Bo zlom ameriškega dolarja končal ameriško hegemonijo?
Scott Champion

V zadnjih 24 mesecih je ameriški dolar izgubil 25 odstotkov svoje vrednosti v primerjavi z ostalimi ključnimi valutami, vključno z japonskim jenom, eurom, švicarskim frankom, kanadskim dolarjem, švedsko krono in britanskim funtom.
      V cikličnih nihanjih denarnih trgov tako občuten padec ni nekaj nenavadnega; kar je tokrat drugače, je dejstvo, Busheva administracija očitno namenoma želi še šibkejši dolar. Če je temu res tako, potem gre za velik zasuk proč od Clintonove denarne politike.
      ZDA si želijo nižjo vrednost svoje valute iz več razlogov. Prvič, cenejši dolar ustvarja večjo tržno konkurenčnost ameriških produktov na tujih trgih in s tem krepi multinacionalne korporacije s sedežem v ZDA. S tem se v primerjavi z ameriškimi proizvodi podraži tudi uvoz. V obeh primerih ameriška podjetja uživajo različne prednosti.
      Drugič, imperialistična politika Busheve administracije je draga in zahteva financiranje, kar pomeni izposojanje na mednarodnih denarnih trgih.
      V tem trenutku imajo ZDA 600 milijard dolarjev finančnega primanjkljaja (trgovinski primanjkljaj, na katerega vplivajo z enostranskimi transferji, denimo z obrestmi, zasluženimi v tujini).
      To pomeni, da si morajo ZDA od mednarodnih posojilodajalcev dnevno izposoditi več kot 1,5 milijarde dolarjev. Za posojilojemalce, kot so ZDA, je običajno enostavneje odplačevati dolgove v valutah, ki jim vrednost pada. Glede na velikost zneska in šibko domače gospodarstvo bi močan dolar za ZDA pomenil težavnejše financiranje samododeljene vloge "svetovnega policaja".
      Obupno finančno stanje ZDA ni dobra novica za svet. Ob kratkoročnih obrestih, ki so blizu ničelne stopnje, se ne gre nadejati dodatnih ekonomskih ugodnosti ob njihovem nadaljnjem nižanju. Tako ostaja cenejši dolar ena zadnjih možnosti za vzpodbujanje ameriškega gospodarstva.
      Vse dokler so posojilodajalci pripravljeni investirati v dolarsko premoženje, ZDA lahko nadaljujejo s svojo kreditno politiko in tako vzdržujejo svoj trenutni življenjski slog. Če bi se tuji posojilodajalci zaradi padajočega dolarja odvrnili od ameriških trgov, bi to lahko povzročilo resne težave za ameriško vlado, gospodarstvo in ljudi.
      ZDA so bile v preteklih letih ekonomski motor sveta; v času globalnega ekonomskega pretresa so bili Američani 'rezervni' kupci svetovnih dobrin. Sedaj so v težavah sami. Če se bodo ZDA poskusile boriti proti naraščajočim deflacijskim silam z vzpodbujanjem padajočega dolarja, bo to povzročilo izvoz deflacije v svet - ostale svetovne valute bodo namreč v primerjavi z dolarjem naraščale.
