Delovanje iz srca
Z Maggie Barankitse, burundijskim angelom, se je pogovarjala Martine Dupont

Republika Burundi je majhna dežela v afriški regiji Velikih jezer (Great Lakes Region).
      Na severu meji na Ruando, na jugu in vzhodu na Tanzanijo, na zahodu pa na Demokraticno republiko Kongo. Burundi sodi med najrevnejše in najkonfliktnejše afriške dežele. Odkar se je v letu 1962 osamosvojil belgijskega vpliva, je prizorišce nenehnih nasilnih spopadov med manjšino Tutsi in vecino Hutu. V osemletni državljanski vojni je življenje izgubilo 200.000 prebivalcev. UNICEF predvideva, da je v tej deželi 350.000 otrok izgubilo enega starša 77.000 otrok pa oba starša. 230.000 sirot je okuženih z AIDS-om in najmanj 5.000 jih živi na ulici. S takim stanjem se je spopadla Maggie Barankitse, ki je želela pomagati žrtvam vojne.
      Marguerite (Maggie) Barankitse je za svoje delo z burundijskimi otroci v Bruslju 22. junija 2005 prejela UNHCR-jevo nagrado Nansen.
      Nagrada Nansen - gre za Nobelovo nagrado za humanitarnost - je prestižna UNHCR-jeva nagrada, ki jo ljudje ali zavodi prejmejo za izjemne dosežke pri delu z begunci ali na podrocju clovekovih pravic.
      Nagrado Nansen sta ji predali belgijska princesa Matilda in Wendy Chamberlin, visoka komisarka za begunce pri ZN.
      Maggiino sporocilo je sporocilo upanja; njeno delo, prepricanje in odlocnost pa pricajo, da "zlo nikoli ne bo imelo poslednje besede".
      Za Share International se je z njo v Bruslju pogovarjal Martin Dupont.

Share International: Prejeli ste številne mednarodne nagrade. Kako se odzovete, ko vas nominirajo, in kasneje, ko postanete prejemnica nagrade?
      Maggie Barankitse: To je zame velika vzpodbuda in utrjuje moje prepricanje, da zlo nikoli ne bo imelo poslednje besede. Še vedno se sprašujem, kako je mogoce, da izmed številni nominirancev nagrado prejme nekdo, ki prihaja iz najbolj oddaljenega kota džungle. Najbrž so za to zaslužni ljudje, ki imajo radi navadne ljudi in otroke.

SI: Verjamete v moc odpušcanja in v to, da je skupno življenje najboljša rešitev za etnicne težave, ki so v Burundiju povzrocile toliko krutosti in trpljenja?
      MB: Maison Šalom [Hiša miru] je bila ustanovljena sredi krutosti. Za cvrst in trajni mir je potreben zelo odprt odnos. Potrebno je razmisliti, kako je mogoce zaceliti rane. Odpušcanju se ne morete izogniti, saj sovraštvo, ce pri njem vztrajajo, žrtve nasilja unicuje. Najvecji sovražnik žrtve je nenehno spominjanje dogodkov, ki jih je nekdo povzrocil.
      (Maison Šalom je bila prva sirotišnica, ki jo je ustanovila Maggie in je nevladna organizacija pod okriljem UNICEF-a.)

