Koliko pomoči naj bogati namenijo revnim?

V članku z naslovom 'Koliko naj dajo milijarderji - in koliko ti', ki je bil objavljen v New York Timesu, je profesor iz Univerze v Princetonu Peter Singer izračunal, koliko denarja zasluži najbogatejših deset odstotkov Američanov in ugotovil, da bi samo majhen delček tega bogastva zadoščal ne samo za zmanjšanje, ampak za dokončno izkoreninjenje globalne revščine.
      Pričevši s splošno sprejetim prepričanjem, da je vsako človeško bitje enako vredno, ne glede na narodno pripadnost, spol in kraj bivanja, je Singer izpostavil, da je človeštvo, z milijardo ljudi, ki uživa v bogastvu brez primere in z drugo milijardo, ki vsakodnevno životari z manj kot enim dolarjem, daleč od upoštevanja te resnice. Pri tem se je skliceval na statistiko UNICEFA, da "vsako leto umre več kot deset milijonov otrok - približno 30000 vsak dan - zaradi vzrokov povezanih z revščino, ki bi se jim lahko izognili".
      Singer meni, da so bogati moralno obvezani pomagati revnim in se pri tem sklicuje na delo Thomasa Pogga, filozofa iz univerze Columbia, ki dokazuje, da je vsaj del bogastva najpremožnejših na svetu pridobljenega na račun revnih. Ne gre samo za trgovinske ovire, ki jih razvite države uporabljajo proti revnim, temveč tudi za "pripravljenost korporacij, da kupujejo naravne vire od vsake vlade, ne glede na to, kako je prišla na oblast. To daje veliko spodbudo skupinam, ki se želijo dokopati do oblasti in do denarja." Takšen dostop do surovin tvori temelje uspeha industrijskih držav, vendar "je hkrati katastrofa za razvijajoče države, ki so bogate z viri in namesto, da bi jim to bogastvo koristilo, jih zapleta v začaran krog državnih udarov, državljanskih vojn in korupcije, od česar ima celotno prebivalstvo le malo koristi".
      Po Singerjevem mnenju zdajšnji obseg državne pomoči ni niti približno primeren, da bi rešili problem globalne revščine, zato je zasebna človekoljubnost ključnega pomena. "Bogati bi torej že dali," piše Singer. "Toda, koliko bi dali?" Za orientacijo je uporabil Milenijske razvojne cilje - stroški za njihovo dosego bi morali v letu 2006 znašati 121 milijard ameriških dolarjev, do leta 2015 pa naj bi narasli na 189 milijard dolarjev - in izračunal, kolikšna bi morala biti vsakoletna dodatna pomoč, da bi te cilje dosegli, če bi hkrati upoštevali že dane obljube o razvojni pomoči.
      Po analizi prihodkov najbogatejših 10 odstotkov Američanov je predlagal progresivno lestvico, po kateri bi najbogatejši, ki imajo dohodke višje od 1,1 milijona dolarjev na leto, dajali večji delež (25 do 33 odstotkov) svojih dohodkov kot skupina premožnih, v kateri posamezniki zaslužijo med 92.000 in 1,1 milijona dolarjev - ti bi prispevali 10 do 20 odstotkov svojega dohodka. Singerjev zaključek je osupljiv: "... upoštevanja vredna stvar pri teh izračunih je, da lestvica donacij, ki bi le malo verjetno komu predstavlja hudo nadlogo, skupaj predstavlja 404 milijarde dolarjev - zbranih od samo 10 odstotkov ameriških družin."
      Bogastvo v drugih državah bi prav tako lahko prispevalo k blažitvi globalne revščine, pravi Singer. Če bi ZDA prispevale 50 odstotkov celotnih globalnih donacij, bi z "načrtom, ki sem ga predlagal, v svetovnem merilu lahko letno zbrali 808 milijard dolarjev razvojne pomoči. To je več kot šestkratna vsota denarja, ki bi jo po ocenah ekonomista Sachsa morali zbrati v letu 2006, da bi lahko izpolnili Milenijske razvojne cilje in več kot šestnajstkratna vsota danes obljubljene razvojne pomoči".
      "Do priprave tega članka, v katerem sem izračunal, koliko dejansko zasluži najpremožnejših 10 odstotkov Američanov, nisem zares razumel, s kakšno lahkoto bi razviti svet lahko popolnoma izkoreninil globalno revščino," pravi Singer. ".. V razmerju do naših zmožnosti so Milenijski razvojni cilji nespodobno, šokantno skromni. Če jih ne bomo uresničili - po zdajšnjih izgledih zelo verjetno - ne bomo imeli opravičila. Cilji, ki bi si jih morali postavili, niso zgolj prepolovitev deleža ljudi, ki živijo v skrajni revščini in brez zadostne hrane, ampak zagotovitev, da prav nobeden človek ne bi živel v takšnih pogojih. To je vreden cilj, ki ga lahko uresničimo."
      Vir: The New York Times, ZDA