Delitev virov
Scott Champion

Oskrba in distribucija hrane v racionalnem ekonomskem sistemu ne bi bila pod nadzorom tržnih sil, razen če ta sistem ne bi bil oblikovan tako, da bi vsakomur zagotavljal zadostno količino hrane, ne glede na njegovo plačilno sposobnost. Očitno danes ni tako, saj milijoni ljudi vsako leto stradajo do smrti. Mar ni neracionalno, da je ves svet v objemu ekonomije tržnih sil, kar pomeni, da je hrana pod vplivom in nadzorom močnih ter sebičnih tržnih udeležencev in špekulantov? Prav ti igralci takrat, ko zaznajo težave pri oskrbi, zvišujejo cene, izkoriščajo vpliv medijev in se poslužujejo drugih trikov, da zasejejo strah v umih končnih uporabnikov (kar predstavlja učinkovit način manipuliranja s trgi za dobiček), s čimer dosežejo močno rast cen, ker si uporabniki prizadevajo zagotoviti varno oskrbo v prihodnosti. V svetu, kjer imamo presežek hrane na povprečnega prebivalca, bi posameznih živil le redko zmanjkalo, če bi ti "operaterji" prenehali z aktivnostmi kopičenja in špekuliranja, ko so zaloge majhne1. V redkih primerih, ko bi posameznega prehranskega izdelka za kratek čas zmanjkalo, bi potrošniki lahko uporabljali njegove nadomestke.
      Zagovorniki tržnih sil pravijo, da visoke cene služijo primerni porazdelitvi omejenih zalog. Čeprav je v tem nekaj resnice, pa so mnoge umazane "igre" s temi zalogami priročno prezrte. Pomanjkanje ali zaznano pomanjkanje pogosto ni nič drugega kot manipuliranje zelo velikih špekulantov, kot so hedge skladi in mednarodne investicijske banke, z informacijami in s trgi – zlasti s terminskimi pogodbami in izvedenimi finančnimi instrumenti (OTC trgi). Zelo premožni tržni udeleženci "pomanjkanje" lahko umetno ustvarijo in pogosto tudi ga. Nič nenavadnega ni, da posamičen igralec ali majhna skupina igralcev nadzoruje ceno posamezne globalne dobrine z znatnimi nakupi zalog, ki jih shranjujejo in so za dostavo na voljo v velikih blagovnih skladiščih v New Yorku, Chicagu ali Londonu. (Kot sta decembra 2010 v članku za Reuters poročala Michael Taylor in Pratima Desai, je ameriška investicijska banka JP Morgan nedavno nadzorovala kar 80 do 90 odstotkov zalog bakra, ki so ga uskladiščili v prostorih Londonske kovinske borze.) Ko je ponudba enkrat "umaknjena" iz trga in je ni več mogoče dobavljati (ker je na trgu preprosto ni), lahko špekulanti cene svobodno potisnejo do zelo visokih ravni. Ta igra je pogostejša, kot se številnim ljudem zdi in je še posebej enostavno izvedljiva na manjših blagovnih borzah. Občasno lahko špekulanti celo na velikih trgih, kot je na primer naftni, ki se je s 50 dolarjev za sodček v začetku leta 2007 povzpel na 150 dolarjev za sodček do sredine leta 2008, potisnejo cene do rekordnih ravni (s kupovanjem celotnih tankerskih flot, ki jih zadržujejo v pristaniščih in s tem izven trgov), čeprav je naftni trg primerno oskrbovan. To je igra denarja, s kupčka na kupček, ki se igra na vsakem trgu, ki je na voljo. Nekateri od teh "denarnih ljudi" se takšne igre igrajo tudi s hrano – ki je ključnega pomena za življenje.
      Kadar se ta špekulativna igra uporablja na svetovnih zalogah hrane, to prispeva k situaciji, v kateri se 1 milijarda ljudi dnevno sooča s prehranskimi izzivi zaradi visokih cen in neprimerne distribucije hrane. Tudi vlade s ščitenjem svoje kmetijske industrije prek zapletenih shem cenovnih subvencij in umikanjem ponudbe s trga prispevajo k omejenim zalogam in k visokim cenam hrane. Toda edini razlog za nadaljnji obstoj tega sistema neprimerne, špekulativne, tržno usmerjene distribucije hrane je ohranjati mehanizem, s katerim lahko relativno ozek krog močnih ljudi s špekulacijami in nadzorom trgov postaja še bogatejši in zasluži mnogo več, kot bi v številnih življenjih kdajkoli potrebovali ali potrošili. Koliko časa svet še lahko prenaša to "manipulativno prehransko igro" in milijone izgubljenih življenj letno? Kdaj se bodo ljudje, ki zaradi nezmožnosti plačevanja tržnih cen trpijo za pomanjkanjem hrane za svoje družine, uprli destruktivni ideologiji tržnih sil in zahtevali, da svetovne zaloge hrane pripadajo vsem? Z zdajšnjim javnim delovanjem Maitreje, ta dan ni več daleč.