SI: Ustanavljate številne "zdraviteljske" projekte. Kaj nam lahko poveste o njih?
      MB: Sprva so nas zanimali najbolj ranljivi, to so otroci. Želeli smo vkljuciti vse otroke, ki so bili žrtve vojne, in jim ponuditi boljše okolje, pravico do varnosti, izobraževanja, zdravstva in primerne prehrane. Vendar otroci odrašcajo, zato je bilo treba zaceti z dolgorocnim projektom, družbo pa je bilo treba pripraviti nanj. Otroke smo želeli integrirati z njihovimi sorodniki, kjer koli bi bilo to mogoce. Za to smo morali izvesti razlicne ukrepe: slediti družinam in pomoc nuditi cim širše. Želeli smo celo pomagati rejniškim družinam, ki so nudile oskrbo otrokom. Nekateri otroci niso vedeli, kam naj gredo in zase niso našli družine, takim smo pomagali najti domove, da so lahko zapustili mestno jedro. Morali pa smo jim dati tudi nekaj denarja, da so se naucili samostojnosti in kasnejše neodvisnosti. Tak je bil zacetek številnih projektov zbiranja in pridobivanja denarja, ki so otrokom kasneje omogocali življenje brez beracenja. Tisti, ki niso mogli vec ostati v šoli, so se priucili obrtnih spretnosti, kot so obdelava kovin, kmetijstvo in živinoreja. Mestnim otrokom smo predstavili modne dejavnosti, tako da bi lahko postali modni oblikovalci ali krojaci in bi se s tem preživljali. Drugi so ustanovili manjše lepotilne salone. Hkrati smo poskrbeli tudi za izobraževanje na podrocju mirovne vzgoje, saj je burundijska jeza osredotocena v sporih med vecjimi populacijskimi skupinami. Izmislili smo si tudi filmski projekt, ki je otrokom omogocil pogled na svet, sprostitev ter pogled na lastno zgodovino v manj tragicni luci. Naš cilj je bil vzpodbujanje dialoga. Vendar to ni zadostovalo - vojna se je nadaljevala in spoznali smo, da se ukvarjamo zgolj z zmešnjavo. Ob vojnih sirotah smo vkljucili tudi sirote, katerih starši so umrli za aidsom. Vendar, kako prepreciti to grozljivo kugo - aids? Morali smo ozavestiti matere, zagnati aktivnosti, namenjene materam prostitutkam, in jih rešiti revšcine. Tako bi se lahko rešile prostitucije in otroci bi lahko ostali pri svojih starših. Obiskali smo družine in jih poucevali o nacinih preprecevanja okužbe z virusom HIV, že okuženim pa smo nudili nego. Pravzaprav ni moj namen, da skrbim za sirote; želim, da odrašcajo v svojih družinah. Tako obiskujem ogrožene družine in skušam starše obdržati pri življenju (žrtve aidsa), tako da lahko otroci ostanejo doma. Nudimo jim podporo, medicinsko oskrbo in podporo otrokom, katerih starši so umrli. Ti otroci tako doživljajo manjše travme, ker nas prepoznavajo kot družinske prijatelje. Imamo tudi knjižnico, v kateri lahko ljudje berejo, se ucijo racunalniških znanj in angleškega jezika. Potekajo tudi aktivnosti proizvodnje mila in obdelave lesa. V normalno življenje smo skušali vkljuciti tudi otroke vojake in matere, ki so se borile ob njih. Skušamo nuditi popolno oskrbo, pozorni smo na ljudi, ki so zelo šibki, naš cilj pa je, da jih ponovno postavimo na lastne noge. Tako lahko živijo dostojanstveno.

