Kako globalni vlagatelji iz lakote kujejo dobičke

Pričujoči prispevek je povzetek članka z naslovom "Špekuliranje z življenji: kako globalni vlagatelji iz lakote kujejo dobičke", ki so ga v nemškem časopisu Der Spiegel objavili Horand Knaup, Michaela Schiessl in Anne Seith.

Svetovne zaloge hrane so postale trgovsko blago in z njimi se na borzah enostavno trguje. Banke zato zdaj ponujajo kmetijske finančne sklade, da bi zadovoljili naraščajoči trend.
      Samo en manjši problem je prisoten – cene hrane naraščajo in to hkrati z izjemno velikim povpraševanjem po kmetijskih vrednostnih papirjih. V začetku leta, marca 2011, je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) poročala o novih rekordno visokih cenah, ki so celo presegle cene iz zadnje večje prehranske krize v letu 2008. Vrednost indeksa cen hrane FAO je pokazala, da so se cene hrane v enem letu povprečno povečale za 39 odstotkov. Žitarice so se podražile za 71 odstotkov, prav tako tudi jedilno olje in maščobe. Indeks je v juliju dosegel 234 točk, le štiri točke pod rekordno vrednostjo v februarju. Nikoli še ni bilo toliko denarja vloženega v finančne posle, ki vključujejo kmetijske proizvode.
      Kmetijski proizvodi privabljajo vlagatelje, ki niso nič bolj zainteresirani za žitarice, kot so bili prej za vlaganje v dot-com podjetja ali kasneje v drugorazredna hipotekarna posojila. V posle so vključeni tako velikanski pokojninski skladi kot majhni zasebni vlagatelji, ki iščejo nove, varnejše naložbene priložnosti. Toda za svetovne reveže, ki morajo za hrano nameniti kar 70 odstotkov svojih že tako skromnih družinskih prihodkov, je takšno početje smrtno nevarno. Več kot milijarda ljudi po vsem svetu strada. Zdajšnja lakota v Afriškem rogu ni le posledica suše, državljanske vojne in podkupljivih uradnikov, temveč tudi previsokih cen hrane. Po poročanju Svetovne banke, je velika rast cen hrane od junija 2011 pod prag revščine potisnila še nadaljnjih 44 milijonov ljudi. To so ljudje, ki morajo preživeti z manj kot 1,25 dolarja (0,87 evra) na dan.
      "Zaradi visokih in nestanovitnih cen hrane trpi več revnih ljudi in več ljudi lahko postane revnih," je aprila 2011 dejal predsednik Svetovne banke Robert Zoellick, ko je opisoval brutalne posledice povišanja cen za potrošnike v državah v razvoju. Na sestankih in konferencah se za eksplozijo cen znova in znova navajajo možni razlogi. Med njimi so:

•   podnebne spremembe, skrajne vremenske razmere in posledični izpad
    pridelka,
•   žrtvovanje obdelovalnih površin za pridelavo biogoriv,
•   rast prebivalstva,
•   vse večje povpraševanje v hitro razvijajočih gospodarstvih, kot sta Kitajska
    in Indija,
•   dražja nafta, kar pomeni tudi dražji prevoz,
•   večja poraba mesa, kar pomeni več žita za živalsko krmo,
•   desetletja zanemarjanja kmetijstva, še zlasti v regijah, kjer je lakota
    pogosta.