      Če se človeštvo odloči, da sprejme princip delitve, ki ga svetuje Maitreja, bo ustrezna oskrba s hrano (kar vključuje tudi neoporečno vodo) postala pravica vseh ljudi v vseh državah. Takrat bo mogoče pričakovati, da bo informirana svetovna javnost zahtevala spremembe današnjih struktur in zahtevala temeljno raven pravičnosti, ko gre za nujne življenjske potrebščine. Glede na to, da je ključna zahteva za človekovo preživetje primerna oskrba s hrano in neoporečno pitno vodo, je zagotavljanje hrane za vse ljudi ključna potreba v okviru principa delitve in predstavlja najvišjo prioriteto. Tako bi postala odgovornost vsakega naroda in usklajenega delovanja vseh narodov zagotavljanje primerne oskrbe s hrano za vse ljudi. Čeprav hrane za vse ni mogoče zagotoviti takoj, pa se v skladu z informacijami Benjamina Crema, ki mu jih je posredoval njegov mojster, ocenjuje, da bo le približno tri leta po sprejetju principa delitve, dosežena točka, ko nihče na Zemlji ne bo več lačen.
      Sprva bi bilo popolno odpravo lakote mogoče doseči z obsežnim programom izrednih pomoči, s programom, ki bi moral preseči vse dosedanje poskuse. Toda sčasoma bi univerzalna pravica do hrane postala trajna, ne glede na ekonomski sistem ali sisteme, kar človeštvo lahko doseže s pomočjo globalnega soglasja o delitvi dobrin. Ker nam mojstri ne smejo ničesar vsiliti, je na človeštvu samem, da izbere, kako deliti. Eden od takšnih sistemov delitve, ki jih je predlagal Maitreja, se glasi: "Izročite, v zaupanju v vse ljudi, bogastvo sveta vsem narodom na svetu."2 S spoštovanjem do hrane bi to idejo (kot je poudarjeno v Cremovih knjigah in predavanjih) izvajali narodi s presežki hrane, ki bi v skupni sklad prispevali tista živila, ki presegajo njihove potrebe; narodi, ki imajo premalo določenih vrst hrane, pa bi jo črpali iz teh presežkov, s čimer bi lahko zadovoljili svoje potrebe. S tem načinom medsebojne delitve bi lahko razvili kompleksen sistem menjave po načelu dobrina za dobrino, s čimer bi to delitev "naroda z narodom" oblikovali v nov mednarodni sistem za distribucijo virov.
      Potem, ko bi bila ustrezna oskrba s hrano zajamčena za vse, bi, če bi se človeštvo tako odločilo, tudi stanovanja (vključno s pripomočki), zdravstveno varstvo in izobraževanje postalo dosegljivo vsem ljudem, ne glede na njihovo plačilno sposobnost. Ker je večina kapitalistov danes motiviranih s pohlepom, bi te osnovne štiri potrebščine v daljšem časovnem obdobju, z globalnim soglasjem, ostale zunaj vpliva kapitalizma in trga. Ker je premik od "tržnega" pristopa k pristopu "na osnovi potreb", ko gre za osnovne potrebščine, lahko dolgotrajen, bi zdajšnja oblika kapitalizma v določeni prehodni fazi še vedno obstajala, toda nadzor nad osnovnimi življenjskimi dobrinami, če bi jih vsakdo imel na voljo, ne bi več spadal v okvir sistema "prostega trga".
      Da bi razumeli, kako preprosto je za vsakogar, da ima dostop do osnovnih življenjskih potrebščin (vsaj v državah z relativno visokim življenjskim standardom), bi si morali za osnovo pogledati modele zdravstvenega varstva, ki se že uporabljajo v razvitem svetu, kjer je zdravstveno varstvo bodisi vključeno v dohodninski sistem ali pa je brezplačno. Model vlad za uporabo dohodnine za zagotavljanje zdravstvenega varstva (plačilo zdravnikov, bolnišnic, farmacevtskih družb), ne bi bilo težko prenesti na modele, ki gredo še korak naprej in zagotavljajo hrano, stanovanje in izobraževanje za vse oziroma za tiste v stiski, s tem da osnovni mehanizem ostaja enak. To bi zahtevalo višje davke (in višje obveznosti), a življenjskih potrebščine bi bile zagotovljene vsakomur. V mnogih državah se v večji ali manjši meri takšen sistem že zdaj začenja izvajati. Države, ki so najbližje zagotavljanju potreb kot pravic, so skandinavske države, ki imajo na splošno najvišje davčne stopnje (pripravljenost svojih državljanov za plačilo teh višjih davkov se odraža v zavezanosti družbe do pravičnosti). Vendar je od vsakega naroda odvisno, kako in kako hitro bo prešel od sedanje kapitalistično – socialistične mešanice k sistemu, kjer bodo osnovne potrebščine zagotovljene kot splošna pravica za vse.