SI: Prosim, ce navedete konkretne primere, ki so vas navdahnili k vašemu pristopu.
      MB: Predstavila bom primer dveh mladih ljudi. Justine je bila z nami med nasilji leta 1993; z desetimi leti je bila prica brutalnemu umoru svojih staršev. Njena sestrica je bila prav tako umorjena, bratca pa sta utrpela hude poškodbe glave. Tako sem morala poskrbeti zanjo. Je pripadnica plemena Hutu, jaz sem pa Tutsi. Rekla sem ji: "To so storili Tutsiji, hkrati pa se je predstavnica tega plemena od tega distancirala, da bi lahko spet živeli skupaj."
      Povezala sem se z njo in spoznala je, da jo imam rada. V šoli ji je šlo dobro, vendar je tam srecevala otroke morilcev svojih staršev. Pogovarjala se je z deckom, ki je vedel, da so njene starše umorili njegovi. Zaradi tega je trpel, vedel je, da je Justine sirota zaradi njegovega oceta. Nekega dne sem ji rekla: "Ali se ne bi šla pogovoriti z njegovim ocetom?" To je storila. Pogovarjala sta se mirno in pozorno, kasneje pa je gospod prišel k nam in nas prosil odpušcanja. Ob posebni priložnosti je Justine spregovorila: "V Maison Šalom smo se naucili odpušcanja, celo tistim, ki so umorili naše starše, ki so nas oropali otroštva, ki so nas oropali lastnine in so nam prinesli vse te grozote." Svoj govor je usmerila k gospodu in ga ob koncu objela. Vsi so jokali. To je resnicno odpušcanje. Ni ga bilo sram priti k nam in prositi odpušcanja. Kar so storili otroci, bi lahko storili tudi odrasli. (Ko je ta moški lansko leto umrl, je pred smrtjo zanj skrbela prav Justine.) Justine je primer Hutuja, ki je odpustil Tutsiju za umor svojih staršev.
      Druga zgodba pa je nasprotna. Gloriosa je bila stara trinajst in pol. Bila je Tutsi. Skupina Hutujev je požgala njihovo hišo in pobila njene starše in strice. S sestrami jim ni uspelo pobegniti, tako so jih zajeli, posilili in obdržali v ujetništvu. Kasneje so jih rešili in pripeljali k nam. Ker sem izvedela, kaj se jim je zgodilo, sem jih peljala k ginekologu. Gloriosa je bila noseca, zato sem predlagala prekinitev nosecnosti. Ko je ležala na operacijski mizi je rekla: "To, da so morili oni, še ni razlog, da bi to pocela tudi jaz." Ginekolog je dejal, da je taka odlocitev moja odgovornost in da Gloriosa ob rojevanju lahko umre. 15. septembra je bil porodni rok, Gloriosa pa je rodila sama, že 27. avgusta. Obiskala sem jo po jutranji maši. Veliko sem molila zanjo. Otrok se je rodil brez vsakega kirurškega posega. To pripisujem Sv. Moniki, otrok je bil namrec rojen na dan te svetnice. Gloriosa je dejala: "Imenovala jo bom otrok miru." Otroka ima zelo rada. Sedaj je Gloriosa porocena, z možem sta odšla v Tanzanijo, da bi obiskala ljudi, ki so pobili njeno družino in jo posilili. Odpustila jim je. To je tako lepo. Porocena je s Tutsijem, z vojakom, otroka pa ima s Hutujskim upornikom. Monika (otrok miru) ima majhnega bratca, ki mu je ime Kristijan. Življenje mi je pokazalo, da je odpušcanje mogoce in da je osvobajajoce. Ne moreš se osvoboditi necesa, o cemer ne želiš govoriti. Tako se vsak dan ucimo ustvarjati miroljubno družbo s pomocjo pomiritve, s sodelovanjem, z obiskovanjem, s plesom itn. Vcasih obišcemo upornike in s sabo vzamemo bobne; tako plešemo v gozdu, ceprav so mi ljudje želeli to prepreciti. Z uporniki smo se spoprijateljili. Pricenjajo razumeti, da smo prišli do tocke, ko se lahko zacnemo pogovarjati. Nekateri so z velikimi politicnimi teorijami odšli v Arušo (kraj mirovnih pogovorov v sosednji Tanzaniji). Mi smo odšli tja z velikim srcem, vedoc, da je kriminalec še vedno naš brat. Nikoli ne more spremeniti tega, da je naš brat, vedno ga moramo videti kot brata ali kot sestro. Kakšno spremembo bi to lahko povzrocilo v svetu!

