Renesansa Brandtovih poročil, drugi del
Krizne finance: kdo hoče financirati zadnjo priložnost?
James Quilligan

Julija leta 2002 je Share International začel objavljati serijo prispevkov Jamesa Bernarda Quilligana, ki analizirajo poročila Neodvisne komisije za razvojne zadeve. Pred dvajsetimi leti je skupina nekdanjih državnih voditeljev in uglednih osebnosti na čelu z Willijem Brandtom, bivšim nemškim kanclerjem, preučevala "neuspeh svetovnega gospodarstva in probleme, ki pestijo države v razvoju". V tem retrospektivnem pregledu Quilligan ocenjuje napredek sveta pri izpolnjevanju priporočil iz poročila Brandtove komisije, Sever-jug: Program za preživetje (1980) in njegovemu nadaljevanju, Splošna kriza: Sodelovanje severa in juga za obnovo sveta. V prvem delu je navedeno današnje stanje razvojne problematike, ki jo je izpostavilo Brandtovo poročilo. V drugem delu Quilligann obravnava dolgo zgodovino zlomov, ki so pripeljali do sedanje krize v svetovnem gospodarstvu, skupaj s komentarji iz Brandtovega poročila, ki kažejo na rešitve, ki so še vedno nujno potrebne.

To temo boste redko našli na naslovnicah, toda obvladovanje mednarodnih stečajev je eden najbolj perečih problemov sveta. Že desetletja se mednarodna skupnost trudi, da bi našla pravilen način reševanja neprijetnih posledic nesposobnosti odplačevanja dolgov nekaterih držav. Veliko analitikov je prepričanih, da lahko ta problem, če ne bodo našli novega učinkovitega načina za njegovo reševanje, prej ali slej sproži svetovno finančno krizo.
      Pomislite, kaj se zgodi, ko so državne devizne rezerve manjše, kot je vsota zapadlih dolgov. Na koga se država obrne, ko je brez prebite pare? Že več kot pol stoletja se države, ki ne morejo popraviti svoje likvidnosti s pomočjo zasebnega trga, zatečejo k zadnjemu posojilodajalcu na svetu, Mednarodnemu denarnemu skladu (MDS). V skladu z ustanovno listino iz leta 1944 je MDS v zgodnjih letih služil kot zanesljiva mednarodna agencija, ki je vestno vršila prilagoditve v plačilni bilanci za lajšanje bremen dolgov držav v razvoju, ter s tem stabilizirala njihova gospodarstva v interesu domačega razvoja. Toda v zadnjih tridesetih letih so bogate države MDS spremenile v agencijo za izvajanje svoje finančne politike nad revnimi državami in njihovimi trgi.
      V zameno za posojilo od MDS mora država v razvoju sprejeti vrsto ukrepov za zategovanje pasu. Ta določila v posojilnih pogodbah odražajo ekonomsko teorijo v G-7, monetarizem, ki je v zadnjih letih postala vse bolj popularna na krilih politične platforme - 'svobodni trgi, manj vlade'. Vendar pa, kot pogosto poročajo, ko MDS vztraja, da dolžnica zviša obrestne mere, zmanjša porabo, zviša davke in zaščiti valuto, včasih tudi z devalvacijo, ti ukrepi pogosto lokalno situacijo poslabšajo. Vrednost nepremičnin pade, industrijska proizvodnja se zmanjša, državne rezerve se izpraznijo in državno premoženje je razprodano. Velikokrat so bile posledica strogih ukrepov MDS globoka recesija, znižanje življenjskega standarda, socialni nemiri in celo padci vlad, kot na primer v Argentini konec leta 2001.
      Ni skrivnost, da MDS 'pogojno' služi zunanjim interesom politike G-7 nasproti interesom revnih ljudi in zadolženih držav. Krute socialne omejitve naj bi bile poizkus obnove zaupanja mednarodnega trga, tako da dolžnik, ki ni bil zmožen odplačevati dolga, pokaže, da je ubogljiv in voljan sodelovati z svetovno monetarno in finančno mašinerijo, kar ga naredi bolj privlačnega za tuje vlagatelje. Ta sporni način je bil v ozadju več milijard dolarjev vredne reševalne akcije v 90-ih, ki so jo nekateri imenovali 'moralni hazard'. G-7 je kot globalna ustanova za lajšanje finančnih težav omogočila bankam in finančnim ustanovam, da so pokrile izgube iz javnih skladov preko MDS, potem ko so tvegale z velikim vložki in so se njihove investicije v državah v razvoju izjalovile. Pri vsakem odplačilu dolga kakšne države je MDS denar skozi roke dolžnikov preprosto zgolj spustil k upnikom. Ti upniki, mednarodne banke in borzne hiše, pa so natanko tisti, ki so pred tem najprej rinili v špekulativne investicije, potem pa nenadoma umaknili svoj denar in za seboj pustili obubožana in uničena gospodarstva.