Novi socializem

Socializem je po svetu poznan po ideji, da viri, blago in storitve pripadajo vsem v družbi in z njimi se upravlja kot s skupno lastnino; vlada pa, ki deluje kot kolektiv, ravna v korist vseh ljudi. Osnovno načelo socializma kot politične, socialne in ekonomske teorije je ustvariti sistem skupnega lastništva, kjer nihče ne trpi pomanjkanja. V stari Sovjetski zvezi je izvajanje socialističnih idealov vključevalo skoraj popoln nadzor države nad proizvodnimi dejavniki in sredstvi. Na Kitajskem so še pred razpadom Sovjetske zveze vpeljali prilagodljivejšo različico, ki omogoča, da kooperativno lastništvo soobstaja z državnim.
      Novi socializem ohranja osnovni cilj socializma – pravičnost, a politična moč prehaja v roke ljudi. Pri tem ne gre za socializem ali komunizem preteklosti, ki sta bila uvedena od zgoraj, zlasti v starem sovjetskem sistemu – s politično močjo, viri in kapitalom pod nadzorom države –, ampak za popolnoma nov pristop z raznolikimi možnostmi izvajanja. Prav tako kot pri socializmu preteklosti, bi še vedno prevladovalo načelo, da nihče ne sme trpeti zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin. To je glavna točka. Toda za razliko od starih komunističnih in socialističnih modelov, novi socializem ne bi odpravljal kapitalističnih vplivov iz širše ekonomije, kajti kapitalizem ima nekatere prednosti, ki lahko pozitivno prispevajo k narodni ekonomiji, zlasti na področju gospodarske prilagodljivosti in poslovnih inovacij. Stari socializem je bil tog, saj mu je primanjkovalo energične svobode v družbenih in ekonomskih odnosih. V nekdanji Sovjetski zvezi je gospodarstvo postalo statično in neprilagodljivo ter na koncu propadlo. Novi socializem se želi vključiti v bolj odprto ekonomijo, ki je uravnotežena s ciljem pravičnosti za vse, kar vključuje ustrezen materialni standard ljudi in njihovo potrebo, da se razvijajo, da ustvarjajo nove stvari ter živijo zanimivo in živahno življenje.

