Doseči, da trgi odražajo resnico
Lester R. Brown

Odmik globalne ekonomije od zdajšnje poti upadanja in propadanja je odvisen od doseganja štirih ciljev: stabilizacije podnebja, stabilizacije prebivalstva, izkoreninjenja lakote in obnove naravnih podpornih sistemov ekonomije. Ti cilji – ki jih v inštitutu Earth Policy imenujejo "Plan B" za rešitev civilizacije – so medsebojno odvisni. Vsi so bistvenega pomena, da nahranimo svetovno prebivalstvo. Ni mogoče doseči kateregakoli od teh ciljev, ne da bi dosegli tudi vse ostale.
      Doseči, da trgi odražajo resnico v obliki realnih cen, je ključnega pomena za prestrukturiranje ekonomije. Če se bo svet premaknil na pot trajnostne rasti, potrebujemo ekonomiste, ki bodo izračunali posredne stroške in delovali s političnimi voditelji, da s prestrukturiranjem davkov te stroške vključijo v tržne cene. To bo zahtevalo pomoč drugih disciplin, kot so ekologija, meteorologija, agronomija, hidrologija in demografija. Cene, ki vključujejo vse stroške, so bistvenega pomena za izgradnjo ekonomije, ki bo zmožna vzdrževati civilizacijo in razvoj. Če se osredotočimo samo na energijo, potem cena z upoštevanjem vseh stroškov pomeni dodatni davek na ogljik, ki odraža celoten strošek uporabe fosilnih goriv in se kompenzira z znižanjem davka na dohodek. Približno 2.500 ekonomistov, med njimi devet Nobelovih nagrajencev za ekonomijo, je potrdilo koncept davčnih prenosov. Profesor ekonomije na Harvardu in bivši predsednik ekonomskega sveta predsednika Georgea W. Busha N. Gregory Mankiw je za revijo Fortune zapisal: "Zmanjševanje davkov na dohodek ob hkratnem povečanju davkov na goriva vodi k hitrejši ekonomski rasti, k zmanjšanju prometne gneče, varnejšim cestam in zmanjševanju tveganja za globalno segrevanje – vse brez ogrožanja dolgoročne proračunske vzdržnosti. To je najkrajša pot k brezplačnemu kosilu, ki ga ponuja ekonomija."
      Neuspeh trga, da bi odražal celotne stroške, je pri gorivu enostavno opazen. Podrobnejšo analizo o posrednih stroških goriv je izdelal Mednarodni center za oceno tehnologij (International Center for Technology Assessment). Ko skupaj seštejemo različne posredne stroške za družbeno skupnost – podnebne spremembe, znižane davke naftne industrije, vojaško zaščito oskrbe z nafto, subvencije naftni industriji, razlitja nafte in bolezni dihal, ki so posledica avtomobilskih izpušnih plinov – dobimo skupno ceno približno 12 ameriških dolarjev za galono bencina (zdaj je cena približno 3,9 dolarja za galono). To je najvišja cena, ki bi jo morali plačati na črpalki. To so dejanski stroški. Nekdo mora nositi te stroške. Če ne mi, jih bodo naši otroci.
      Če nam uspe doseči, da bodo trgi odražali resnico, da bomo imeli tržne cene, ki bodo upoštevale vse stroške izgorevanja bencina ali premoga, krčenja gozdov, izčrpavanja vodnih virov, pretiranega lova ribjega bogastva, bomo lahko začeli ustvarjati racionalno ekonomijo. Če oblikujemo pošten trg, potem bodo tržne sile naglo prestrukturirale svetovno energetsko ekonomijo. Postopno uvajanje cen, ki vključujejo vse stroške, bo hitro zmanjšalo porabo nafte in premoga. Nenadoma bodo vetrna, sončna in geotermalna energija postale cenejše, kot so podnebno problematična fosilna goriva.