SI: Od kje izvirata vaša moc in pogum?
      MB: Sprva iz uporništva; nisem namrec mogla prenesti nasilja. Moja kršcanska vzgoja me je naucila, da je vsakdo najprej naš brat ali sestra. Doma je bil to temelj vsega dogajanja. Moja mati je bila vdova s štirimi otroci, vendar so bila naša vrata vedno odprta; nikoli ni bil nihce zapostavljen. Ce nas je obiskal Hutu, ga je nahranila. Dejala je, da imamo vsi eno samo ime: otrok boga. Tega pa nisem srecevala v šoli, ki sem jo obiskovala; to me je bolelo in mislila sem, da je moja mati v zmoti. Dejala sem, da je naivna, neumna, in da na življenje gleda zgolj teoreticno. Ko pa sem kasneje videla vso to morijo, sem zaslišala notranji glas, ki mi je dejal, da vseh trupel ne morem pustiti kar ležati naokoli, da moram storiti vse, kar je v mojih moceh, da bi zašcitila otroke, in da moram pri tem vztrajati. Bridko sem jokala; kricala sem v obupu; ko pa sem našla svojih sedem otok nepoškodovanih, sem to sprejela kot znak, da sem bila poklicana naj nadaljujem, da moram povedati svojim burundijskim bratom in sestram, da je v tej prelepi deželi mogoce vzpostaviti mir. Zacela sem moliti in prositi za moc. Veliko casa namenim kontemplaciji. Veliko molim in pri tem uporabljam eno samo molitev. Ne držim se nobenega posebnega urnika, in ce vidim, da nekdo trpi, vse ostalo pustim, pa ceprav gre za kako potovanje, preprosto grem in pomagam temu cloveku. To me osvobodi. Ce vidim, da me potrebuje mati, obolela za aidsom, odpovem celo svojo udeležbo na velikih mednarodnih konferencah. Ko recem Gospodu: "Naj se Tvoji cudeži množijo in ne dovoli mi, da bi jih zadrževala," jih pred mojimi ocmi razkriva v vsakem trenutku. Živim v sedanjem trenutku in nisem ženska velikih nacel - majhne podrobnosti ustvarjajo lepoto življenja. Enako dobrodošlico zaželim ministru, prostitutki in škofu. Lahko živim v hiši ali pa na cesti; in ob tem poslušam otroško igro. Moj pristop se nikoli ne razlikuje, pa naj bom s princeso ali z otrokom. Molitev me polni z energijo. Kadar koli se znajdem na pomembnem predavanju, pred veliko množico ljudi, Mu recem: "Gospod, Ti me nauci, kaj naj povem." Nikoli nicesar ne pripravljam vnaprej. Tako nikoli ne izgubim živcev.
      Poslušam nasvete prijateljev; pozorno poslušam, kaj mi svetujejo, vendar vedno najprej prisluhnem svojemu notranjemu glasu. Najprej moram imeti svoje stališce. Vse bogastvo je moc najti v samem sebi, tako je to tudi prvo mesto, kamor se morate ozreti za potrebno energijo - tam namrec obstaja zelo tesna povezava s tistim, kar nam daje življenje. Nekateri to imenujejo Absolutno, drugi Bog, Alah ali Jehova. Vendar jaz vem, da je tamkaj vedno prisotno; vodi nas po naši poti in nas varuje napacnih korakov.

SI: Takrat, ko recete: "V svojem srcu vem, da zlo ne bo imelo zadnje besede," lahko zacutim vaše prepricanje, pa tudi optimizem. Od kod prihaja ta optimizem? Izvira iz vaše vsakodnevne molitve, od vaših otrok, ali od kod drugod?
      MB: Prepricana sem, da obstaja nekdo, ki skrbi za ta svet. Ce pogledate v zgodovinske knjige, boste videli, da ni zlo tisto, ki bi zmagalo. Poglejte II. svetovno vojno in bombardiranja. Ozrite se na Evropo danes - nikjer ni sledov bomb, vse je zgrajeno na novo; to so storili dobronamerni ljudje. Moji osebni uvidi so dar; morda bi lahko dejali, da izvirajo iz božanskega dotika. Ne morem razumeti, kako sem lahko preživela strahotnih 12 let vojne. Obiskala sem kraje, kjer so padale bombe in jih zapustila brez praske. Sedela sem sredi sabenske planjave, od izstreljenih šestih krogel nas ni zadela nobena. Kako so bili ozdravljeni otroci, ki sem jih zbirala po poti? Kako sem lahko brez vseh prihodkov nahranila 10.000 otrok? Pomoc sem prejemala od vsepovsod. Ko mi je ostala le še steklenicka mleka za otroka, je prispel denarni cek. To nekaj dokazuje, vendar tega ne znam izraziti. Ko vidim razocarane in vznemirjene ljudi, jim želim predlagati, naj se ne žalostijo, saj je življenje cudežno, vedno nas namrec pricakujejo številna presenecenja. Noben dogodek nas ne bi smel zmesti ali nas pripeljati do samomora. Nikoli nisem razumela, kako lahko nekdo izgubi voljo do življenja in se preda smrti. Vedno se pojavi nekaj novega, celo sredi grozot. Imam absolutno vero v božje dobro. Nisem naivna, saj v svojem življenju delam. Ne sedim in si mislim: "Maggie, sprosti se in bog bo poskrbel za vse." Vsako jutro se sprašujem, kako bom preživela dan.

