Prepadu naproti
Scott Champion

"Njihovih src in čutov se je polastil pohlep in kot v sanjah gredo široko odprtih oči prepadu naproti." - Mojster Benjamina Crema, julij/avgust 1998, Share International.

Ker večino zahodnega sveta še čakajo borzni zlomi in deflacija, bi se bilo morda zanimivo vprašati, kaj lahko kot posamezniki in kolektivno kot državljani naših držav pričakujemo v naslednjih mesecih. Kako bodo na nas vplivali proces deflacije, propad trgov in gospodarstev ter sistemsko tveganje, ki ga prinaša globalno trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti?
      Že od tridesetih let tega stoletja nismo bili priča pogubnim učinkom globalne deflacije. Deflacija je preprosto naraščanje vrednosti denarja v primerjavi z blagom in storitvami ter vsemi ostalimi vrstami sredstev. Pri deflaciji je gotovina kralj. Ker skoraj vse cene enakomerno padajo, potrošniki odlašajo z nakupi, saj vedo, da bo to, kar želijo kupiti, jutri cenejše. Ker potrošniki ne trošijo, se prodaja in zaslužek podjetij manjšata. To ima za posledico odpuščanje delavcev, ki povzroči strmejše padanje cen, temu pa sledi še večje odpuščanje. Ko se ta začarani krog začne, ga je težko prekiniti.
      Poglejte si današnjo Japonsko, ki se že skoraj deset let bori z deflacijo, vendar ima skoraj 20-odstotno višino prihrankov. Primerjajte to z ZDA, kjer je po 17 letih cvetočega gospodarstva višina prihrankov dejansko negativna. Da bi ohranili previsok življenjski slog, so si Američani s pomočjo posojil zagotovili navidezno blaginjo. Res je, da so cene opredmetenih in neopredmetenih sredstev močno zrasle, vendar je obenem v enaki meri narasla zadolženost na vseh ravneh: na ravneh posameznikov, podjetij in vlade.
      Ta iluzija bogastva je past. Vodi v neizogiben problem, ki se pojavi, ko se neopredmetena sredstva razpočijo kot milni mehurček in spremenijo smer. Dolgove, ki smo jih nakopičili na poti navzgor, še vedno imamo, vrednost sredstev, ki smo jih uporabili za jamstvo, na primer delniškega portfelja ali hiše, pa pada. Toda upniki hočejo svoj denar nazaj, zato obstajajo tri možnosti: ali te dolgove odplačamo ali nam jih odpišejo ali pa zamujamo s plačilom. Prav odplačevanje dolgov pa priliva olje na ogenj deflacije. Sredstva likvidiramo po kakršni koli ceni, da preprečimo prisilno izvršbo oziroma da sploh lahko preživimo. Če to povežemo z odpuščanjem delavcev iz podjetij, lahko razumemo, kaj trenutno preživlja velik del sveta, kaj čaka nas in zakaj je to tako težko ustaviti.
      V tridesetih letih tega stoletja so krivdo za borzni zlom večinoma pripisovali pretirani špekulaciji, zlasti temu, da so si kupci lahko izposodili do 90% nakupne cene delnice. Kot si lahko predstavljamo, so zato kupovali veliko več delnic, kot bi jih sicer. Cene delnic so se zato strmo dvignile, to pa je privedlo do slavnega borznega zloma. Kako pa lahko primerjamo sedanji položaj s položajem leta 1929? Danes je meja izposojanja pri kupovanju delnic, ki jo določa vlada ZDA in je v veljavi že več let, 50%. Na prvi pogled se zdi, da ne tvegamo toliko kot naši predhodniki. Toda v dvajsetih letih niso imeli dostopa do kreditiranja, danes pa ga imamo v izobilju. Ker so kreditne kartice in dodatne hipoteke tako razširjene, si ni težko izposoditi sredstev za nakup delniškega portfelja. To v precejšnji meri počne nova vrsta špekulantov, ki zapuščajo svoje službe, se prelevijo v prekupčevalce na kratek rok ter špekulirajo s cenami kratkotrajnih delnic na internetu, ki se spreminjajo iz minute v minuto.
      Čeprav tega povprečni Američan ne počne, pa si mora izposojati sredstva za financiranje vsaj nekaterih svojih investicij v delnice, saj ima negativno višino prihrankov. Že res, da najbrž ne prekoračuje stanja na kreditnih karticah in tega denarja ne pošilja svojemu borznemu posredniku, vendar je rezultat v resnici enak. Naj to pojasnimo s kratkim primerom. Družina zasluži 80.000 dolarjev, ki jih v celoti porabi za svoj način življenja. Uspelo jim je prispevati 3.000 dolarjev v borzni vzajemni sklad, istočasno pa je saldo na njihovih kreditnih karticah zrasel za 4.000 dolarjev. V resnici so si sredstva za nakup vzajemnega sklada izposodili. Tega je v ZDA čedalje več.
      V ZDA je borza dosegla status religije. Njena mantra je "20 odstotkov se večno vrača". Skrajna stopnja oglaševanja v časopisih, revijah in na televiziji vsak dan vbija kult delnic v zavest nič hudega sluteče javnosti. Nadzor nad podjetji, za katerega naj bi bili odgovorni računovodje in vladni uslužbenci, hitro utone v pozabo, saj postajajo rastoče cene delnic družbena nuja. "Strokovnjaki" z Wall Streeta si izmišljajo nove tehnike, s katerimi lahko podjetja prikažejo strmo rastoče zaslužke na delnico, čeprav so ti pogosto le izmišljotina novih računovodskih tehnik. Javnost pri tem sodeluje s svojim pohlepom, vedno pripravljeni Wall Street pa ji obljublja veliko odplačevanje. Tako kot leta 1929 bo propad trga razkril vsako hibo sistema prostega trga; na dan bodo prišli vsaka prevara, zločin in podkupovanje.
