Mesto, ki je odpravilo lakoto
Frances Moore Lappé

"Iskati rešitve za lakoto pomeni delovati znotraj načela, v katerem status državljana presega zgolj status potrošnika."
      Belo Horizonte, Brazilija - Pri pisanju knjige Diet for a Small Planet (Prehrana za majhen planet) sem spoznala preprosto resnico: lakote ne povzroča pomanjkanje hrane, temveč pomanjkanje demokracije. To spoznanje je bilo šele začetek, kajti potem sem se morala vprašati: kako izgleda demokracija, ki državljanom omogoča resnični glas pri preskrbi nujno potrebnega za življenje? Ali kje obstaja? Ali je možna ali so to le neuresničljive sanje? Ker je tukaj, v Združenih državah Amerike, lakota v porastu - eden od desetih ljudi prehaja na bone za hrano -, terjajo ta vprašanja novo nujno obravnavo.
      Da bi si lahko začeli predstavljati možnost kulture, v kateri bi bilo državljanom omogočeno, da demokracija dela zanje, so v pomoč resnične zgodbe iz življenja, ne modeli masovne preskrbe, temveč primeri, ki zajemajo ključne lekcije. Zame je zgodba brazilskega mesta Belo Horizonte, četrtega največjega mesta, bogato odkritje takih lekcij. Belo, mesto z dvema milijonoma in pol ljudi, je imelo nekoč 11 odstotkov prebivalstva, ki je živelo v absolutni revščini in skoraj 20 odstotkov lačnih otrok. Nato je v letu 1993 novo izvoljena uprava razglasila hrano kot državljansko pravico. Uradniki so v bistvu rekli: Če si prereven, da bi si kupil hrano na trgu, nisi zato nič manj državljan. Še vedno smo odgovorni zate.
      Novi župan Patrus Ananias, novi vodja prizadevanj proti lakoti na zvezni ravni, je začel z ustanavljanjem mestne agencije in sestavljanjem dvajsetčlanskega sveta predstavnikov državljanov, delavcev, poslovnežev in cerkvenih predstavnikov za svetovanje pri oblikovanju in uvedbi novega sistema prehrane. Mesto je sicer državljane že vključilo neposredno v dodeljevanje občinskih sredstev prek "soupravljalskega proračuna", s katerim so začeli v sedemdesetih letih in se je od takrat razširil po Braziliji. V prvih šestih letih Belove politike hrane kot pravice se je, morda kot odgovor novemu poudarku na zagotavljanju hrane, število državljanov, ki so vključeni v postopek mestnega soupravljalskega proračuna, dvakrat povečalo in sicer na več kot 31.000.
      Mestna agencija je razvila na ducate inovacij, da bi vsakomur zagotovila pravico do hrane, posebej še s prepletanjem interesov pridelovalcev in potrošnikov. Lokalnim družinskim kmetovalcem je dala na izbiro na desetine javnih mest, kjer lahko prodajajo mestnim potrošnikom, pri čemer je bistveno prerazporedila marže na proizvode, ki so pogosto dosegale sto odstotkov, in jih razporedila med potrošnike in kmete. Kmetom so zrasli dobički, ker si grosisti niso vzeli deleža, revni ljudje pa so prišli do sveže zdrave hrane.
      Da bi napisala knjigo Hope's Edge (Rob upanja), sem s hčerko Anno obiskala Belo Horizonte in pristopila k eni od takih stojnic. Kmetica v živo zeleni delovni obleki z napisom "Neposredno z dežele" se je zarežala in nama povedala: "Zdaj lahko vzdržujem tri otroke s svojimi petimi jutri zemlje. Odkar sem sklenila pogodbo z mestom, sem lahko celo kupila kamion."
      Izboljšane možnosti kmetov Belo Horizonta so bile izjemnega pomena, še posebej, če upoštevamo, da so v času, ko so se začeli ti programi izvajati, kmetje v državi kot celoti doživljali padec prihodkov za skoraj polovico.
