, tako da so lahko nadaljevali s svojim delom. Čeprav nismo v celoti izstopili, smo se precej odmaknili od usposabljanja in ostalih dejavnosti, ki smo jih organizirali v preteklosti.

S. I.: Lahko spregovorite o vrednotah in načelih, ki vodijo Krog mednarodnega zdravja?
      L. J.: Naše vrednote so osredotočene na to, da zagotavljamo, da se sliši glas žensk, s katerimi delamo, in da dobijo to, kar potrebujejo. Vzamemo si dovolj časa, da ugotovimo, kakšne so njihove potrebe in kako lahko te potrebe zadovoljimo glede na sredstva, izobrazbo in sposobnosti. Poleg tega poudarjamo, da nismo politična organizacija. Zato odstopamo od politiziranja kot npr. v projektu Bližnjega vzhoda. Zagotoviti želimo, da nas ljudje vidijo kot nekoga, ki se ukvarja z zdravstvenimi zadevami žensk.

S. I.: Govorili ste o ženskah in njihovem glasu, ki se sliši. Kako pomembno je ženske priznati kot enakovredne partnerje v procesu odločanja, ko gre za zadovoljevanje potreb skupnosti po svetu?
      L. J.: Ženske vedo, katere so njihove zdravstvene potrebe, in poznajo zdravstvene težave žensk v svojem okolju. Če gre za najstniško nosečnost, nasilje v družini ali potrebo po prenatalni zdravstveni oskrbi, so ženske tiste, ki vedo za to. Pogosto moški nimajo teh informacij, ker gre za zasebne stvari. O zdravju žensk se pogosto ne govori odprto. V določeni kulturi to lahko ni primerno in ženske se obotavljajo govoriti o tem ali pa celo ne smejo. Ko se sliši glas teh žensk, je možno marsikatero težavo olajšati. Morda potrebujejo majhne stvari, na katere moški na splošno ne mislijo, kot na primer ločene sanitarije; ampak majhne stvari lahko pomenijo veliko razliko v varnosti in preživetju.

S. I.: Kateri so še drugi problemi v kriznih situacijah, ki še posebej vlivajo na zdravje žensk?
      L. J.: Poleg fizičnih težav je tudi mnogo duševnih zdravstvenih težav. Nasilje v družini je velikanski problem v območjih, kjer se zgodijo katastrofe. Število posilstev se dramatično poveča, kar vključuje tudi zlorabo s strani zaročenca ali partnerja. To vpliva na zdravje matere in otrok. Mnogo je sirot in gospodinjstev, ki jih vodijo deklice, katerih starši so umrli. Te deklice morajo ugotoviti, kako poskrbeti zase in za svoje brate in sestre.
      Pogosto naraste spolno izkoriščanje in trgovanje. Skušamo se osredotočati na ženske v teh situacijah, jih doseči in zagotoviti, da se njihov glas sliši in da so deležne ustreznega skrbstva. Zagotoviti želimo, da so območja, kjer živijo, varna. Na primer, dekleta in ženske pogosto nabirajo suhljad daleč stan od tabora, ker so one tiste, ki kuhajo in priskrbijo kurjavo za družino. Medtem nimajo zaščite in so ranljive, so v nevarnosti zaradi moških izven skupnosti, ki lahko prežijo nanje. To, da skrbimo za zdravje in preživetje žensk, ne vpliva le na otroke družine, ampak tudi na može, da tudi oni dobijo hrano in jim ni treba skrbeti za varnost njihovih žena.

S. I.: Ali se COHI sooča s težavami pri financiranju zaradi svoje pozicije v prid možnosti izbire pri vprašanju splava? Mislim, da prejšnja ameriška administracija ne bi financirala humanitarnega dela organizacije, razen če je ta močno proti možnosti izbire in podpira izobraževanje o "vzdržnosti" ter je proti postopkom v zvezi s splavom.
      L. J.: Pod prejšnjo administracijo smo se umaknili iz vladnega financiranja zaradi zelo strogih omejitev. Tako smo delovali s sredstvi privatnih fundacij, ki so natanko vedele, kdo smo in kaj počnemo, kako pomagamo ženskam, s katerimi delamo. V Obamovi administraciji so pravila zelo drugačna. Nismo še poiskali donacij USAID [US Agency for International Development], še vedno pa iščemo lokalne fundacije, kar ustreza manjšim organizacijskim strukturam, kot je COHI.

S. I.: Bi želeli še kaj dodati?
      L. J.: Pomembno si je zapomniti, da je po svetu mnogo regij, kjer vladajo zelo težke razmere. Zanimivo je biti tam in videti, kako to izgleda – ne da greš le na počitnice v drugo državo, ampak da razumeš, kako ljudje tam živijo in preživijo ali ne preživijo. In če ne preživijo, da zares razumeš te razmere. Tako se boš takrat, ko boš šel tja, pravilno odločil za ljudi, s katerimi boš delal. To skuša COHI – želimo poskrbeti, da razumemo situacijo na terenu, nato pa zagotoviti usposabljanje in financiranje. Če tega ne moremo, moramo poiskati druge možnosti, povezati se moramo z ljudmi iz drugih organizacij. Nobenega razloga ni, da ne bi dve ali tri organizacije delale skupaj na projektu in vsaka bi se osredotočila na svoje strokovno področje. Tako je uspešnost projekta na koncu zagotovljena.
Več informacij: www.cohintl.org