Osvetlitev senčne ekonomije
Raymond Baker

Washington DC, ZDA – S "senčnim" finančnim sistemom sem se prvič srečal pred pol stoletja v Nigeriji. Takoj po koncu šolanja na Harvardski poslovni šoli sem naivno upal, da bo svobodna tržna ekonomija pomagala tem novim neodvisnim državam k uspehu. Namesto tega sem v samo nekaj mesecih postal priča tako neverjetnemu sistemu finančnih manipulacij, da še danes težko verjamem v njihovo resničnost.
      S "senčnim finančnim sistemom" mislim na zahrbtno ureditev podobno piramidnemu sistemu, čeprav mnogo bolj sofisticiranemu: gre za neuradni mednarodni finančni sistem, ki deluje vzporedno s poštenim sistemom, o katerem sem se učil v šoli. Njegov namen je omogočiti lokalnim in tujim "elitam", da si pridobijo velikansko bogastvo s pomočjo prikritih medsebojno prepletenih poslov in z izkoriščanjem lukenj v pravnem sistemu, vedno na račun revnih. Danes ta senčni sistem zlorablja še bolj kot kdajkoli prej in zdaj uničuje tudi srednji razred v razvitem svetu.
      Davčne oaze so najpomembnejši člen senčnega finančnega sistema. Ko sem se prvič srečal s tem pojavom, se je pojem uporabljal za eksotične lokacije kot sta Lihtenštajn in Kurakao. Od takrat se je povpraševanje po njegovih storitvah – zdaj z bistveno drugačnimi različicami, kako prikriti identiteto oseb ali izvor premoženja – razraslo do takšne mere, da je po zadnjem štetju na svetu vsaj 60 davčnih oaz.
      Danes Američanom ni več treba potovati v prekomorske države, da bi denar naložili v davčne oaze. Po velikem valu finančne deregulacije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se je več ameriških zveznih držav preobrazilo v davčne oaze.
      Drugi steber senčnega finančnega sistema je nepravilno vrednotenje. Ko sem prispel v Nigerijo, sem pričakoval, da se bodo uvozno-izvozne cene določevale na podlagi ponudbe in povpraševanja, v resnici pa so jih najpogosteje določali glede na to, kako malo želita kupec ali prodajalec plačati carine ali davkov. Petdeset let kasneje je nepravilno vrednotenje bolj razširjeno kot kdajkoli prej, poleg tega danes približno 60 odstotkov globalne trgovine vodijo multinacionalne korporacije, od tega polovica prometa odpade na trgovanje med hčerinskimi podjetji matične družbe.
      Korporacije pa niso same, ko gre za krajo razvijajočemu svetu. Arabska pomlad je razgalila bogastvo Ben Alija, Mubaraka in Gadafija, ki so ga prenašali iz držav, v katerih so vladali. Čeprav jih je enostavno okriviti kot glavne krivce za korupcijo v državi, pa dejansko brez senčnega finančnega sistema (ki so ga ustvarile in ga ohranjajo korporacije ter vlade), nobeden od teh kleptokratov ne bi bil sposoben skriti bogastva svoje države na zasebne bančne račune v Švico, Veliko Britanijo, Avstrijo in ZDA.
      V razvitih državah kraja in smrt običajno nista povezani kategoriji, v deželah v razvoju pa pogosto sta. Ekonomista Leonce Ndikumana in James Boyce sta izračunala, da je zaradi odtekanja kapitala iz Afrike učinek na javno zdravje tako velik, da samo zato letno umre 75.000 otrok. Predstavila sta primer glavne bolnišnice v Kongo-Brazzavillu, ki je tako revna, da morajo pacienti plačevati spremljevalce, da jim pomagajo premagovati stopnice.
      Navkljub trpljenju, ki ga senčni sistem povzroča v razvijajočem svetu, pa ZDA in Evropa temu sistemu in posledicam njegovega delovanja dolgo nista namenjali pozornosti, predvsem zato, ker jima ni povzročal škode oziroma je celo predstavljal priložnost za dober posel. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je to začelo spreminjati.
      Senčni finančni sistem je na zahod vstopil okrepljen z novimi finančnimi instrumenti kot so "derivativi", "izvedene obveznice" in "obrestne zamenjave". Čeprav ni neposredno odgovoren za zdajšnjo krizo, pa jo zaostruje z zagotavljanjem sredstev za poslovanje in posameznikom omogoča, da se izognejo plačevanju davkov in da lahko skrivajo nezakonito pridobljena sredstva, s čimer obupane vlade prikrajšajo za prepotrebna sredstva. To je privedlo do morja jeze, ki se je izrazila v gibanju "Okupirajmo" po vsem razvitem svetu.
      Jezni državljani morda niso sposobni natanko definirati, kaj je narobe z ekonomijo, toda če parafraziramo znamenito razsodbo Vrhovnega sodišča ZDA o pornografiji: "spoznajo (korupcijo), ko jo vidijo".
      V poročilu, ki ga je v začetku novembra objavila organizacija Državljani za davčno pravičnost (Citizens for Tax Justice) lahko preberemo, da kar 78 od 280 največjih korporacij ne plačuje zveznih davkov oziroma so imele po letu 2008 vsaj enkrat celo negativne davčne stopnje. Situacija je v nekaterih delih Evrope še hujša. Medtem, ko se evro bori za preživetje, so nedavni izračuni delovne skupine Evropske unije pokazali, da je v preteklem letu kar 60 milijard evrov odteklo v švicarske banke – večino od tega brez plačila davkov.
      Lekcija, ki sem se je naučil v poslovni šoli, je še danes tako kot vselej resnična: od pravičnosti je odvisen uspeh kapitalizma in prostega trga. Zaradi tega razloga se moramo osvoboditi nepravičnega senčnega finančnega sistema, ki daje prednost skrajno bogatim na račun revnih. Mehanizem, ki ta sistem poganja je zelo zapleten (kar je razumljivo, saj je bil ustvarjen zato, da bi bil težko prepoznaven), čeprav je rešitev precej enostavna: transparentnost. Transparentnost v sleherni finančni transakciji tako na lokalni kot na mednarodni ravni; transparentnost javnih podatkov; transparentnost mehanizmov za nadzor finančnega poslovanja; transparentnost, ki omogoča nemoteno trgovanje brez diskriminiranja šibkejših držav. Sistem, ki temelji na sencah ne more preživeti na svetlobi. (© IPS)

Raymond Baker je direktor delovne skupine za Finančno integriteto in ekonomski razvoj (Financial Integrity and Economic Development), globalnega konzorcija vladnih, raziskovalnih in zagovorniških organizacij, ki si prizadeva za večjo transparentnost v globalnem finančnem sistemu v korist držav v razvoju.