      To bo škodovalo tujim gospodarstvom in zaviralo njihovo zmožnost kupovanja dobrin in storitev, tudi tistih iz ZDA. Tako se bo kratkoročno pokazal učinek šibkega dolarja kot zelo ugoden za zaslužke ameriških korporacij, dolgoročno pa bo škodoval svetovnemu gospodarstvu. Najbrž se ne motimo, če predvidevamo, da bodo ZDA ubrale enostavnejšo pot in da se bo skrb za globalni zlom pokazala šele kasneje. Težava ob takem pristopu Busheve administracije je, da politika šibkega dolarja prinaša velika tveganja. Svetovno gospodarstvu je preplavljeno z ameriškimi dolarji in ko je nečesa preveč, vrednost pade, včasih tudi zelo strmo. Ko se bo zaupanje v dolarje in dolarsko premoženje, kot so državne obveznice, zmanjšalo, bo svet morda ponovno premislil o svojem investiranju v ameriško premoženje. Posledice take odločitve so lahko zmerno škodljive ali pa celo katastrofalne. 75 odstotkov premoženja svetovnih centralnih bank je v obliki dolarskega premoženja (v obliki ameriških državnih obveznic). Ti bančniki ne bodo želeli občutiti padca vrednosti svojega premoženja. Mnoge države, denimo Japonska, zamenja svoje trgovinske presežke za ameriške državne vrednostne papirje. Tako se odločajo iz lastnih interesov. V primeru Japonske to pomaga obdržati nizek jen v primerjavi z dolarjem. Težko si je predstavljati, da bi si glede tega Japonci premislili, saj bi to škodovalo njihovim korporacijam. Ne glede na to pa Japonska, skupaj z ostalim svetom, v svojih rokah drži skoraj tretjino ameriškega denarnega primanjkljaja. Če bi se te dežele odločile prenehati kupovati ameriške državne obveznic, kaj šele, da bi se odločile za prodajo tistih, ki jih že imajo, bi bile ZDA v resnih težavah.
      Tisto, kar bi zaradi politike šibkega dolarja moralo skrbeti ameriške oblasti, je možnost, da se ta padec domače valute utegne izmuzniti nadzoru.
      Ko bo prišlo do zloma borznega sistema, ki ga napoveduje ta revija, bo mednarodna podpora dolarju najverjetneje izpuhtela, saj bodo države zaradi sanacije lastnih gospodarstev prodale svoje dolarsko premoženje. Če se bo to zgodilo, bodo imele ZDA velike težave s financiranjem svojega tradicionalno velikega proračunskega in trgovinskega primanjkljaja. V najmanj primernem času bodo tako ZDA prisiljene k močnemu dvigu obrestnih mer, da bi pritegnile potrebni kapital za izpolnitev svojih obveznosti. To bi pomenilo dodatni udarec šibkemu gospodarstvu. Podirajoč se ameriški borzni trg bi gotovo privedel do obdobja deflacije v ameriškem gospodarstvu. Zadnje izjave predsednika ameriške centralne banke Alana Greenspana in guvernerja New Yorka Bernacka jasno kažejo na zaskrbljenosti centralne banke zaradi deflacije in pripravljenost na neomejeno tiskanje dolarskih bankovcev, s katerim bi se uprli temu pojavu. Te izjave so v 90-letni zgodovini ameriške centralne banke brez precedensa in so enake izjavam o pripravljenosti na uničenje vrednosti dolarja v primeru resne krize.
      Danes mnogi pokazatelji kažejo na možnost zloma ameriškega dolarja. Med njimi so prekomerna količina dolarjev v obtoku, nizke obrestne stopnje, potreba po boju proti deflaciji, trajno padanje borznih vrednosti papirjev in potencialni padec vrednosti izvedenih vrednostnih papirjev. Zelo verjetno je, da se bodo ti dejavniki v ne tako zelo oddaljeni prihodnosti združili. Ob tem je potrebno povedati še to, da so mnogi svetovni finančniki, bankirji v centralnih bankah in predstavniki vlad nezadovoljni z ekonomsko in zunanjo politiko Busheve administracije. Zelo dobro se zavedajo tega, da vlaganje v dolarsko premoženje, vsaj deloma, ZDA omogoča njihovo prevladujočo vlogo v svetu.
      Če bi se ljudje, ki nadzirajo svetovni kapital, iz kateregakoli razloga odločili za prenehanje nakupov ameriških državnih obveznic in za prodajo tistih, ki jih imajo trenutno v svoji lasti, bi to pomenilo zlom dolarja in ekonomski šok, kot ga Amerika ni še doživela. Če bi se to zgodilo, bi bil svet priča koncu ameriške hegemonije.