Vrh G8: proč z globalnim ekonomskim apartheidom
Kumi Naidoo

Johannesburg, Južna Afrika - V Nemčiji so leta 1884 vodilne svetovne sile moj kontinent, Afriko, zelo nespametno razdelile. Na berlinski konferenci kanclerja Bismarcka so velesile samovoljno razklale ves kontinent, s čimer so hote uničile njegove skupnosti, po vsej Afriki zapustile nepopravljivo napačne meje in ustvarile še danes prevladujoč trgovinski sistem, ki je utemeljen na menjavi surovin za gotove izdelke.
      Na različne načine je dejstvo, da je Afrika danes zelo bogata z viri pod zemljo, a hkrati izjemno revna nad njo, povezano s tistim obdobjem. Afriška revščina in degradacija okolja sta v osnovi posledica kolonialnih ravnanj in napak pri popravi krivic, ki so jih storili tako kolonialni plenilci kot mnogi afriški post-kolonialni voditelji, ki so te probleme zanemarjali. Pomeni osredotočenje na ublažitev revščine in na podnebne spremembe na vrhu skupine G8 v Nemčiji prizadevanje za popravo napak iz preteklosti?
      Široko priznano dejstvo je, da tako revščino kot globalno segrevanje povzroča človeško obnašanje, ki učinkuje na ves planet. Globalni poziv k akciji proti revščini (The Global Call to Action Against Poverty - GCAP), koalicija razširjena v prek 100 državah, ki zastopa milijone ljudi, zahteva uveljavitev pravičnosti z načrtovanjem takšne prihodnosti, ki bo naklonjena vsakomur, ne le bogatim; zahteva takšno prihodnost, ki bo spoštovala vso kompleksno raznolikost človekovega obstoja, ne le materialnega bogastva. Za ta cilj potrebujemo vsi - civilna družba, vlade, poslovni svet - resnično odgovornost vseh za vse.
      Medtem, ko neposredne posledice strašne kolonialne preteklosti vzdržujejo in poglabljajo revščino, so hkrati tudi ena najbolj pogubnih sil za naše skupno okolje. Na primer, kar je mir prinesel Demokratični republiki Kongo, ni toliko v izboljšanju vsakdanjega življenja njenega prebivalstva, kot v olajšanju dostopa do deviških gozdov zahodnim družbam in omogočanju korupcije kongoških vladnih uslužbencev, kar povzroča nadaljnjo degradacijo tako družbeno-ekonomskega kot naravnega okolja.
      Problemi Konga so le simptom zdajšnjega globalnega in okoljskega apartheida. Sam sem bil priča, kot aktivist proti apartheidu v svoji državi, Južni Afriki, kako takšno razlikovanje ustvarja padajočo spiralo, ki s svojim lastnim momentom povzroča dolgoročne pogubne posledice. Zgodovina nas uči, da je to spiralo mogoče prekiniti le z zlomom sistema s pomočjo mobilizacije množic in miroljubne tranzicije, kateri se pridružijo vse strani.
      Danes civilno družbene organizacije zelo resno jemljejo vprašanje odgovornosti in priznavajo, da morajo vse delati z zaupanjem, ki ga ljudje po vsem svetu polagajo nanje. Vedo, da bodo morali kaj hitro zapreti svoja vrata, če bodo zgubili zaupanje širše javnosti. To se zdi kot še ena neprijetna resnica za voditelje G8, ki gradijo zidove okoli krajev svojih srečevanj z namenom, da bi njihovi državljani ostali zunaj. Strah in agresija, ki ju predstavlja ta zid, sta del širšega trenda, ki označuje zmanjševanje državljanskih pravic v imenu 'vojne proti terorju'.
      Resničen test demokracije je podpirati pravico biti slišan ne glede na vse težave. Ko države G8 delujejo v smeri spodkopavanja demokracije, jo delajo mnogo težavnejšo za prebivalce represivnih držav, ki se borijo, da bi bili slišani in vključeni v temeljne procese odločanja. Odgovornosti se ne meri le z obsegom pomoči. Čeprav je pomoč še vedno pod obljubljeno stopnjo 0,7 odstotka bruto domačega proizvoda, ki predstavlja minimalni znesek s katerim se lahko soočimo s temeljnimi potrebami preživetja, pa je resnična odgovornost del mnogo širše slike. Kot je rekel Oscar Wilde, "Le neumni poznajo ceno vsega in vrednost ničesar".
      V tem je povezava med glasom ljudstva, razvojem in demokracijo. Ritual razglašanja vedno novih velikih obljub pomoči med in po srečanjih skupine G8 služi le odmiku pozornosti od pomembnejših zadev. Kaj pomeni tukaj in kaj pomeni milijardam prebivalcev tega planeta pomanjkanje moči, ki jo potrebujejo, da lahko rešijo svoje lastne probleme.
      Zatorej je v središču naših prizadevanj poziv državljanom, naj se vključujejo v upravljanje svojih zadev. Podpiramo potrebo po vključevanju tistih, katerih situacijo lahko izboljšamo z oblikovanjem in usmerjanjem pomoči, ki jim jo ponujamo. To ni le moralni poziv. To je stvar temeljnih človekovih pravic. Zaradi Marshallovega načrta pred 60 leti vemo, da takšen pristop, s primernim upravljanjem in usmerjanjem k zagotavljanju temeljnih storitev, deluje. Pomoč ni zdravilo za vse bolezni; povečana pomoč lahko pride s povečanimi prizadevanji, da ta zares učinkuje. Potrebujemo oboje, več in boljšo pomoč, bolj poštene trgovinske pogoje in obnovitev prizadevanj za razbremenitev bremena dolgov, da bodo obljube resnično lahko izboljšale življenja najrevnejših.
      Dolžnost skupine G8 je zagotoviti, da se bo zgodilo naslednje: 123 let po berlinski konferenci in 61 let po Marshallovem načrtu ima Nemčija priložnost spremeniti svojo dediščino. Lahko se jo bodo spominjali ne le kot mesto, kjer so se začele afriške nadloge, temveč kot mesto, kjer so siromašne države dobile priložnost, ki jo potrebujejo, da bi si enkrat za vselej opomogle. Prav tako kot je Nemčija pridobila z Marshallovim načrtom, seveda bi šlo tokrat za globalni Marshallov načrt ali mogoče načrt Merklove, lahko zdaj pridobijo revni. Takšen načrt bi zagotovil, da bi prihodnje generacije živele v svetu politične, socialne, družbene, ekonomske, spolne in okoljske pravičnosti.
      IPS