      Pretresljivo je, da so to res dejavniki, ki prispevajo k previsokim cenam hrane, niso pa ključnega pomena.
      Posebni poročevalec Združenih narodov o pravici do hrane Olivier de Schutter skuša stvari postaviti na pravo mesto. Zatrjuje, da so pravi krivci za visoke cene hrane veliki vlagatelji, ki so po zlomu finančnih trgov začeli velike vsote vlagati v blagovne trge in ti so se napihnili preko vseh meja. Po mnenju de Schutterja so pretirane špekulacije glavni vzrok za zvišanje cen.
      Hrana je postala denar, velik potencial za dobiček in predmet špekulacij na Wall Streetu. Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) je v nedavno objavljeni študiji ta proces opisala kot preoblikovanje trga s hrano v finančni trg.
      Kako je lahko prišlo do situacije, v kateri hedge skladi in investicijske banke vplivajo na ceno kruha v Tuniziji ali koruznega zdroba v Keniji? Zakaj lahko veliki pokojninski skladi in mali vlagatelji kockajo s svetovno oskrbo s hrano? Kako to, da imajo trgi v Chicagu, New Yorku in Londonu ključno vlogo pri določanju, koliko ljudi bo ostalo brez hrane?
      Z dobrimi razlogi je bil prehranski trg v preteklosti strogo reguliran, vendar so leta 1999 v svetu visokih financ uvedli vrsto sprememb, ki so omogočile, da so osnovna živila postala predmet špekulacij. Za tehnično plat lažjega dostopa do trgov so v akcijo stopili lobisti finančne industrije, ki jim je uspelo, da je ameriška zvezna Komisija za trgovanje z blagovnimi terminskimi pogodbami bistveno deregulirala terminske trge. Banke so lahko začele z obsežnim trgovanjem z blagovnimi vrednostnimi papirji. Leta 2004 je Ameriška komisija za trg vrednostnih papirjev (SEC) bankam dala še večje možnosti za njihove aktivnosti na podlagi peticije za sprostitev pravil lastniškega kapitala, ki so jo podpisale investicijske banke Lehman Brothers, Morgan Stanley, Bear Stearns in JP Morgan. Od takrat naprej profesionalni finančniki lahko trgujejo s 40-krat večjim obsegom kapitala, kot ga namenjajo za zavarovanje tveganj.
      Aktivnosti finančne industrije so nekoč predvidljivi trg s hrano popolnoma destabilizirale. "Pravi bum novih špekulativnih priložnosti na globalnih trgih žitaric, jedilnega olja in živine je ustvaril začaran krog," je aprila 2011 v članku za revijo Foreign Policy z naslovom "Kako je Goldman Sachs ustvaril prehransko krizo" zapisal Frederick Kaufman. Njegov zaključek je enako jasen: "Bolj ko naraščajo cene hrane, več denarja priteka v ta sektor in to povzroča še nadaljnje zviševanje cen."
      Nereguliran trg pomeni, da bo število špekulantov, ki kujejo dobičke na račun lačnih ljudi, še naprej raslo, pravi glavni ekonomist UNCTAD-a Heiner Flassbeck. Posledice bodo uničujoče. Po podatkih Svetovne banke zgolj okoli 10 odstotni dvig svetovnih cen hrane pomeni, da dodatnih 10 milijonov ljudi zdrsne pod prag revščine. Kljub temu, da je dovolj hrane, veliko ljudi umira zaradi lakote samo zato, ker si ne morejo več privoščiti, da bi zanjo plačali.
      Prizori protestov v Severni Afriki skrbijo velike sile. Govorilo se je o "vstaji lakote." "Lahko bi jo poimenovali tudi vstaja nafte," pravi strokovnjakinja za študije o miru in konfliktih Bettina Engels iz berlinskega Inštituta za politične vede Otto Suhr. "Prvenstveno se bije boj za politično soudeležbo in prerazporeditev bogastva," dodaja. To dokazuje dejstvo, da na ulice v Tunisu, Kairu in Tripoliju niso odšli le revni, temveč tudi pripadniki srednjega razreda.
      Celo zagovornik prostega trga nemški zunanji minister in bivši vodja Svobodne demokratske stranke Guido Westerwelle je zdaj kritičen do "neodgovornega špekuliranja" s prehranskimi proizvodi. "V obdobju od 2006 do 2009 je na milijone moških, žensk in otrok trpelo zaradi lakote, ker je prodaja dvomljivih finančnih produktov povzročila eksplozijo cen hrane," je dejal Westerwelle med prireditvijo na nemškem zunanjem ministrstvu maja 2011.
      Problem naraščajočih cen hrane je bil tudi v središču pozornosti konference kmetijskih ministrov skupine G20 v Parizu med 22. in 23. junijem 2011. Francoski predsednik je energično zagovarjal strožji nadzor nad kmetijskimi trgi rekoč: "Nereguliran trg ni trg, ampak preprosto loterija, pri kateri je sreča naklonjena najbolj ciničnim."
      "Veliko predolgo vlade dajejo prednost interesom korporacij in močnih elit pred potrebami 7 milijard ljudi, ki proizvajajo in uživajo hrano," pravi Marita Wiggerthale, kmetijska strokovnjakinja, ki sodeluje z razvojno organizacijo Oxfam.
      Danes portfelji uveljavljenih blagovnih finančnih skladov predstavljajo vse ključne akterje v kmetijskih dejavnosti. Sklada DWS Deutsche Bank Global Agribusiness in Allianz RCM Global Resources Fund (ki za oglaševanje uporablja slogan "Promoviramo donosne priložnosti") na primer vlagata v multinacionalne kmetijske korporacije, kot sta ADM in Bunge, v proizvajalce gnojil, kot sta Potash Corporation in Mosaic, v proizvajalce semen, kot sta Monsanto in Syngenta ter v velike trgovce na drobno, kot so Tesco, Safeway in Tyson Foods.
      V prihodnje mora biti vsakomur, ki verjame trditvam svojega finančnega svetovalca, da naložba v te sklade omogoča varno globalno oskrbo s hrano, vsaj približno jasna ena stvar: finančne naložbe so del problema in ne rešitve.
      vir: www.spiegel.de, Nemčija