      V takih okoliščinah na koncu izgubita obe državi, tako tista, ki posoja, kot tudi prejemnica posojila. Na eni strani davkoplačevalci G-7 držav financirajo jamstvo MDS in povečajo dolg lastne države. Na drugi strani pa so posojila državam v razvoju namenjena samo za povračilo dolgov in niso namenjena razvoju, kar zagotavlja, da se krog izposoje, zadolženosti in revščine ponovi. Edini, ki imajo korist od teh velikih jamstev so mednarodne banke in zavarovalniške hiše, ki iztisnejo dohodek iz cikla cvetenja in propada revne države.
      Vedno znova je ta način nepremišljenega posojanja izpostavil svetovni finančni sistem pretresom lokalnega in regijskega neplačevanja dolgov. Investitorji so se prestrašili vlaganja v državah v razvoju, medtem ko državniki zatiskajo oči in se nočejo ukvarjati s tem problemom. Po Cancunskem vrhu leta 1981 so se države G-7 začele odmikati od pogovorov severjug o globalnem razvoju, namesto tega pa trdno vztrajajo pri obstoječih mednarodnih finančnih nadstrukturah. Od monetarne krize v letih 1997 - 1998 naprej je G-7 vseeno začel uveljavljati boljše knjigovodstvo v podjetjih, večji nadzor nad bankami in novo zakonodajo glede skladov. Poleg tega G-7 preučuje nove načine, kako vzpostaviti red v zmešnjavi pri odplačevanju državnih dolgov.
      Eden od razlogov za spremembo v odnosu je velik porast globalnih posojilodajalcev v zadnjih 20 letih. Leta 1980 so predstavniki več velikih bank lahko sedli za pogajalsko mizo MDS in s finančnim ministrom države dolžnice izdelali dogovor. Danes, po eksploziji izdajanja obveznic za financiranje vlaganj v tujini v devetdesetih letih, na tisoče javnih in zasebnih lastnikov obveznic zahteva udeležbo pri pogajanjih z državo neplačnico. Nadaljnji razlog za povečano zanimanje za prestrukturiranje dolgov, pravijo analitiki, je obet dobičkonosnih rešitev problema globalnega posojanja in neplačevanja: trg tveganih posojil je enostavno preveč donosen, da bi ga prepustili javnemu sektorju.
      Septembra 2002 so na zahtevo državne blagajne ZDA države G-7 oznanile, da so začele pripravljati nove okvire za reševanje mednarodne dolžniške krize med dolžniki in upniki. Država upnica naj bi v pogodbe o obveznicah vključila klavzulo za primer, če ta država ne bi mogla odplačati dolga. Ta bi dovoljevala večini posojilodajalcev, da določijo pogoje prestrukturiranja dolga, kar bi pomenilo, da je manjšina lastnikov obveznic vezana na odločitev velikih. Z jasnimi, vnaprej dogovorjenimi koraki ustavitve plačevanja, prestrukturiranja in arbitraže, pravijo G-7, bi bil postopek odplačevanja dolga veliko manj kaotičen.
      Ta načrt skupine G-7, 'skupna-akcija', naj bi se nanašal na dolgove, ki izhajajo iz novih in bodočih pogodb o obveznicah z državami dolžnicami, MDS pa je pripravil vzporedni načrt - mehanizem prestrukturiranja državnega dolga - za že obstoječe, zapadle dolgove. Po tem predlogu, ki bi zahteval temeljno spremembo ustanovne listine MDS, bi država neplačnica dolga razglasila stečaj, ustavila odplačevanje tujim privatnim posojilodajalcem in se začela pogajati o dogovoru za prestrukturiranje z 'veliko večno' (60-75%) tistih posojilodajalcev, katerih glas bi k odločitvi zavezoval vse vpletene, vključno s tistimi lastniki obveznic, ki se ne bi strinjali. MDS bi zagotovil pravno zaščito za bankrotirano državo tako, da bi nadziral glasovanje in poravnaval spore glede odločitve. V predlogu je zapisano, da bi MDS v omejenem obsegu še zmeraj lahko kreditiral države, nesposobne odplačevanja dolga, čeprav ZDA pritiskajo, da bi povsem opustili kreditiranje s strani MDS.