      Če v poslovnih knjigah ne upoštevamo stroškov, tvegamo stečaj. Pred desetletjem se je neverjetno uspešno podjetje Enron pogosto znašlo na naslovnicah poslovnih revij. V nekem trenutku je bilo podjetje na sedmem mestu najuspešnejših korporacij v ZDA. Toda, ko so si nekateri vlagatelji začeli zastavljati vprašanja, so Enronove poslovne knjige začeli preverjati zunanji revizorji. Njihov pregled je pokazal, da je Enron bankrotiran – brez vrednosti. Na borzi je vrednost delnic podjetja z 90 dolarjev v zelo kratkem času padla na vsega nekaj centov.
      Enron je uvedel nekaj iznajdljivih tehnik, kako stroškov ne zajeti v poslovnih knjigah. Natanko to počenjamo tudi sami, vendar na globalni ravni. Če bomo s takšno prakso nadaljevali, se bomo tudi mi soočili s stečajem.
      Druga velika pomanjkljivost naše tržne ekonomije je, da ne priznava niti ne spoštuje trajnostnih meja naravnih sistemov. Za primer si poglejmo izčrpavanje vodnih virov. S poznavanjem dokazov, da so vodne zaloge v upadanju, bi moral biti prvi korak prepoved vrtanja novih vodnjakov. Če vodne zaloge še naprej upadajo, potem je potrebno vodo obračunati po stopnji, ki bo zmanjšala njeno porabo in stabilizirala vodne zaloge. V nasprotnem primeru bomo izkusili "dirko proti dnu", ko bodi viri še bolj izčrpani. Ko bodo vodne zaloge izčrpane, bodo izbruhnili z vodo povezani prehranski problemi, zaradi česar bo pridelek manjši, cene hrane pa višje.
      Ali v primeru krčenja gozdov. Ustrezne pobude, kot so plačilo davka za vsako posekano drevo, bi samodejno preusmerile sečnjo celotnih gozdnih površin k selektivnemu sekanju samo dovolj velikih dreves in zaščiti gozdov.
      Ne samo, da izkrivljamo resničnost, ko zanemarjamo realne stroške povezane z izgorevanjem fosilnih goriv, ampak vlade celo subvencionirajo njihovo porabo, s čimer še bolj izkrivljajo resničnost. Po vsem svetu subvencije, ki spodbujajo proizvodnjo in porabo fosilnih goriv, dosegajo približno 500 milijard dolarjev letno, v primerjavi z manj kot 70 milijardami dolarjev za obnovljive vire energije kot so vetrna, sončna in energija iz biogoriv. Vlade plačujejo skoraj 1,4 milijarde dolarjev dnevno za nadaljnjo destabilizacijo Zemeljskega ozračja.
      Prenos subvencioniranja v razvoj podnebno sprejemljivih energetskih virov, kakršni so vetrna, sončna in geotermalna energija, bi pomagal stabilizirati Zemeljsko podnebje. Prenos subvencij od gradnje cest k izgradnji hitrih medmestnih železniških prog, lahko poveča mobilnost, zmanjša stroške potovanj in emisije ogljika.
      Mi sami sprejemamo ekonomske odločitve, bodisi kot načrtovalci v podjetjih, oblikovalci vladnih politik, investicijski bankirji bodisi kot potrošniki. In zanašamo se na cenovne signale trgov, ki usmerjajo naše obnašanje. Vendar, če nam dajejo trgi slabe informacije, sprejemamo slabe odločitve in prav to se zdaj dogaja.
      Trenutno smo slepi zaradi zgrešenega računovodskega sistema, ki nas vodi v bankrot. Bivši podpredsednik podružnice korporacije Exxon za Norveško in Severno morje Řystein Dahle je ugotovil: "Socializem je propadel zato, ker ni dovolil trgom, da izrazijo resnico. Kapitalizem bo morda propadel zato, ker ne dovoli trgom, da izrazijo ekološko resnico."