Domače rešitve za lakoto
Chris Hufstader

Poročilo skupine za mednarodno pomoč in razvoj Oxfam Amerika o ženskem podjetništvu v Maliju, ki predstavlja prvo obrambno črto proti lakoti.

Fanta Niambalej da ključ v ključavnico na vratih majhnega skladišča. Ko jih odpre, se v prostor brez oken razlije bogata svetloba pozne zime. V senci ležijo vreče prosa, pridelanega v soseščini. V skladišču je 900 kilogramov prosa (ne dosti manj od ene tone), ki so ga Niambalej in druge ženske iz skupnosti kupile po 19 centov za kilogram. Kasneje - v deževnem obdobju, ko je žitaric malo in jim cena zraste - ga bodo lahko prodale po 25 centov za kilogram, pravi Niambalej. Prodaja po takšni ceni jim lahko navrže 55 dolarjev dobička.
      Banke za shranjevanje žitaric niso nekaj novega, vendar je ta vzbudila mojo pozornost. Lani smo vsi slišali za prehrambeno krizo v Sahelu, polsušnem podsaharskem območju, kjer so cene hrane tako poskočile, da so milijoni trpeli zaradi pomanjkanja hrane. Zdaj sem na tem kraju meseca marca leto kasneje s to žensko srednjih let, voditeljico ženske skupine, ki je našla svojo lastno, domačo rešitev. Po vseh političnih debatah in medijskih razpravah o prehrambeni krizi, so te ženske investirale v zaloge hrane, ki jih lahko porabijo ali pa z dobičkom prodajo, če bodo cene to poletje poskočile.
      "Zelo smo ponosne na naš posel, na nakup in prodajo žit," pravi Niambalej, ki ji v svetlobi zunaj malega skladišča žari obraz.

(Makro)ekonomika lakote

V letu 2008 so Niambalej in njene sosede obdajala zelena polja, ki so obljubljala hrano. Vendar si vse do žetve z njimi niso imeli kaj pomagati. Na malijskem podeželju si številni ljudje v poletnem času, ko so cene visoke, hrane pa malo, prizadevajo zaslužiti denar za nakup hrane. V kmetijskih skupnostih, kakršna je Niambalejina vas Banakoro, imajo družine v času rasti ves svoj denar vezan v pridelkih. A lani je bilo huje kot ponavadi: cene žitaric so se dvignile kar za 25 odstotkov. Vsako leto se v deževnem obdobju cene zaradi povečanega povpraševanja do neke mere zvišajo. Če družine nimajo dodatnega denarja za nakup hrane po višjih cenah, jim ne preostane drugega, kot da jedo manj. Lani je bil primanjkljaj denarja zaradi pretiranega zvišanja cen še posebej hud. Za večino revnih ljudi, ki velik del svojih dohodkov porabijo za nakupe hrane, je bilo leto 2008 katastrofalno. Nastopila je prehranska kriza.
      Z začetkom deževnega obdobja kmetje lahko pridelajo dovolj prosa, koruze in arašidov - ali morda bombaža namenjenega prodaji za gotovino, - ki jih običajno prodajo za poplačilo zdravnika in šolnine, za nakup oblačil ali za druge nujne izdatke. Le redko jim uspe kaj več. V vasi Banakoro so Niambalej in dva ducata drugih žensk iznašle lastno strategijo za soočanje s tem dolgotrajnim problemom. Kot članice skupine, ki je vključena v program Varčevanje za spremembe (Saving for Change) humanitarne organizacije Oxfam Amerika, so združile svoje prihranke in jih vložile v nakup prosa. Ko pride čas za prodajo uskladiščenega žita, so v primeru resnega pomanjkanja hrane prioriteta potrebe skupine. Če pa ima vseh 25 članic skupine dovolj hrane in denarja, da zadostijo svojim potrebam, se lahko nadejajo zajetnega skupnega dobička: skoraj 32 odstotkov glede na njihov začetni vložek oziroma 2 dolarja na vsako članico - kar je dovolj za zdravniški pregled otroka na kliniki.