      To nas vodi k še večjemu viru tveganja za ves svet: globalnemu trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti. Izvedeni finančni instrumenti so pogodbe, katerih vrednost izhaja iz nekega osnovnega instrumenta. Ta je lahko delnica, obveznica, blago ali valuta. Vzemimo na primer, da ameriški proizvajalec pijač oceni, da bo v naslednjem letu na Japonskem prodal pijače v vrednosti 3 milijard dolarjev. Po sedanjem menjalnem tečaju jena in dolarja bi ustvaril dobiček. Skrbi pa ga, da se bo naslednje leto tečaj dolarja v primerjavi z jenom dvignil za povprečno 20%. S tem bi podjetje imelo izgubo, saj bi zaradi cenejšega jena zaslužilo manj dolarjev. Ker dobička ne želi izgubiti, se obrne na veliko banko in ji pove, da želi tveganje v višini 3 milijard, povezano z menjavo dolarja in jena, prenesti na nekoga drugega. Banka sprejme drugo stran tega trgovanja. Ker pa noče utrpeti velike izgube, bo tudi sama skušala preložiti tveganje na tretjo stranko. Morda želi na primer velik japonski proizvajalec avtomobilov ublažiti tveganje pri prodaji avtomobilov v ZDA v dolarjih. Nasprotno od proizvajalca pijač njega skrbi, da se bo tečaj jena v naslednjem letu dvignil za 20% v primerjavi z dolarjem in tako izbrisal njegov dobiček pri prodaji v vrednosti 3 milijard dolarjev. Banka se tako na videz znajde v popolnem položaju. Ko sklene enako, vendar ravno nasprotno pogodbo z japonskim proizvajalcem avtomobilov, prenese svoje tveganje na japonsko podjetje. Banka pravzaprav obenem kupi in proda isto stvar, pri tem pa zasluži dvojno provizij o.
      Da primer dopolnimo in pokažemo, zakaj je tveganje pri tem tako veliko, vzemimo še, da je imel proizvajalec pijač prav in da se je tečaj dolarja v primerjavi z jenom v povprečju res dvignil za 20%. V tem primeru mu banka dolguje 600 milijonov dolarjev. Obenem pa japonski proizvajalec avtomobilov dolguje enako vsoto banki. Teoretično banka trguje brez tveganja. Toda ali je to res?
      Problem trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti je v osnovi dvojen. Prvič, ocenjujejo, da vpisana vrednost izvedenih finančnih instrumentov v tem trenutku znaša 90 bilijonov dolarjev. Že samo višina tega zneska je porok za prihodnje težave, saj prekaša skupno vrednost vseh svetovnih borz. Drugič, ali res kdo verjame, da so banke in borzni posredniki našli dovolj soudeležencev s sprejemljivimi profili tveganja, da so lahko naredili uravnotežene pogodbe v vrednosti 90 bilijonov dolarjev, ko pa celotna vrednost borze v ZDA dosega le 10 bilijonov dolarjev? Nekatera podjetja imajo prvorazredni ugled, mnoga druga pa najdemo na spodnjem delu lestvice zanesljivosti, na primer sklad Dolgoročnega kapitala (Long Term Capital) za nakup in prodajo po terminskih pogodbah, ki je propadel zaradi pretiranega izposojanja in skoraj zrušil svetovni finančni sistem. Stvari še poslabša dejstvo, da imajo številne banke in borzni posredniki sedaj lastne oddelke za trgovanje in ne skušajo več izravnati tveganja pri vsaki transakciji, pač pa špekulirajo z prihodnjo usmeritvijo osnovnih instrumentov (na primer s tečajem dolarja v primerjavi z jenom) in to z denarjem, ki v resnici pripada varčevalcem.
      Kaj bi se zgodilo v primeru globalnega zloma borze, ko bi bila kreditna sposobnost številnih posameznikov, podjetij in vlad postavljena pod vprašaj? Borzni zlom bi povzročil divja nihanja vrednosti delnic, obveznic, blaga in valut, ki so osnova vsake transakcije z izvedenimi finančnimi instrumenti. Koliko tvegamo? Trideset bilijonov dolarjev? Šestdeset bilijonov dolarjev? Že izguba 5 ali 10 odstotkov teh zneskov bi zadoščala, da bi izbrisala kapital sleherne banke, borznega posrednika in finančne ustanove na zemlji.
      Ker imamo danes na voljo zapletene računalnike in sodobne telekomunikacije, smo v veliko bolj tveganem položaju kot leta 1929. Vprašanje ni, ali se bo sistem zrušil, pač pa, kdaj se bo zrušil. Zakon vzroka in posledice je vedno veljaven. Na koncu tudi največje svetovne banke ne bodo mogle podpreti propadajoče svetovne finančne strukture.
      Zadnja deflacija se je končala z izbruhom druge svetovne vojne, ko so zavezniške sile povečale gospodarsko proizvodnjo, da so se lahko borile proti silam osi. Morda se bodo morali tudi sedaj narodi sveta združiti, da bodo ustavili naslednjo deflacijo. Če bo za to potrebna vojna, nam v zahodnem svetu preostane le upanje, da bo prihajajoča vojna za vedno končala trpljenje revnih in zanemarjenih, njihovo lakoto in brezup ter našo sramoto.