      Poleg stojnic, s katerimi upravljajo kmetje, je mesto omogočilo, da je dobra hrana širše dosegljiva s tem, da je dalo podjetnikom priložnost, da so se potegovali za pravico do uporabe dobro obiskanih parcel mestnega zemljišča za "ABC trgovine" iz portugalske kratice izraza za poceni hrano. Danes je 34 takšnih trgovin, kjer mesto določa cene - v višini dveh tretjin tržne cene - za približno dvajset zdravih pridelkov v glavnem iz domače pridelave, ki jih izberejo lastniki trgovin. Vse drugo lahko prodajajo po tržnih cenah.
      "Za ABC prodajalce z najboljšimi mesti prodaje obstaja še dodatna obveznost, ki je vezana na uporabo mestnega zemljišča," je pojasnila nekdanja direktorica iz mestne agencije Adriana Ranha. "Vsak konec tedna morajo odpeljati polno naložene kamione v revne četrti zunaj mestnega središča, da vsakdo lahko pride do dobrih pridelkov."
      Še en produkt razmišljanja o hrani kot pravici so tri velike svetle in prostorne ljudske kuhinje in nekaj manjših obratov, kjer dnevno strežejo hrano 12.000 in več ljudem za manj kot 50 centov za obrok, pri čemer uporabljajo v glavnem lokalno pridelano hrano. Ko sva z Anno jedli v eni od njih, sva videli na stotine ljudi: starih staršev, novorojenčkov, mladih parov, skupin moških, mater z majhnimi otroki. Nekateri so bili v ponošenih oblačilih z ulic, drugi v uniformah, tretji spet v poslovnih oblekah.
      "Sem hodim vsak dan že pet let in zredil sem se za šest kilogramov," je žarečega obraza povedal starejši možak v oblačilu zbledele kakijeve barve.
      "Neumno je plačevati več nekje drugje za slabšo kakovost hrane," nam je povedal atletsko grajen mlad moški v uniformi vojaške policije. "Tukaj jem vsak dan že dve leti. To je dober način, da prihranim denar za nakup hiše, da se bom lahko poročil," je rekel z nasmehom.
      Nikomur ni treba dokazovati, da je reven, da bi lahko jedel v ljudski kuhinji, čeprav je revnih ljudi okoli 85 odstotkov. Mešana klientela odpravlja stigmatizacijo in omogoča "hrano z dostojanstvom," pravijo tisti, ki pri tem sodelujejo.
      Belove pobude za zagotavljanje hrane vključujejo širšo skupnost in šolske vrtove kot tudi pouk o prehrani. Poleg tega se z denarjem, ki ga zvezna vlada prispeva za šolska kosila in je bil nekoč porabljen za procesirano industrijsko hrano, danes kupuje polnovredno hrano lokalnih pridelovalcev.
      "Borimo se proti pojmovanju, da je država grozen, nesposoben upravitelj," je pojasnila Adriana. "Kažemo, da državi ni treba priskrbeti vsega, lahko pa to olajša. Lahko odpira poti za ljudi, da sami najdejo rešitve."
      Na primer, mesto v partnerstvu z lokalno univerzo dela za "ohranjanje poštenega trga deloma preprosto tako, da priskrbi informacije," nam je povedala Adriana. Spremljajo cene 45 osnovnih živil in gospodinjskih artiklov v desetinah supermarketov in rezultate objavljajo na avtobusnih postajah, prek spleta, na televiziji, radiu in v časopisih, tako da ljudje vedo, kje so cene najnižje.
      Sprememba v okviru "hrane kot pravice" je pripeljala borce proti lakoti v Belo Horizontu do iskanja novih rešitev. V enem od uspelih eksperimentov so lupine jajc, liste manijoke in druge snovi, ki se jih navadno zavrže, zmleli in zmešali v moko za vsakdanji kruh šolskih otrok. Ta obogatena hrana gre tudi otrokom v otroških vrtcih, ki prejemajo tri obroke hrane dnevno kot prispevek mesta.
      Kaj je rezultat te in z njo povezanih inovacij?
      Le v desetih letih je Belo Horizonte stopnjo umrljivosti novorojenčkov, ki se široko uporablja kot dokaz lakote, zmanjšal za več kot polovico in danes ima od teh pobud korist štirideset odstotkov od vse dvo in pol milijonske mestne populacije. V šestmesečnem obdobju leta 1999 je bila v kontrolni skupini podhranjenost otrok zmanjšana za polovico. In v obdobju od leta 1993 do 2002 je bil Belo Horizonte edini kraj, kjer se je uživanje sadja in zelenjave povečalo.
