Ekonomska kriza - značilnost kapitalizma
Johan Galtung

Tokio, Japonska - Vsak dan znova poslušamo o ekonomski krizi, a to zveni kot stara novica. In kot običajno je to kriza za bogate in vključuje 'ekonomijo' kot neosebni sistem; nikjer pa ni omenjena beda, ki je na dnu tega 'sistema'.
      Razen tega, se krizo poimenuje kot 'kreditna stiska', 'pomanjkanje likvidnosti' in 'investitorska kriza', kar pa so le simptomi. Zdravniki, ki bi delovali po enaki logiki, bi na primer človeku s srčno-žilnim obolenjem postavili diagnozo 'sindrom oteklega gležnja' in se izognili kakršnikoli povezavi z osnovnim bolezenskim stanjem.
      Seveda gre tudi za kreditno stisko, kajti tisti iz sveta financ vedo bolje od kogarkoli drugega, kako majava je postala finančna ekonomija. Dobro vedo, kako se različne vrste dolgov združijo, vključno s hipotekarnimi krediti, nato pa se znova in znova prodajajo po vrednostih, ki jih ni več mogoče odplačati. Izvirni dolg kmalu postane povsem neprepoznaven.
      Mnogi hipotekarni papirji po izteku vabljivih začetnih nizkih obrestnih merah, s katerimi premamijo lahkoverneže, beležijo njihov visok porast.
      Svet financ prav tako ve, da so agencije za ocenjevanje kreditne sposobnosti, ki ocenjujejo trdnost finančnih instrumentov, v lasti finančnih institucij, ki jih ocenjujejo, kar pomeni, da je njihova ocena AAA - najvišja, ki jih podeljujejo vrednostnim papirjem na osnovi hipotek, ki so v središču krize drugorazrednih hipotekarnih kreditov - brez vrednosti, saj služi le za privabljanje lahkovernih lokalnih skupnosti z vsega sveta, ki posledično zabredejo v nezavidljiv finančni položaj.
      Zakaj finančni svet to počne? Pohlep in brezobzirnost sta del odgovora, a prisoten je še en motiv. Gre za poskus zaščititi se, še preden kriza zares izbruhne.
      Finančne institucije imajo dober razlog za zaskrbljenost. Že zdaj se opotekajo zaradi nezmožnosti odplačevanja kreditov z visoko obrestno mero, kar sproži učinek domin v celotnem bančnem sektorju, to pa vpliva naprej na druge finančne inštrumente, vključno z zavarovalništvom. Finančne institucije na to odgovarjajo s ponovnim razdruževanjem nezanesljivih dolgov v posamične vrednostne papirje in jih prodajajo, dokler je še kaj voljnih vlagateljev - in dokler je nadzor še pomanjkljiv.
      Seveda pa situacijo še bolj zapleta dejstvo, da so nekateri dolžniki nepošteni, saj se za poroštvo za svoje kredite sklicujejo na neobstoječe premoženje, upajoč, da bodo banki lahko dolg odplačali, seveda s pomočjo kreditnih kartic, še preden se bo izteklo obdobje ugodne obrestne mere. To je značilno za celotno porajajočo kulturo, ki se obnaša kot kača, ki žre svoj lastni rep.
      Dva glavna strahova sta danes nezaupanje v banke in vse strmejši padec dolarja.
      Takšen primer je nedavna kriza angleške banke: v banko - z neposrečenim imenom (rock v angleščini pomeni skala, simbol trdnosti; op. prev.) - Northern Rock so se zgrinjali ljudje, da bi dvignili svoje prihranke, ker banki niso več zaupali. Banko Northern Rock je kasneje reševala angleška centralna banka (Bank of England). Enako se dogaja v ZDA: z upanjem, da bo krizo presekala v samem središču, je ameriška vlada organizirala reševanje bank s pomočjo zasebnih in zveznih (pol-zasebnih) skladov. Nezaupanje v banke v tridesetih letih prejšnjega stoletja je pravi vzrok gospodarske krize in ne borzni zlom leta 1929. Banke lahko preživijo, ali pa ne.
      A najhujše šele prihaja. Denar, ki ga ljudje dvigujejo, lahko izgubi vrednost še preden banke reagirajo in to vsaj iz treh razlogov.
      Najprej, vlada noče razkriti kolikšna je celotna količina denarja v obtoku, kar je zanesljivo znamenje, da ameriška zakladnica (US Treasury) pospešeno tiska dolarje, kar se bo slej ko prej izrazilo v visoki inflaciji.
      Drugič, stroški iraške vojne, ki so zdaj ocenjeni na 3000 milijard ameriških dolarjev, predstavljajo znaten del ameriškega bruto domačega proizvoda. Še bolj pomembno pa je odplačevanje tega kolosalnega dolga, ki je bil ustvarjen, ker ZDA niso želele, da bi davkoplačevalci neposredno plačevali za vojno.
      Tretjič, ta dolg je uskladiščen v ameriških obveznicah, ki so jih pokupili tujci in se jih zdaj želijo znebiti. Ko bodo te obveznice začeli prodajati, bo trg preplavljen z dolarji, ki bodo - skupaj z na novo natisnjenimi - nadalje spodkopavali vrednost obveznic, dolarjev in samih ZDA.
      Podlaga sedanji finančni krizi so 'špekulacije'. Špekulacije so drugi izraz za bolno ekonomijo, ki poganja bogastvo navzgor, tako da večina ljudi potone na dno, medtem ko se na vrhu kopljejo v likvidnosti. V času, ko je realno gospodarstvo šibko, se premoženje preusmerja v hitro rastoče sektorje, ki postanejo preplavljeni z denarjem in tako nastajajo baloni - danes nepremičninski trgi, tako kot pred nekaj leti internetna podjetja.
      Vendar med tema dvema premoženjskima balonoma obstaja bistvena razlika. Stanovanja so, za razliko od internetnega sektorja, življenjska potreba. Ljudje so denar vlagali v stanovanja deloma zaradi nuje, deloma pa zaradi špekulacij in doživeli pok nepremičninskega balona. Posledično so izgubili denar in svoje hiše ter končali pri sorodnikih ali v stanovanjskih prikolicah. Medtem pa so banke, ki so v nekaterih primerih delovale kriminalno, nagrajene z državnimi poroštvi. Ljudje, ki so večinoma pošteni, so kaznovani za bančne prestopke. To je strašno. Sleherni denar, ki je namenjen blažitvi krize, bi moral biti namenjen vsaj za odplačilo hipotekarnih kreditov, kar bi koristilo tako kreditojemalcem kot kreditodajalcem.
      Kje je ogorčenje? Kje sta Obama in Clinton?
      Ime sistema je pač kapital-izem, ne human-izem. Koristi kapitalistom, ne ljudem. Čas je za spremembo tega sistema.
© IPS

Johan Galtung, profesor mirovnih študij, je ustanovitelj TRANSCEND-a, globalne mirovne in razvojne mreže.