SI: Dejali ste: "Želela sem pokazati ljudem, da lahko živimo v harmoniji, pravicnosti in ljubezni." Želite še kaj dodati?
      MB: Da. Družbena nepravicnost nas je pripeljala do vojne. Dokler vecina prebivalstva ni povezana in vkljucena v delo lastne vlade, to je namrec njihova pravica, bodo upori. Tako morajo biti ljudje najprej vkljuceni v politicno vodenje svoje dežele. Ne morete dejati: "Ljubimo se in smo nepravicni." Ne morete dejati: "Postali bomo pravicni, scasoma." Najprej mora obstajati: "Pravicen sem, ker imam rad to osebo." Zakaj nam to ne uspeva, niti v Združenih narodih? Naš resnicni cilj je clovek, želimo ga postaviti na lastne noge, želimo ga spoštovati, želimo spoštovati njegovo kulturo in njegovo dostojanstvo. Nihce jih niti ne vpraša, kaj potrebujejo. Nekatere organizacije tem ljudem razdelijo plasticne šotore in razlicne potrebšcine, potem pa se cudijo, ker ne dosežejo svojih ciljev, njihova pomoc pa je razprodana. O teh ljudeh preprosto ne razmišljajo kot o svojih bratih. Zbirajo se v New Yorku in s svetovalci pripravljajo velike nacrte. Potem pa so preseneceni, ker se revšcina nadaljuje, niso pa pomislili na to, da gre za njihove brate, njihove otroke, njihove sestre. Kako se torej obnašamo? V kakšni luci nekoga vidimo, kako radi ga imamo? Samo to lahko spremeni svet. O tem se nekoliko šalim, saj tudi sama pišem o ciljih, mehanizmih njihovega doseganja in indikacijah, vendar je vse to moc doseci z enim samim delom telesa. Morate namrec uporabiti srce. In ljubezen.

SI: V kolikšni meri so se spremenila življenja ljudi, ki sodelujejo v projektu Maison Šalom? Nam lahko poveste kaj o tem?
      MB: Želim govoriti o placanih uslužbencih, ki so pri nas iskali delo. Delo z otroci jih je scasoma zasvojilo. Delamo 24 ur dnevno, pa še nisem slišala nobene pripombe ali opazila, da koga ne bi bilo na delo. Primer: ženski, ki je tik pred rojstvom otroka, dam porodniški dopust, pa vseeno pride v službo. Tudi bolnik z aidsom bo prišel v službo, ker bi se doma pocutil veliko slabše. Tukaj lahko pozabi na svojo bolezen. Pri nas vlada ozracje prijateljstva, ljubezni, medsebojne delitve in razdeljene odgovornosti.

SI: Problem aidsa je grozljiva kuga današnjega casa; na to intenzivno opozarjate.
      MB: Zgrožena sem sprico treh nepravicnosti, ki se dogajajo obolelim za to boleznijo. Svetovna banka namenja veliko denarja za programe boja proti tej bolezni. Namesto, da bi ta sredstva prejeli tisti, ki jih potrebujejo, so porabljena za transport in logistiko, bolniki pa obcasno prejmejo le drobiž. Predstavljajte si, da je otrok prica fizicnemu propadu svojih bolnih staršev; to je travmaticno. Nato zboli tudi otrok; glede tega si sam seveda ne more pomagati. Pri odraslih je morda drugace, imajo vecjo možnost preprecitve okužbe. Otrok pa se že rodi s to boleznijo, v šoli je zato stigmatiziran in zapostavljen, pogosto bolan in brez ljubezni svojih staršev. Strici in tete ga zavržejo, zato pristane v našem centru, zanj skrbijo dobri ljudje. Tako ta otrok resnicno trpi; in to povzroca moj bes. Starši bi morali biti bolj previdni in bi morali opraviti zdravniške preglede, preden se odlocijo za rojstvo otroka. Nepravicnost do otrok me jezi. Potem slišim tudi: "Nimamo dovolj zdravil." Vendar bi lahko evropske farmacevtske družbe proizvedle dovolj zdravil za obolele otroke, ce bi to želele. Sedaj je moc prepreciti prenos te bolezni z matere na otroka. To me navdaja z besom, saj gre za mednarodno hinavšcino. Družine tako zapustijo otroke in vsak dan moram koga pokopati. Ob tem se mi obraca želodec. To je edina rec, s katero se ne morem sprijazniti. Vidim rešitev glede vojne, pri tej bolezni pa ne vem, na katera vrata naj potrkam. Mnogi otroci umirajo tudi od lakote, drugi pa od preobilja. Hrano mecejo v morje, saj je bila pridelana v presežnih kolicinah, potrebno pa je vzdrževati ekonomsko ravnovesje. To je cloveštvu v sramoto. Cloveštvo je ena družina. In kaj vidimo? Sramota je, da je toliko denarja porabljenega za orožje; z njim bi lahko dvignili kvaliteto življenja. Kot sem dejala, zlo nikoli ne bo imelo zadnje besede. Treba je storiti majhne korake, brez velikih uporov, potrebno je sejati semena dobrega. Kot je tako lepo dejala mati Tereza: "Bolje je prižgati sveco, kot pa preklinjati temo. Ko boste to storili, teme ne bo vec"

