Spremenjen pogled na hrano: od trgovskega blaga do skupne dobrine
z Josejem Luisom Vivero Polom se je pogovarjal Niels Bos

Kakšen bi bil svet, če bi hrano obravnavali kot skupno dobrino in ne zgolj kot trgovsko blago? To vprašanje in možni odgovori nanj tvorijo jedro raziskav, s katerimi se zadnjih nekaj let ukvarja Jose Luis Vivero Pol. Trenutno dela doktorat na Katoliški univerzi v Louvanu v Belgiji, zadnjih 14 let pa je kot aktivist za socialne pravice in borec proti lakoti sodeloval pri oblikovanju politike in programov prehranske varnosti v Latinski Ameriki, Afriki in na Kavkazu. V člankih, kot je »Zakaj bi morala biti hrana skupna dobrina in ne trgovsko blago« prepričljivo utemeljuje potrebo po prehodu na nov prehranski sistem, ki ne bi bil le bolj trajnosten, ampak tudi veliko pravičnejši do milijonov ljudi, ki so danes lačni v svetu izobilja. Niels Bos je Joseja Luisa Vivero Pola intervjuval za Share International.

Share International: Govorite o tem, da moramo znova razmisliti o hrani in nehati gledati nanjo zgolj kot na trgovsko blago. Katere so alternativne možnosti?
      Jose Luis Vivero Pol: Industrijski prehranski sistem, ki prehranjuje večino svetovnega prebivalstva, temelji na predpostavki, da je hrana zgolj trgovski blago. To pomeni, da njeno vrednost določa le njena cena na trgu. Ena od prevladujočih predpostavk je v osnovi ta: nižja kot je cena hrane, boljše je. Zato si industrijski prehranski sistem krčevito prizadeva znižati stroške proizvodnje hrane z mehanizacijo pridelave in nižanjem cen živil na kmetijah, da lahko kupcem zagotavlja prehranske izdelke po izredno nizkih cenah. Ker pa upošteva zgolj tržno ceno, zanemarja ali podcenjuje druge dejavnike, ki so za ljudi izredno pomembni. Nekatere od teh dejavnikov bomo morali na novo ovrednotiti, če bomo želeli preiti v bolj pošten in trajnosten prehranski sistem.
      Kateri so ti dejavniki? Hrana je človekova osnovna potreba, zato ne bi smela biti dostopna le prek trga, kjer je njena cena določena izključno na podlagi ekonomskih dejavnikov. Vsak od nas mora jesti trikrat na dan – vsak dan. Zato rad potegnem vzporednico z vodo in zrakom. Skupaj s hrano so to trije bistveni naravni viri, ki jih ljudje potrebujemo za preživetje.
      Zrak se na splošnem pojmuje kot javna dobrina. Za zdaj nam še ni treba plačevati, da lahko dihamo. Toda dokaj prepričan sem, da se bo v prihodnjih 50 letih pojavil nov davek, ki ga bomo morali plačati, če bomo hoteli dihati čist zrak ali vsaj čist onesnažen zrak.
      Tudi vodo obravnavamo kot globalno javno dobrino. Običajno plačujemo le za njeno prečiščevanje in transport, ne pa tudi za samo vodo. Toda velike korporacije, kot so Nestlé in druge, poskušajo privatizirati vodne vire. Zakaj? Ker smo vsi odvisni od vode. Če vodo »ogradite«, torej privatizirate in spremenite v tržno blago, bodo morali vsi vsakodnevno plačevati za nekaj, kar je bilo doslej brezplačna naravna dobrina.
      Potem je tukaj še hrana, ki je tretja bistvena naravna dobrina. Naš odnos do hrane se spreminja že od 18. stoletja, ko se je v Angliji začela industrijska revolucija. Od takrat so skupne dobrine v Evropi in Ameriki postopno zaprli in spremenili v privatizirano blago. Privatiziranih je bilo veliko sistemov za proizvodnjo hrane, na primer območja z divjim sadjem, obalna območja za gojenje morske hrane ali zaloga rib v oceanih. To pomeni, da brez posebnih dovoljenj ali lastniških pravic ne morete kar vzeti hrane od koderkoli. Zato predlagam, da je treba hrano za vse človeštvo obravnavati kot skupno dobrino.
      Zanimive vzporednice lahko potegnemo tudi z univerzalnim sistemom zdravstvenega varstva in univerzalnim izobraževalnim sistemom, ki ju v Evropi še vedno imamo. Univerzalni sistem zdravstvenega varstva zagotavlja osnovno in za vse enako raven storitev za vse državljane Nizozemske, Španije ali Danske. Imamo javne in zasebne bolnišnice, v katere lahko greste, če tako želite. V vsaki evropski državi obstaja minimalen standard zdravstvenega varstva in izobraževanja, ki ju zagotavlja država in do katerih ima pravico vsak državljan. To je eden od praktičnih rezultatov, ki bi jih dosegli, če bi hrano obravnavali kot skupno dobrino. Zakaj si ne bi torej zamislili podobne sheme tudi za hrano?