      Ta dva predloga reševanja mednarodnih dolžniških kriz sta zmedla mnoge opazovalce. Medtem, ko bi nova politika kratkoročno povečala varnost naložbe za nekatere investitorje, pa bi najbrž za posojilojemalce pomenila večjo negotovost. Države v razvoju se bojijo, da bi ti 'predporočni' dogovori o neplačevanju njihova gospodarstva označili kot posebno rizična, kar bi vzpodbudilo povečanje obrestnih mer za nove obveznice, povečalo stroške odplačila dolga in preplašilo prav tiste tuje investitorje, ki naj bi jih te klavzule pritegnile. In še, ker bi oba, klavzula 'skupna akcija' skupine G-7 in stečajni načrt MDS posledično omogočila državi posojilodajalki, da uveljavi svojo oceno o državi posojilojemalki, bi takšni vnaprej določeni pogoji poravnave dolgov državi neplačnici onemogočili pogajanja in pritožbo ter tako obšli mednarodna pravila odgovornosti in pravičnosti.
      Problem ni le v tem, da dajalci in prejemniki posojila ne bi imeli enakega položaja v odločitvenih postopkih glede neplačevanju dolga. Gledano širše bi se MDS s spremembo ustanovne listine spremenil iz investicijske v stečajno agencijo. Na ta način G-7 dejansko ukinejo vlogo MDS kot javne posojilne institucije. Niti predlogi G-7 niti predlogi MDS za rešitev dolgov ne vključujejo potreb po trajnih virih zunanjega financiranja ali dodatne pomoči, ki je očitno potrebna nesolventnim državam za odplačilo zapadlih dolgov. Garancije za zagotavljanje prilagoditev v plačilni bilanci in zagotovila stalnega dotoka razvojnih finančnih sredstev - da ne omenimo garancije za zaščito pred svetovnimi finančnimi šoki - niso nikjer vključene v drobnem tisku predlagane pogodbe o nezmožnosti odplačevanja. V stiski, brez javne alternative, kot je MDS, ki bi jim ponudil posojila po razumnih cenah, bi bile nesolventne države prisiljene sprejeti ekskluzivne pogoje zasebnega trga kapitala. To vzbuja bojazen, da bi lahko taki dogovori o neodplačevanju vodili v splošno zaplembo javne lastnine v državah, ki bodo na novo podpisovale sporazum o neplačevanju dolgov, ter s tem še zmanjšali socialno in politično samostojnost.
      Na podlagi teh razlogov mnogi analitiki napovedujejo, da bi sprejetje takega načina razreševanja dolgov le še stopnjevalo in ne zmanjšalo nevarnosti mednarodnih dolgov, posledica pa bi bila zmanjševanje medsebojnih pomoči in posojanj, večje obrestne mere, povečani dolgovi, poglabljanje revščine in politični kaos. Veliko držav v razvoju je že izjavilo, da se ne bodo strinjale s tako togimi klavzulami za prestrukturiranje dolga. Kljub tem ugovorom so finančni ministri G-7 držav že pooblastili MDS, da izdela načrt stečajev za dolgove, obstoječe v aprilu 2003 (načrt bi se pričel izvajati leta 2006). Medtem države G-7 nadaljujejo z izdelavo svojega načrta 'skupna akcija' za bodoče pogodbe za obveznice, čeprav postopek odobritve še ni bil določen.
      Na drugi fronti pa tem predlogom za razreševanje dolgov nasprotuje veliko svetovnih investicijskih bank in lastnikov obveznic, ki ne vidijo smisla v milejših odplačilnih pogojih, medtem ko investitorje silijo v izgubo. Nekateri v finančnem svetu smatrajo, da je nezakonito prisiliti manjšino lastnikov obveznic, ki se ne strinja, da sprejme izglasovan predlog večine vlagateljev o pogojih poravnave dolga. Trgi zasebnega kapitala, ki so se močno okoristili s sistemom, v katerem je javni denar pomagal zavarovati njihova tveganja v tujini, so še posebej nenaklonjeni temu, da bi igrali proaktivno vlogo pri razreševanju dolga držav. Od monetarne krize v letih 1997-1998 naprej je bil poudarek v finančnih krogih na obvladovanju tveganja, odpisih in zniževanju tujih investicij. Bankirji in upravitelji skladov so izrazili malo pripravljenosti, da bi igrali vlogo posojilodajalca za zadnjo priložnost in zavarovali kapitalska tveganja na trgih, kjer ni ekonomske in pravne infrastrukture, ki bi varovala mednarodna vlaganja.
      Medtem pa bogate države nadaljujejo s pritiskom po večji regulativi v javnem sektorju in manjši v zasebnem, da bi povečale zanimanje finančnih trgov, bank in korporacij. Medtem ko G-7 upravičeno pozivajo k večji transparentnosti in odgovornosti na strani svetovnih javnih posojilodajalcev (MDS in Svetovna banka), pa so marljivo nasprotovale vladnemu ali neodvisnemu zakonskemu nadzoru ogromnih investicijskih trgov in tuje menjave, kjer se obrača več kot 2 bilijona ameriških dolarjev dnevno.