Rast malega podjetništva

Pri Niambalej sem opazil posebno vrsto ponosa, saj ji je s trdim delom in čutom za doseženo uspelo. Ženske, ki si izmislijo lasten način, kako zaslužiti denar in prehraniti družino, pridobijo moč in optimizem in dobršen del tega izhaja iz ustvarjanja lastne rešitve. Ena od starejših žensk, ki sem jo srečal, Moh Mariko, je dejala, da je po pridružitvi skupini Varčevanje za spremembe doživela nekakšno razsvetljenje. Pojasnila mi je, da ji je njena nova podjetniška spretnost spremenila številne vidike življenja, tako da zdaj nase gleda drugače. Premaknila se je od vzorca preprostega posnemanja; dokazala je, da lahko tudi sama zgradi podjetje in pri tem uspe. Mariko to preobrazbo razloži preprosto: "Zdaj sem bolj odprtega uma."
      V Maliju je podjetniški duh močan. Podeželske ženske imajo poslovne ideje, primanjkuje pa jim kapitala. Skupine v okviru programa Varčevanje za spremembe zadovoljujejo pomembno potrebo tistih, ki imajo energijo in vizijo. Salimata Mariko je dober primer: od svoje skupine si izposodi denar, potuje do meje s Slonokoščeno obalo in tam kupi marmelado, ki jo prodaja v svojem mestu Zantiebougou-Fala. Z dobičkom kupi proso in ga prodaja v Bamaku, glavnem mestu Malija (približno tri ure vožnje z minibusom), kjer doseže višjo ceno, kot bi jo doma. Čeprav so cene goriva visoke (kar je eden od vzrokov za zdajšnje visoke cene hrane), pri vsaki vreči prosa, ki jo proda v Bamaku, ustvari približno 3 dolarje dobička. Mariko poroča, da glede na število vreč, ki jih lahko prepelje, zasluži povprečno med 17 in 20 dolarji na potovanje - in takoj po žetvi lahko opravi dve vožnji tedensko.
      Njen drugi posel je peka majhnih ocvrtih fižolovih kolačkov. Kupi fižol, ga opere in pretlači, oblikuje kolačke in jih ocvre v veliki ponvi na odprtem ognju v središču vasi. Mesečno si izposodi približno 2 dolarja za nakup fižola, olja in drugih sestavin, iz katerih speče pet serij kolačkov. Po vračilu izposojenega denarja ji mesečno ostane približno 7,50 dolarjev dobička, če kolačke pripravlja in prodaja dvakrat tedensko.
      Medtem, ko nadzoruje peko kolačkov in ogenj v neposredni bližini vodnjaka, Mariko skromno opisuje svoj posel in kolačke spusti v kos papirja, ki ga njene stranke prinesejo s seboj. Njen obraz je resen: pravi, da je od leta 2007 članica skupine Varčevanje za spremembe v vasi Zantiebougou-Fala. Trije njeni otroci še vedno obiskujejo šolo, kar jo mesečno stane 1,25 dolarja. Mariko ni poročala o lanskem pomanjkanju hrane v deževnem obdobju in ni zaskrbljena pred naslednjim. Dovolj ji ostaja celo za majhno razkošje: "Za praznik, kot je tabaski, otrokom kupim oblačila. Mogoče bom tudi možu kupila darilo, a pred vsemi temi ljudmi ne bom povedala kaj." Šele takrat je na njenem obrazu zažarel prisrčen nasmeh in za trenutek si je zakrila obraz, saj ji je postalo nerodno ob vsej pozornosti prisotnih.

"Dostojanstvo bombaža"

Uro vožnje iz vasi Zantiebougou-Fala sem srečal nekaj žensk, ki delajo v tradicionalno moški industriji in so tako začele svoj boj proti lakoti kot pridelovalke bombaža.
      Južni Mali je dežela bombaža: bombaž je eden glavnih malijskih izvoznih proizvodov in eden redkih v regiji, ki prinaša dohodek. Zdajšnje nizke cene na svetovnih surovinskih trgih ogrožajo zmožnost preživetja pridelovalcev bombaža, vendar organizacija Oxfam sodeluje z zadrugami pridelovalcev ekološkega bombaža, da bi dosegli višjo ceno. Kljub trenutno majhnemu povpraševanju po bombažu, pa člani zadruge iz mesta Sibirila pravijo, da jim ekološko pridelan bombaž pomaga zaslužiti za dostojno življenje.
      Fanta Sinajogo štiri leta goji ekološki bombaž skupaj z arašidi, fonio (lokalna vrsta prosa) in ekološkimi sezamovimi semeni. Lani je pridelavi bombaža namenila približno pol hektarja njive, kjer ga je pridelala 400 kg in pri tem zaslužila 225 dolarjev (54 centov za kilogram, kar je dobra cena). Fanta Sinajogo pojasnjuje, da prej, preden je začela s pridelavo bombaža, ni bila finančno samozadostna. "Nisem imela dovolj hrane," pravi, ko sedi v svoji hiši, v kateri živi skupaj z možem in tremi majhnimi otroki. "Imeli smo velike probleme. Zahvaljujoč pridelavi ekološkega bombaža pa zdaj lahko več denarja porabim za nakupe hrane in šolskih potrebščin za svoje otroke."
      Ko so se leta 2008 cene hrane v Sibirili dramatično povečale, kar je mnoge prisililo v pehanje za dodatnimi zaslužki, je imela Sinajogo dovolj prihrankov, da je prebrodila težavno obdobje. "Prihranke od pridelave ekološkega bombaža v preteklem letu sem porabila za nakup žita za družino," pravi skromno.
      Večina kmetov si mora izposojati denar za nakup pesticidov in gnojil, potrebnih za pridelavo bombaža, ekološki kmetje, kakršna je Sinajogo, pa ne uporabljajo pesticidov in sami pridelujejo organska gnojila. Njihov končni izkupiček, ki ga prejmejo od zadruge, tako ni obremenjen z dolgovi. To je dober občutek, za katerega imajo v lokalnem jeziku bambara poseben izraz: koori haron, kar pomeni "dostojanstvo bombaža".