S. I.: Trenutno se zanašamo na sistem proizvodnje in distribucije hrane, ki ga uravnava trg. Kako je to povezano z milijoni ljudi, ki so še vedno vsak dan lačni?
      J. P.: Lakota je v svetu izobilja še vedno vsesplošno razširjena zaradi prevladujoče miselnosti, da "brez denarja ni hrane". Na splošno rečeno industrijski prehranski sistem vse manj izpolnjuje svoje osnovne naloge – proizvodnjo hrane na trajnosten način, ustrezno prehrano ljudi in preprečevanje lakote. Po mojem mnenju je ena od glavnih težav današnjega industrijskega prehranskega sistema v tem, da v splošnem proizvajamo hrano z nizko hranilno vrednostjo in poceni hrano. Prehranjuje nas sistem "poceni hrane", kjer je poglaviten dejavnik cena in ne hranljivost prehranskih izdelkov. Človeštvo zavrže tretjino vse proizvedene hrane, ker je izjemno poceni, in poceni izdelke lahko zavržemo. Nikomur ne pade na pamet, da bi zavrgel zlato ali srebro, celo pri brušenju prstana zberemo in znova uporabimo prah, ker sta zlato in srebro veliko vredna, cena je visoka. Veliko naravnih virov porabimo za proizvodnjo hrane, toda tretjino je zavržemo, ker cenimo le njeno tržno vrednost.
      To je ena od mojih glavnih kritik: industrijski prehranski sistem upošteva le en vidik hrane, le z vidika trgovanja, in jo obravnava zgolj kot trgovsko blago. Glavni cilj kmetijskih korporacij ni trajnostna proizvodnja zdrave hrane za vsakogar, ampak zaslužiti več denarja. Če želimo ustvariti prehransko varen svet, moramo imeti več možnosti za samoupravno kolektivno delovanje za zagotavljanje hrane in za državne pobude, katerih glavni cilj je dobrobit državljanov. Kajti prehranska varnost je naloga sleherne države, na pa tudi naloga prehranskih in kmetijskih podjetij.

S. I.: To zveni kot element kolektivnega prehranskega sistema, ki ga napovedujemo. Kaj bi se moralo zgoditi na svetovni ravni, da bi takšen sistem deloval?
      J. P.: Poudariti moram, da je treba spremeniti veliko stvari. Če bodo zamisli, ki jih zagovarjam, padle na plodna tla, bo trajalo še desetletja, preden bodo v polni meri uresničene. Zakaj? Ker je trajalo desetletja, celo stoletja, da smo prišli do točke popolnega "zaprtja" in komercializacije prehranskega sistema, in ker je veliko togih mehanizmov, ki otežujejo prehod. Ti mehanizmi so ekonomske, pravne, politične, vedenjske in čutne narave ter se medsebojno krepijo.
      Seveda pa obstajajo tudi stvari, ki bi pripomogle k tranziciji. Vse več je na primer nasprotovanja javno-zasebnim partnerstvom, še zlasti na prehranskem področju. Zakaj? Ker javno-zasebna partnerstva omogočajo zasebnemu sektorju, da prevzame vlogo odločevalca in vpliva na oblikovanje politike ter s tem ustvarja zakonske razmere, ki so naklonjene ustvarjanju dobička.
      Ker niso namenjena povečevanju zdravstvene in prehranske varnosti državljanov, ampak predvsem povečevanju dobička, bi bilo treba takšna javno-zasebna partnerstva omejiti na operativne zadeve in jim ne bi smeli dovoliti, da se ukvarjajo z oblikovanjem politike ali zakonskih okvirov.
      Kot drugo, patentiranje živih bitij bi bilo treba prepovedati. Patentiramo lahko računalnike, iPode, avtomobile in druge tehnologije, ki jih je ustvaril človek, ne moremo pa patentirati živih organizmov, kot so semena, bakterije ali genske kode. To bi moral biti minimalen etični standard in bistven del nove moralne in trajnostne ekonomije. Prepovedati bi bilo treba tudi špekuliranje s hrano.
      V enem od svojih del analiziram vzporednice med odpravo suženjstva in dekomercializacijo hrane. Tisoče let smo človeška bitja obravnavali kot blago v zasebni lasti, s katerim se je trgovalo. Odkar smo prišli z dreves, so bili na svetu sužnji. Toda po Francoski revoluciji in v 19. stoletju so intelektualci in politiki v Angliji in Združenih državah začeli spoznavati, da je suženjstvo nesprejemljivo. Sprejeli so novo etično paradigmo in razvili moralne temelje ter na pravicah temelječo kulturo razsvetljenstva. Suženjstvo je bilo ekonomsko dobičkonosno in je imelo globoke kulturne in zgodovinske korenine po vsem svetu, toda temeljilo je na napačni etiki. Vsi ljudje so enaki in morajo biti svobodni, zato je bilo treba suženjstvo odpraviti. Človeška bitja so bila trgovski blago, toda danes niso več.
      Podoben miselni premik je potreben glede hrane, če želimo ustvarili svet, ki bo pravičnejši, bolj trajnosten in prehransko varen. Eden od prvih korakov je prepoved špekuliranja s hrano. Finančna podjetja in investicijski skladi naj še naprej služijo denar z denarjem, toda ne več s hrano. S hrano je dovoljeno trgovati, jo zavarovati ali zamenjati, toda z njo ni dovoljeno špekulirati.
      Še en konkreten predlog za to tranzicijo je ta, da mednarodna trgovina s hrano ne bi bila več pod okriljem Svetovne trgovinske organizacije, saj hrane ni mogoče obravnavati enako kot drugo trgovski blago, ker je za ljudi posebnega pomena. V skladu s temi smernicami bi bilo treba skleniti drugačen mednarodni sporazum o hrani, po katerem bi države zagotavljale in spoštovale minimalne standarde v proizvodnji hrane in trgovanju z njo. To bi moral biti zavezujoč sporazum.