Novi kapitalizem

V določenem času in s sprejetjem Maitrejevih idej o pomenu in namenu življenja, bi se, upajmo da, novi kapitalizem da razvil do točke, v kateri bi svojo ustvarjalnost, zagon in energijo postavil v službo človeštva in pustil za seboj današnjo hiper–konkurenčno ustvarjanje dobička. Danes je v kapitalizmu poudarek na donosu kapitala oziroma ustvarjanju kar največjega dobička na enoto naložb. Toda v prihodnosti, v prvih desetletjih po Maitrejevem dnevu razglasitve, denar ne bo več imel takšnega vpliva na življenja ljudi, ki so danes prezaposleni z ustvarjanjem individualnega bogastva – ustvarjanja bogastva ne glede na stroške za planet ali za celotno človeško družbo.
      Današnja tekmovalna ekonomska energija – konkurenčna tekma za vire med ljudmi, korporacijami in državami – bo preobražena, ko bo svet sprejel ekonomske modele, ki temeljijo na preprostosti življenja in trajnostni uporabi virov. Kapitalisti prihodnosti lahko koristijo človeštvu tako, da mu prinašajo izboljšave za življenje in prispevajo k večji blaginji vseh, od česar ima vsakdo koristi. Ta nov poudarek na služenju človeštvu lahko postane gonilna sila novega kapitalizma in predstavlja popolnoma nov način mišljenja. Nič več ne bo kapitalizma pohlepa in prevelike proizvodnje, kot ga poznamo danes. Kapitalisti prihodnosti bodo iskali odgovore na ta vprašanja, kot so: "Kako narediti življenje boljše za vsakogar?" "Katere nove proizvodne procese iznajti, da zaposlene lahko osvobodimo naporov ponavljajočih se delovnih postopkov?" "Katere nove pristope h konceptu dela razviti in izvajati, da bo lahko imel delo vsakdo, ki ga bo potreboval?" "Kako ustvariti globalno delovno okolje, v katerem bodo vsi ljudje imeli tako primeren dohodek kot ustrezen prosti čas?"
      Kapitalizem in socializem imata kaj ponuditi svetovni ekonomiji. Če bi najboljše ideje iz obeh sistemov povezali v delujočo celoto, bi bilo mogoče, da bi imeli svetovno ekonomijo, ki bi vsem ljudem zagotavlja osnovne življenjske potrebščine in jim pustila svobodo raziskovanja in izražanja svoje individualnosti na kateremkoli področju si želijo – na poslovnem, političnem, ekonomskem, glasbenem, umetnostnem, znanstvenem in tako naprej. Čeprav se morda načelo delitve trenutno zdi utopično, pa sprejemanje in izvajanje delitve virov na globalni ravni lahko naredi takšno prihodnost možno. Samo delitev virov lahko ljudi osvobodi stresa, ki ga doživljajo zaradi negotovih prihodkov s katerimi sebi in svojim družinam zagotavljajo osnovne življenjske potrebščine; stresa, ki jih oropa vsakršne možnosti, da bi v polnosti izrazili svoje življenjske potenciale – in živeli spontano, zanimivo ter varno. Zagotovo se hitro približujemo točki človekovega razvoja in zavesti, v kateri si človeštvo lahko zamišlja svet brez velike sebičnosti, brez konkurenčnosti; življenje v miru, raziskovanju najvišje narave in idealov ter podiranju zidov ločevanja med ljudmi in med narodi.

Opomba1: Glej članek Fredericka Kaufmana je "Prehranski balon: Kako Wall Street strada milijone in pobegne", Harper's Magazine, julij 2010.
Opomba2: Creme, Benjamin. Maitrejeva sporočila. Tara Press, London, 1980, stran 27.

Scott Champion je sodelavec Share International iz ZDA; diplomiral je iz finančnih naložb in ima 20 let izkušenj pri investiranju na mednarodnih trgih, vključno z izvedenimi finančnimi instrumenti.