Starši nasprotujejo komercializaciji v šolah
Mieke Bomann

Starši in učitelji, zaskrbljeni zaradi naraščanja komercializacije v šolah, zagovarjajo neprofitne rešitve, kot so štipendiranje in subvencije za izboljšanje stanja v institucijah, ki se otepajo s težavami.
      Gre za sporne kupčije, kot je 5,8 milijonov dolarjev vredna 10-letna ekskluzivna pogodba s Coca-Colo, ki jo je nedavno odobril šolski okoliš v Seattlu. Kot poročajo, prejme okoliš 55 % provizijo od vsake prodane pijače in letno plačilo 15.000 dolarjev v gotovini v zameno za izključno prodajo CocaColinih proizvodov v avtomatih za pijače. Po mnenju Centra za komercialno neodvisno javno izobraževanje v Oaklandu v Kaliforniji je v državi več kot 100 šolskih okolišev sklenilo podobne pogodbe s Coca-Colo ali Pepsijem.
      Aktivisti pravijo, da so te kupčije del naraščajočega trenda neprimernega partnerstva s podjetji, ki ogrožajo poslanstvo javnega šolanja. "Otroci v šolah so občinstvo, ki je prisiljeno poslušati," pravita Brita Butler-Wall, soustanoviteljica Državljanske pobude za komercialno neodvisne šole, in gostujoči profesor, asistent na Univerzi v Seattlu. "Uporabljate metode prepričevanja, ki morda otrokom ne koristijo. Toda izobraževalni sistem bi moral delati le za otrokovo največje dobro."
      Aktivisti pravijo, da bi se šole morale osredotočiti na podjetniško sponzorirane štipendije, znanstvene in matematične programe, mentorstvo, službe in pripravništvo, da bi se javno izobraževanje izboljšalo, namesto na pogodbe s proizvajalci brezalkoholnih pijač in učnih načrtov, ki jih objavljajo družbe, katerih lastni interesi morda prevladujejo nad objektivno predstavitvijo dejstev.
      Andrew Hagelshaw, programski direktor v Centru Oakland, navaja projekt Algebra v Bostonu v državi Massachusetts kot primer ustreznega partnerstva med podjetjem in šolo. Projekt Algebra je ustanovil vzgojitelj in varuh človekovih pravic Robert Moses; študentom srednjih šol nudi podjetniško sponzorirane inštrukcije iz matematike, organizirane v mestnih središčih in na podeželju v 13 državah.
      "Druga alternativa je denar od subvencij", pravi Andrew Hagelshaw. Mnoge skupnosti imajo lokalne ustanove, ki podpirajo izobraževanje, in obstaja mnogo ustanov, ki velikodušno podpirajo šole, ne da bi imele pri tem komerciale zahteve. Prejšnjo pomlad so na ta način hči Butler Wallove in skupina višješolskih študentov v Seattlu uspeli zbrati 300.000 dolarjev za šolski projekt. "Če lahko to stori pol ducata otrok, zakaj tega ne more šolski svet?" se sprašuje.
      Šolski uradniki ugovarjajo, da so pogodbe z družbami, kot je Coca-Cola, v času finančne krize, s katero se soočajo šole, preprosto preveč donosne, da bi jih lahko obšli. Šole v Seattlu ocenjujejo, da bodo imele v prihodnjih treh letih približno 35 milijonov dolarjev primanjkljaja. Brezplačna televizijska oprema TV hiše Channel One je še en primer smiselne darežljivosti podjetja glede na dejstvo, da je proračun za opremo vsako leto premajhen. Channel One, podružnica Primedie, posoja satelitske krožnike in televizijsko opremo tistim srednjim in višjim šolam, ki pristanejo na to, da bodo predvajale 12 minutne dnevne novice te družbe. Center za analizo komercializacije v izobraževanju na Univerzi Wisconsin v Milwaukeeju ocenjuje, da 8 milijonov študentov po vsej državi gleda program, ki vsebuje 2 minuti oglaševanja.
Mnoge šole v Seattlu predvajajo program, za katerega aktivisti trdijo, da troši čas, namenjen poučevanju, in meša zasebne interese korporacije z javnimi interesi šole. Center v Milwaukeeju ocenjuje, da davkoplačevalci plačajo okoli 1.800 milijonov dolarjev letno za izgubljeni čas v razredih zaradi programa Channel One.

Nekomercialne alternative
"Če gre za programe novic, potem nekomercialne alternative obstajajo", pravi Hegelshaw. "CNN nudi takšen program brez oglaševanja in daje tudi brezplačno opremo", pravi. 'Kabelska televizija v razredih' Nacionalnega kabelskega združenja, je še ena komercialno neodvisna opcija, dodaja Hegelshaw. "Starši lahko tudi mnogo pripomorejo pri vlaganju denarja", pravi Butler-Wallova. Namesto da hodijo od vrat do vrat s svojimi otroki in prodajajo darilne vrečke in revije, kar je dandanes popularen način zbiranja denarja, bi lahko lobirali pri državnih zakonodajalcih za višje šolske proračune. "Zakaj, zaboga, pa smo v tem poslu?" se nejeverno sprašuje "Vsi ti ljudje, ki sedaj porabljajo čas, da prodajo stvari drug drugemu, bi se morali v prestolnici zavzemati za osnovno izobraževanje."
      Butler-Wallova postavlja tudi vprašanje, ali je denar od družb, ki nimajo lokalne povezave, sploh odgovor na problem šolskega okoliša. Meni, da so partnerstva s področnimi organizacijami, kot je Mednarodni Rotary klub, ki priskrbi študentom mentorje, prakso v medijih in javnem nastopanju, pripravništvo in službe potem, ko ti diplomirajo, mnogo bolj produktivna sredstva, kot pa nekaj dolarjev, ki jih vsak študent pridobi od proizvajalcev pijač.
      "V Seattlu prinese Coca-Cola 4,25 dolarja letno na otroka," ocenjuje Butler-Wallova. "S tem se ne da storiti ničesar. Vprašanje, ki si ga je treba postaviti, je, komu odpreti vrata. Lokalna podjetja niso tista, ki bi vdirala v šole, ampak so to velika podjetja in ta ne bodo najemala naših otrok, ko bodo ti končali šolanje. Ker neka korporacija potrka na vrata, to še ne pomeni, da morate vrata odpreti."
      Hagelshaw pravi, da so nekatere šole takšne ponudbe zavrnile: prejšnjo jesen je najmanj 11 šolskih okolišev zavrnilo pogodbe s proizvajalci pijač in mnogo staršev, učiteljev in študentov brez oklevanja govori o tem problemu. "Komercializacija je v svojem bistvu nasprotje nadzora skupnosti. Tam, kjer se starši resnično organizirajo, imajo tudi rezultate."
      (American News Service)