Program Varčevanje za spremembe organizacije Oxfam Amerika

Včasih družini za rešitev iz revščine zadošča že samo varno mesto za varčevanje denarja ali za dostop do majhnih posojil. Toda mnogi revni ljudje ne morejo v banke in posojilne zadruge po tovrstno pomoč. Najpogosteje jim te storitve niso na razpolago, zlasti na podeželskih področjih - če pa že so, revni ljudje ne izpolnjujejo njihovih zahtev. Program financiranja lokalnih skupnosti organizacije Oxfam Amerika Varčevanje za spremembe pa omogoča tako varčevanje kot tudi posojanje denarja tistim, ki drugje te možnosti nimajo.
Ustanove za financiranje ali mikrofinanciranje lokalnih skupnosti omogočajo ljudem, ki nimajo dostopa do posojil, da si izposodijo manjše vsote denarja. Po odplačilu posojila si lahko izposodijo višje zneske, s čimer dobijo priložnost, da zgradijo mala podjetja ali pa domove.
      Organizacija Oxfam ima drugačen pristop kot tradicionalni model mikrofinanciranja, saj ustvarja številne skupine za varčevanje in posojanje denarja v najrevnejših regijah sveta. Člani teh skupin si delijo svoje prihranke in si medsebojno posojajo svoja lastna sredstva, namesto da bi posojila najemali pri bankah, posojilnih zadrugah ali pri ustanovah za mikrofinanciranje.
      V programu Varčevanje za spremembe vaščani oblikujejo skupine približno dvajsetih ljudi, ki delujejo kot banke lokalnih skupnosti; člani v njih hranijo denar, najemajo posojila ter plačujejo obresti, ki povečujejo vrednost skupnega sklada.
      Majhna posojila, ki izhajajo iz skupine, so lahko vzrok za velike spremembe v življenju ljudi. Člani skupine jih uporabijo za ustanovitev in rast malih podjetij, za nakup semen, zdravstvenih pripomočkov za bolne družinske člane ali za plačilo šolnine svojim otrokom.
      Takšen, na prihrankih utemeljen pristop financiranja lokalne skupnosti, dokazano pomeni spremembo, saj:

• denar ostaja v lokalni skupnosti;
• ljudem ponuja varen način varčevanja, namesto, da denar hranijo pod blazinami, v omarah ali v kovčkih;
• skupine so usposobljene za varčevanje in posojanje lastnega denarja;
• ne potrebujejo zaposlenih, pisarn ali druge infrastrukture, s čimer zmanjšajo skupne stroške;
• enostavno jih je posnemati; usposabljanje vodij novih skupin je preprosto, izvajajo ga lokalni zastopniki;
• transakcije so preproste; med pretežno nepismeno populacijo se uporabljajo ustne evidence;
• takšen način financiranja je namenjen predvsem ženskam in podeželskemu prebivalstvu, ki drugače nima možnosti za financiranje novih podjetij;
• varčevalne skupine povezujejo člane skupnosti, tako da lahko skupaj delajo tudi na drugih razvojnih pobudah, kot so zdravstveni ali kmetijski projekti.

Ko organizacija Oxfam s partnerji v vasi organizira skupino, lahko drugi vaščani z malo ali brez zunanje podpore oblikujejo svojo. V povprečju je strošek organizacije Oxfam samo 20 dolarjev na člana v programu Varčevanje za spremembe, tako da lahko začne z dejavnostjo in usposobi svojo skupino. Ženske, ki se naučijo, kako oblikovati skupino, lahko brez dodatnih stroškov za program pomagajo to narediti drugim v bližnjih vaseh.
      Zdaj je v skupine v okviru programa Varčevanje za spremembe vključenih 250.000 ljudi v 6000 vaseh v Maliju, Senegalu, Burkini Faso, Salvadorju in Kambodži. Skupaj so te skupine z varčevanjem zbrale več kot 4 milijone dolarjev, njihovi člani letno svoje vloge oplemenitijo povprečno za 20 odstotkov.
      Vir: Oxfam Amerika
      Članek je objavljen z dovoljenjem Oxfam Amerika © 2009

Chris Hufstader je glavni strateg organizacije Oxfam Amerika.