      Sadovi tega nadzornega vakuuma so neobrzdan pohlep in naraščajoča korupcija. Kaj na primer, brez nadzora in preverjanja bilanc, brani investicijskim bankam izdelati prilagojene rezultate študij, da bi prepričale vlagatelje v nakup svojih finančnih produktov, kar vodi v še bolj nevarne investicijske balone od tistih nedavnih v ZDA? In ta problem ni samo ameriški. V vseh državah imajo državni nadzorniki skope informacije o svetovnih trgih in aktivnostih mednarodnih finančnih družb, prav tako pa tudi ni globalnega sporazuma, na katerega bi naslonil ustrezne državne - kaj šele mednarodne - standarde za gospodarsko in finančno odgovornost.
      To obširno pomanjkanje regulative spodbuja globalne investitorje, da se raje usmerjajo v finančno raznolikost, kot pa v razvoj lokalnega gospodarstva ali v skupno varovanje investicij v gospodarstvih v razvoju. S pretežno usmerjenostjo na konkurenčne trge, vrednosti delnic in kvaliteto naložb, vlagatelji izgubijo iz vida edinstveno vlogo javnega sektorja pri skrbi za izpolnjevaje socialnih potreb in zagotavljanje politične enakopravnosti. Iz tega razloga je Brandtova komisija zagovarjala premišljeno mešanico vladne pomoči in privatnih investicij v državah v razvoju, ker "obstaja veliko dejavnosti, pri katerih zasebni kapital ne more nadomestiti posojanja vlade vladi." (CC, 83)
      Kljub temu so nedavno nekatere mednarodne korporacije in investitorji sklenili medsektorsko partnerstvo z majhnimi podjetji in nevladnimi organizacijami v državah v razvoju, da bi jim pomagali pri financiranju novih razvojnih projektov. Čeprav ta koncept zahteva čut za soodgovornost, pa razvojne skupine kmalu spoznajo, da finančno tveganje ni porazdeljeno enakomerno, ker te neposredne pogodbe pogosto obidejo vladni vpliv in nadzor. Ker državna varovala vidijo kot ovire za mednarodni posel, veliko 'partnerstev' med tujimi investitorji in civilno družbo nima zakonske zaščite za lokalne delavce, javne službe ali okolje, vsem pa manjka pravično socialno zavarovanje za propadle razvojne projekte. V tej vrsti deregulirane investicijske klime je videti dolžniško krizo kot veliko večje breme za posojevalca kot za posojilojemalca, mednarodni razvoj pa izgleda bolj kot ekonomska obveznost, kot pa potencialna vzpodbudo za rast.
      Ključno makroekonomsko vprašanje je še vedno isto kot leta 1980: kako pridobiti previdnega investitorja, da absorbira svoja zgrešena posojila, brez da bi zmanjšal kapital, ki je potreben za nadaljevanje razvoja v revnih deželah. Brandtova komisija je prišla do zaključka, da samo večje sodelovanje in enakopravnost med posojilodajalci in posojilojemalci lahko prepreči večjo gospodarsko krizo v razvitih in nerazvitih državah: "Brez ustreznih financ uvoza ni mogoče plačati; brez nujnega uvoza se proizvodnja in izvoz zmanjšata; brez ustreznega izvoza države nimajo zadostne kreditne sposobnosti in ne morejo odplačevati dolga. Primež nezadostnega trgovanja in financiranja njihovih gospodarstev je postal uničujoč. Vsi znaki svetovne gospodarske depresije so očitni, želel si je ni nihče, ustvarja pa jo dnevno vsak udeleženec, ki se hoče zavarovati pred težavami." (CC, 19-20)
      Več informacij: http://www.brandt21forum.info
      Zahvaljujemo se MIT Press za dovoljenje za uporabo objavljenega gradiva iz S ever-Jug in Splošna kriza.
      Okrajšave N-S = Sever-jug: Program za preživetje CC = Splošna kriza: Sodelovanje severa in juga za obnovo sveta

James Bernard Quilligan je diplomiral iz političnih ved, komunikacij (ABD) in literature. 25 let je deloval kot pisec, govornik, učitelj, analitik, izdelovalec študij in upravnik na področjih mednarodnega razvoja, delal je s številnimi vladnimi in mednarodnimi organizacijami. Med leti 1980-1987 je bil Quilligan direktor Brandtove raziskovalne komisije, javne informacijske agencije za mednarodni razvoj.