SI: Se vam zdi, da je mednarodna skupnost dovolj informirana o burundijskih težavah, posebej pa o vaših otrocih?
      MB: Tega problema se sploh ne zavedajo, z izjemo Belgije, ki ima povezave s svojo prejšnjo kolonijo. Kako bi bilo potem sploh mogoce, da Burundija ni na spisku 18 najrevnejših držav, katerim bodo odpisani dolgovi? Mednarodna skupnost nima nobenega interesa v zvezi z Burundijem, saj ta dežela nima nafte, diamantov ali kobalta. Zakaj ne bi odpisali dolgov? To je globoko nepravicno, v Burundiju je vec kot 700.000 sirot, žrtev vojne in aidsa. Ce trpijo otroci na jugu, bi se morali prebuditi starši na severu in dejati: "To so naši otroci." Vlada se ne zanima za te sirote. To so edini ljudje, ki bi lahko skrbeli zanje, pa naj so na jugu ali severu. Kdo bi torej moral jokati? Zavzemam se tudi za matere, ki živijo v popolni revšcini. V svetu je dovolj denarja. Na severu tega planeta je 80 odstotkov vseh dobrin, mi na jugu pa si moramo razdeliti preostalih 20 odstotkov. To je izjemno neravnovesje. Obstaja minimum normalnega preživetja, minimum dostojanstva. Nekateri ljudje nimajo niti enega dolarja letno. To je treba spremeniti. Kako? V vsem, kar pocnemo, lahko nekaj spremenimo. Ni treba, da smo zelo znani. Lahko pa ponudimo svoj cas in svojo ljubezen. Ker je ljubezen ustvarjalna, lahko s tem osušimo solze, lahko sedimo ob brezdomcu in z njim delimo nekaj svojega casa. Lahko jim ponudimo možnost, da se postavijo na svoje noge in da spoznajo svojega brata. To niso prevec visokoletece zamisli. Jaz nisem imela nicesar, razen srca. To je najbolj pomembno. Otroci v resnici ne potrebujejo igrac. Potrebujejo ljubezen, to pa jim lahko ponudimo; ljubezen ni omejena. Ko ljudje vidijo, da smo srecni in obdani z radostjo boga, se jih to dotakne.

SI: Kaj so vaše prioritete?
      MB: Najvecji zaklad je cloveško bitje. Tako je zame prioriteta dolocena. Clovek mora živeti. Ne glede na sredstva, moramo ljudem okoli nas zagotoviti cloveka dostojno življenje. Nobenega dostojanstva ni v umiranju od lakote, v tem, da ne moreš spremeniti nicesar okoli sebe. Nobenega dostojanstva ni v odsotnosti zdravstvene oskrbe, v nezmožnosti izobraževanja. Poskrbite torej za ljudi, da bodo lahko živeli z dostojanstvom. Najvecji zaklad Maison Šaloma niso zgradbe, temvec otroci, ljudje.

Martine Dupont je sodelavka Share International-a. Živi in dela v Bruslju.