S. I.: Opisali ste splošne okvire novega sistema hrane kot skupne dobrine. Nam lahko poveste, kako bi bilo to videti na družbeni ravni in katere strani bi bile vpletene?
      J. P.: Povedal vam bom svoja predvidevanja o tem, kar bi se lahko zgodilo. In poglejmo, kaj se v resnici dogaja povsod okrog nas. V prihodnosti bi moralo priti do spremembe miselnosti državljanov in oblikovalcev politike, da bomo hrano začeli obravnavati kot skupno dobrino. Lahko bi razvili sistem za upravljanje hrane, ki bi se osredotočal na proizvodnjo in distribucijo hrane ter na dostop do nje in bi temeljil na treh stebrih: državi, katere glavni cilj je povečevanje dobrobiti državljanov, trgu (katerega glavni cilj je povečevanje dobička) in državljanih kot organizirani skupini. S tem mislim samoupravne lokalne organizacije, v katerih bi se ljudje povezovali in organizirali načine proizvodnje, izmenjave in potrošnje hrane zunaj logike trga.

S. I.: Ali kaj takšnega danes že vidite?
      J. P.: Vsekakor. Povsod smo lahko priča odličnim primerom, na primer kmetijstvu s podporo skupnosti v Združenih državah, izmenjavi hrane v Avstraliji, sistemom medsebojne delitve hrane in tranzicijskim mestom v Združenem kraljestvu, skupinam za skupinske nakupe v Španiji in Franciji ter urbanim vrtovom z dostopom do brezplačne hrane v Belgiji. Povsod lahko vidite kratke lokalne verige potrošnikov in izdelovalcev, ki se povezujejo z namenom proizvodnje in uživanja boljše hrane. Zelo zanimiv primer je Ekvador, čeprav je tudi zelo poseben, ker tranzicijo vodi država. Vlada predsednika Coree želi spremeniti celoten ekonomski sistem iz kapitalističnega gospodarstva, ki temelji na paradigmi omejenih virov, v sistem, ki temelji na skupnih dobrinah in prostem dostopu do znanja. Sem član skupine svetovalcev, ki oblikujejo predloge za vlado o tem, kako bi bilo mogoče izvesti to tranzicijo. Sam svetujem o tem, kako preoblikovati prehranski sistem, da bi lahko nahranil vsakega prebivalca Ekvadorja na trajnosten način. Eden od konkretnih predlogov je delovanje Ekvadorja v smeri univerzalne oskrbe s hrano. Vlada bi na primer za vsakogar zagotavljala tortilje, kruh, koruzo in kvinojo – vsak dan. Seveda ne morete živeti samo od tega, toda takšna univerzalna oskrba s hrano je mišljena kot znak odločenosti in kot prvi korak v tranziciji v prehranski sistem, ki temelji na skupnih dobrinah in ki lahko zagotavlja ustrezno hrano za vsakega človeka, ki živi v Ekvadorju.
      Povedati moram tudi, da nič od tega ni novost v človeški družbi. Ljudje že tisočletja organizirajo tradicionalne kolektivne dejavnosti za proizvodnjo hrane. Povsod po svetu, še zlasti v Afriki in Aziji, najdete naravne vire v skupni lasti ter zemljišča, ki jih upravlja skupnost. Prav zato trdim, da te zamisli o preobrazbi prehranskega sistema niso le teoretične ali zgolj naivno sanjarjenje. Kolektivna oskrba s hrano je že danes dejstvo tako v razvitih državah kot v državah v razvoju.
      Želim dati svoj prispevek gibanju za preobrazbo prehranskega sistema. Upam, da prehranski aktivisti razmišljajo o naravi hrane in da jo bodo postavili na pravo mesto v svetovnem prehranskem sistemu in njegovem upravljanju: hrana je veliko več kot le trgovsko blago. Je pravica vsakega človeka, velik družbeni dejavnik in seveda skupna dobrina vsega človeštva.

Nadaljnje branje: "Zakaj bi morala biti hrana skupna dobrina in ne trgovsko blago": ourworld.unu.edu; papers.ssrn.com; floksociety.org; iss.nl