Globalna kriza 2008 je najbolj prizadela revne države
Louis Michel

Bruselj, Belgija - 2008 je bilo leto globalne krize. Tesna prepletenost različnih vidikov krize predstavlja resno grožnjo mednarodni stabilnosti. Najprej naftna kriza, ki je v začetku leta v nebo izstrelila cene nafte in goriv. Potem je prehranska kriza, ki sta jo sprožila kombinacija podnebnih šokov (predvsem suš) in lokalnih podražitev hrane, v revščino in lakoto potisnila milijone ljudi. Nedavno pa je finančna kriza prizadela globalne ekonomije, kar je svetovne voditelje spodbudilo, da so v svoje banke vložili prek 2000 milijard evrov, da bi stabilizirali mednarodni finančni sistem. Kar je precej nenavadno, saj imajo zdaj taiste države težave pri izpolnjevanju svojih obljub in pri zbiranju 100 milijard evrov, ki so jih letno obljubile za razvojno pomoč.
      Poglejmo si te številke nekoliko pobližje: ZDA so 1000 milijard dolarjev namenile za bančne garancije in za neposredno pomoč, v Veliki Britaniji pa je ta vsota znašala najmanj 400 milijard funtov. Za primerjavo: za izkoreninjenje svetovne revščine bi v dveh letih potrebovali 700 milijard evrov pomoči. Mnoge od najranljivejših držav so zelo odvisne od Urada za razvojno pomoč (Official Development Assistance - ODA), a napovedi kažejo, da se bo razvojna pomoč v času ekonomske krize zmanjšala za skoraj 30 odstotkov. V letu 2007 je ODA za pomoč namenila 117,5 milijarde dolarjev, pri čemer je Evropska unija s svojimi 27 članicami prispevala polovico, kar jo uvršča v sam vrh donatork pomoči. Toda kljub temu, da EU prispeva največ pomoči, je težko spoštovati trend zmanjševanja donacij za razvojno pomoč.
      Finančna kriza prihaja v času, ko so države v razvoju zaradi pomanjkanja hrane in visokih cen goriva že tako hudo prizadete. Upori zaradi lakote na Haitiju, Slonokoščeni obali in v Kamerunu v začetku leta 2008 so opozorilo, da skrajna revščina in lakota povzročata napetosti in nasilje. Svetovni finančni viri še nikoli niso bili tako nepravično porazdeljeni, saj 10 odstotkov svetovne populacije obvladuje več kot 80 odstotkov bogastva, medtem ko najrevnejša polovica premore vsega enega ali dva odstotka svetovnega bogastva.
      Čeprav se je ekonomska kriza začela v najbogatejših svetovnih državah, se njeni posredni učinki najbolj odražajo v razvijajočem svetu. Poleg zmanjšanja tuje razvojne pomoči, posojilni krč povzroča velike težave pri vračanju dolgov. V državah, kakršni sta na primer Zimbabve in Somalija, pomeni denar, ki ga pošiljajo sorodniki iz tujine, rešilno bilko za milijone ljudi, pogosto gre celo za edini vir preživetja.
      Ekonomska recesija ponovno osvetljuje, kako ranljiva je naša današnja finančna ureditev, ki ne zmore več zadovoljevati naših sedanjih potreb. Mednarodni pozivi za prestrukturiranje Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke (SB) so brez dvoma zakasneli. Vendar potrebujemo reforme, ki morajo biti izpeljane s posebno skrbnostjo in pozornostjo, da bi lahko zagotovili trajnostno ekonomsko rast in blaginjo za vse.
      Delež volilnih glasov v MDS že v osnovi kaže na družbeno-ekonomsko neravnovesje v svetu. Hitro rastoče države imajo majhen vpliv v MDS in posledično težko vplivajo na procese odločanja. Za ilustracijo: Belgija, Luksemburg in Nizozemska imajo več glasov kot Brazilija, Kitajska in Indija. Velika vloga, ki jo ima MDS v državah v razvoju, bo neizogibno pripeljala do prerazporeditve glasov. Na nedavnem vrhu skupine G20 je edino Južna Afrika, med vsemi afriškimi državami, dobila prostor na zasedanju. To se mora spremeniti. Resnično verjamem, da mora biti Afriška unija primerno zastopana, zato da bi lahko spregovorili o življenju milijonov njenih prebivalcev.
      Trgovinska liberalizacija je drug pomemben faktor trajnostne ekonomske rasti v državah v razvoju, ki ima lahko pozitiven vpliv tako na regionalno približevanje kot na politično vodenje. Iz tega vidika je velikega pomena zaključek dolgotrajnih trgovinskih pogajanj v okviru Svetovne trgovinske organizacije, začetih v katarskem glavnem mestu Doha (Doha Development Agenda), pri čemer je treba upoštevati različne interese in potrebe držav v razvoju.
      Prav tako bi morali razmisliti o novih virih razvojne pomoči, kot je na primer že dolgo predlagani Tobinov davek, s katerim bi obdavčili vse valutne transakcije. Le-ta bi predstavljal začetno točko razprave, s katero bi našli rešitve oziroma 'poti in sredstva' za dodatne vire, neodvisne od donacij, s katerimi bi zadovoljili nujne mednarodne potrebe.
      Ta finančna kriza je šok za svetovne ekonomije, predstavlja pa tudi iskrico, ki bo osvetlila pot novih idej in razmišljanj za novo razvojno politiko. Navkljub škodi, ki jo ta kriza lahko povzroči svetu, pa daje enkratno zgodovinsko priložnost, da ustvarimo sistem, ki bo bolje zadovoljeval potrebe držav v razvoju. Ko bosta globalizacija in kapitalizem ponovno zaživela, bosta delovala kot instrumenta svobode in emancipacije za trajnostno rast in blaginjo vseh.
      IPS