      Kakšni so stroški teh prizadevanj?
      Okoli 10 milijonov dolarjev letno ali manj kot dva odstotka mestnega proračuna. To je približno en peni na dan na meščana.
      V ozadju te dramatične spremembe, ki rešuje življenja, je to, kar Adriana imenuje "nova socialna mentaliteta", spoznanje, da "ima vsakdo v našem mestu koristi, če imamo vsi dostop do dobre hrane, in tako je, kot zdravstvena oskrba ali izobraževanje, kvalitetna hrana za vse javna dobrina."
      Izkušnja Belo Horizonta kaže, da pravica do hrane ne pomeni nujno več javnih izdatkov (čeprav v nujnih primerih seveda je tako). Lahko pomeni ponovno definiranje besede "svoboda" v izrazu "svobodni trg" kot svobodo vseh, da sodelujejo. Lahko pomeni, kot v Belo Horizontu, izgradnjo partnerstva med državljani in državo, ki ga vodijo vrednote vključenosti in medsebojnega spoštovanja.
      In ko si zamišljate hrano kot državljansko pravico, si prosim zapomnite: za to ni potrebna nobena sprememba v človeški naravi! Skozi večino človeške evolucije, razen zadnjih nekaj tisočletij od okoli 200.000 let, je homo-sapiens živel v skupnostih, kjer je bila vsesplošno razširjena delitev hrane pravilo. Kot tisti, ki si delimo hrano "posebej med osebami, ki si niso v sorodu", smo ljudje edinstveni, piše Michael Gurven, avtoriteta v prenosu hrane iz ulova. Ko jedo nekateri, jedo vsi, razen v časih skrajnega pomanjkanja.
      Preden sva zapustili Belo, sva imeli z Anno nekaj časa, da sva z Adriano strnili vtise. Spraševali sva se, če se zaveda tega, da je njeno mesto morda eno od maloštevilnih mest v svetu s pristopom do hrane kot pravice članstva v človeški družini. Zato sem jo vprašala: "Ste se zavedali, ko ste začeli, kako pomembno je to, kar delate, kako veliko izboljšanje lahko to prinese, kako redko je to v svetu?"
      Njen dolg odgovor v portugalščini, ki ga nisem razumela, sem skušala potrpežljivo poslušati. Ko pa so se ji orosile oči, sem dregnila najinega prevajalca. Hotela sem vedeti, kaj se je tako dotaknilo njenih čustev.
      "Vedela sem, da imamo tako veliko lakote na svetu," je rekla Adriana. "Toda tega, kar je tako vznemirljivo in česar nisem vedela, ko sem s tem začela, je, da je to tako enostavno. Tako lahko je odpraviti lakoto."
      Adrianine besede so ostale z menoj. In ostale bodo za vedno. V njih je morda največja lekcija Belo Horizonta: lahko je odpraviti lakoto, če smo pripravljeni podreti omejevalne okvirje in pogledati z novimi očmi - če zaupamo svojemu notranjemu občutku za sočloveka, in delujemo, ne več kot zgolj volivci ali protestniki za ali proti vladi, temveč kot probleme rešujoči partnerji vladi, ki nam je odgovorna.

Ponatis članka "Food for Everyone" ("Hrana za vse"), ki je bil objavljen v pomladni izdaji revije YES! Magazine iz leta 2009. YES! je neprofitna nacionalna publikacija brez oglasov, ki ponuja pozitivne rešitve za ustvarjanje pravičnega in vzdržnega sveta. Za naročanje na revijo obiščite YesMagazine.org.

Avtorica se zahvaljuje Dr. M Jahiju Chhappellu za njegov prispevek k članku.
O avtorici

Frances Moore Lappé je avtorica številnih knjig, med katerimi so knjige Diet for a small Planet (Prehrana za majhen planet) in Getting Grip (Oprijeti se), in so-ustanoviteljica institutov Food First (Najprej hrana) in Small Planet (Majhen planet) ter avtorica prispevkov in urednica revije YES! Magazine.