Globalizacija - dirka na življenje in smrt
Susan George

Če je bil cilj globalizacije izboljšanje razmer ljudi, pa morajo njeni pobudniki priznati, da so naredili ogromno napako. Tržne sile in neizvoljena mednarodna birokracija so lahko narekovali pravila, posledice pa so vidne povsod okoli nas. Po mehiški krizi in devalvaciji v letih 1994-95 je polovica mehiškega prebivalstva zdrknila pod mejo revščine. Pred letom ali dvema (1997-98) so bili azijski tigri vzor gospodarske učinkovitosti. Danes se je v Indonezijo vrnila lakota. V Koreji in na Tajskem so delavci izgubili upanje zase in za svoje družine in število samomorov je skokovito naraslo. V Rusiji se je življenjska doba v manj kot desetletju skrajšala za sedem let, pojav, ki v 20. stoletju nima primere.
      Nenadzorovane finančne špekulacije na tako imenovanih 'novih trgih' so večino prebivalstva v prizadetih državah pripeljale do katastrofe. Državljani in njihove vlade pa so včasih za glavne gibalne sile globalizacije koristni. Državljani so nevede prisiljeni, da prispevajo davke za jamstva Mednarodnemu denarnemu skladu - večina denarja ne pride do prizadetih, pač pa do prav tistih špekulantov, ki so krize povzročili.
      Državljani so nadalje prisiljeni, da rešujejo nepremišljena zasebna podjetja, ki veljajo za 'prevelika, da bi propadla' - Savings and Loans v ZDA, Credit Lyonnais v Franciji in velika podjetja ali banke na Japonskem.
      Ko je zasebni ameriški sklad za zavarovanje vlaganj v tvegane naložbe Long Term Capital Management pred kratkim propadel, potem ko si je sposodil stokratni začetni kapital, je Federal Reserve of New York usklajeval rešitev sklada, h kateri so morale prispevati banke, ker so se bale, da bi njegov polom lahko destabiliziral celotno globalno gospodarstvo.
      Globalizacija ustvarja zdaj več poražencev kot zmagovalcev - in nihče nima načrtov za poražence. Ljudje, ki se ne bodo nikoli srečali, so postavljeni v položaj neposredne konkurence, tako da je 'vsakdo sovražnik vsakomur', če navedemo filozofa iz 17. stoletja Thomasa Hobbesa.
      Taka konkurenčnost oblikuje sedaj znano 'dirko na življenje in smrt' v standardih dela in okolja, ko države tekmujejo za tuja neposredna vlaganja. Kapitalu dovoljuje povsem svobodno prečkanje meja, medtem ko je delo ukoreninjeno in ne more svobodno migrirati. Transnacionalnemu kapitalu dovoljuje, da se skoraj povsem izogne obdavčitvi. Po podatkih Vladnega bilančnega urada tri četrtine tujih podjetij na ozemlju ZDA sploh ne plačujejo davkov. V Evropi obdavčitev podjetij prinaša manj kot tretjino državnih prihodkov; v ZDA je ta številka zgolj 17 %.
      Neobdavčeni kapital otežuje plačevanje socialnega varstva. Vlade zato bolj obdavčijo lokalne plače in porabo, da bi nadomestile izgubo.
      Ta 'dirka na življenje in smrt' odvzema dobro preskrbljenim regijam njihov naravni kapital in pospešuje ekološko pustošenje. Sistematično prestavlja okoljske in socialne stroške na tuje trge. Ekonomska globalizacija v sedanji obliki ni naključna. Čeprav jo je omogočila tehnologija, so jo namerno oblikovali novi liberalni ekonomisti in vlade, mednarodne finančne ustanove ter voditelji korporacij in bank.
      Ker ta sistem deluje v interesu neznatne manjšine, ni mogoče pričakovati, da bi se ukvarjal z neprijetnim položajem večine. Vendar bosta socialna revščina in prevrat, ki se že pojavljata kot neposredna posledica globalizacije, navsezadnje udarila tudi to manjšino. Usodna napaka povzročiteljev globalizacije je njihova nezmožnost, da bi zagotovili dolgoročno zaščito samega sistema, ki vzdržuje njihovo moč in dobičke.
      Nosilci odločanja bi morali spoznati, da bo sedanji model zagotovo ustvaril in zaostril revščino, izključenost in socialni spor. Izkoreniniti je treba vladajočo ideologijo, da je neoliberalna globalizacija neizogibna in da bo nazadnje prinesla koristi za vse. To ni resničnost, temveč doktrina, stvar, ki jo je bolje prepustiti religiji.
      Ker globalizacija državljanom, skupnostim in državam odvzema ekonomsko in s tem socialno moč ter pri tem zmanjšuje njihovo sposobnost, da se sami zaščitijo pred silnimi napadi trga, je nadalje treba v prizadevanjih za vpeljavo demokratičnih pravil na mednarodni ravni nujno povrniti moč skupnostim in državam.
      Nazadnje moramo na temeljni ravni ponovno preučiti pomen legitimnosti. Glavni dejavniki sedanjega svetovnega sistema uveljavljajo ogromen vpliv na podlagi samo-dodeljene legitimnosti.
      Direktorji korporacij in bankirji, direktorji pokojninskih skladov in skladov za zavarovanje tveganih naložb, ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada, arbitri Svetovne trgovinske organizacije, ter večina sodelujočih na letnem srečanju Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu - nihče izmed njih ni voljan in ne nosi odgovornosti, pa vendar uveljavljajo ogromno moč nad življenjem drugih ljudi. Njihova samododeljena legitimnost služi temu, da se vsi drugi glasovi izključijo. Izključenost iz procesov odločanja ni nič manj pomembna od izključenosti glede na materialne koristi in treba bi jo bilo odpraviti, če naj se v svetu ponovno vzpostavi solidarnost znotraj narodov in med narodi.