Delitev skupnih dobrin, kolektivne dediščine človeštva
z Jamesom Quilliganom se je pogovarjal Jason Francis

James Quilligan je od leta 1975 analiziral in aktivno deloval na področju mednarodnega razvoja. Bil je politični svetovalec in predstavnik za medije Brandtove komisije, mednarodne razvojne skupine, ki jo je ustanovil bivši zahodnonemški kancler Willy Brandt. James Quilligan od takrat služi kot pisec in politični svetovalec mnogih svetovnih politikov in voditeljev, med njimi so bili Jimmy Carter, Pierre Trudeau, François Mitterrand in njegovo visočanstvo princ El Hassan bin Talal. S številnimi agencijami Združenih narodov in z mednarodnimi razvojnimi organizacijami je sodeloval glede vprašanj skupnih globalnih dobrin, kot ekonomski svetovalec pa je služil vladnim agencijam v 26-ih državah. G. Quilligan je danes operativni direktor Centra za globalna pogajanja (Center for Global Negotiations) in predsedujoči Globalnega sklada skupnih dobrin (Global Commons Trust). Prav tako je tudi član odbora londonske izobraževalne ustanove School of Commoning in ameriške publikacije Kosmos Journal. Jason Francis je Jamesa Quilligana intervjuval za Share International.

Share International: Večji del svoje kariere ste preživeli na področju mednarodnega razvoja, toda v zadnjih letih ste začeli delovati na novem področju, ki se imenuje skupne dobrine. Zakaj?
      James Quilligan: Mednarodni razvoj je bila zame pot za razumevanje svetovnih problemov in načina, kako jih reševati. Na področju razvoja sem se počutil domače. Toda, ali je bilo to res tisto pravo? Na različna razvojna vprašanja sem gledal iz meta-ravni in postopno prešel nase kot na posameznika, ki je sprejemal napačne sklepe. Prepoznal sem številna nesorazmerja na trgovinskem, finančnem in denarnem področju – na področjih, za katera sem se desetletja specializiral – in doumel, da keynesijanske rešitve, kot so na primer ekonomske spodbude, ne morejo rešiti strukturnih problemov ekonomije. Prav tako sem ponovno razmislil o naraščajočih globalnih krizah, kot so lakota in podhranjenost; poslabšanje dostopa do vode in sanitarij; nedostopnost do izobraževanja in nezaposlenost; problematika biološkega, konvencionalnega in jedrskega orožja; vprašanja beguncev, migracij in trgovine z ljudmi.
      Potem je tu še okoljska situacija z globalnim segrevanjem in resno onesnaženje ter degradacija zraka, vode, zemlje in gozdov. Številne študije kažejo, da bi v primeru dviga povprečne temperature za dve stopinji Celzija, kot posledice globalnega segrevanja, voda postala redka dobrina, kmetijske površine bi se spremenile v puščavo, primanjkovati bi začelo hrane, mnoge vrste bi izumrle, otoke in obalna območja bi poplavilo, milijoni bi bili razseljeni, prišlo bi do globalnih konfliktov. Spoznal sem, da pristop Sever-Jug (v skladu s katerim bi razvite države pomagale državam v razvoju iz revščine in s tem spodbudile svetovno ekonomijo) ne bi rešil večine od teh problemov. Na primer, tako proizvodnja in potrošnja bogatih narodov kot revščina in prizadevanje za industrializacijo v revnih državah prispevata h globalnem segrevanju. S tem se model Sever-Jug preobraža v konkurenčno tekmo za naravne vire, ne pa, da bi postal formula za sodelovanje in trajnost.

S. I.: Torej ste spremenili svoj pogled na reševanje največjih globalnih problemov?
      J. Q.: Ko so bili v obdobju med letoma 1998 in 2000 oblikovani Milenijski razvojni cilji Združenih narodov, sem spoznal, kako nemogoče jih je doseči v razmerah političnega in ekonomskega stanja status quo. Prišel sem do zaključka, da se je na področju razvoja vedno računalo na tuje naložbe in tujo pomoč za reševanje kriz v svetu, v resnici pa se te naložbe in pomoč ne spopadajo z vzroki teh težav. Standardni razvojni pristop dejansko prispeva k tem dilemam in jih celo še zaostruje. Kot nekdo, ki je dvigoval pričakovanja ljudi o naši ekonomski prihodnosti, sem spoznal, da je to nerealno glede na trenutno stanje sveta. Zato sem bil del problema. To je bil moj trenutek resnice.
      Doumel sem, da je razvojna vprašanja potrebno preoblikovati. V resnici je šlo za vprašanja "skupnih dobrin", s katerimi bi se morali ukvarjati, če bi želeli prepoznati vzroke teh kolektivnih problemov, ki so čezmejni, torej, ki presegajo meje držav. Izziv je torej prepoznati, kdo je pristojen in odgovoren za reševanje teh konfliktov in neravnovesij? Kljub večji soodvisnosti, ki je posledica trgovine in finančne globalizacije, pa institucije lastninskih pravic in državnih meja močno ovirajo pretok zavestne energije med ljudmi in narodi sveta. Nepremičnine in meje ovirajo pretok empatije in medsebojne povezanosti med nami, kar ustvarja ločevanje. Arbitrarne omejitve, ki jih določajo meje, zatirajo skupno kulturo človeštva, uničujejo tkivo odnosov v skupnosti ter škodujejo okolju – kar ima vse za posledico nadaljevanje socialne neenakosti, spolno prevlado, trgovinsko tekmovanje in vojne.

S. I.: Kako ste prišli do skupnih dobrin kot pristopa, ki bi se soočil s temi globalnimi vprašanji?
      J. Q.: Prvič sem skupne dobrine odkril v delu Elinor Ostrom [i] in nato še pri številnih drugih avtorjih na tem področju. Skupne dobrine se mi zdijo kot manjkajoči člen v mednarodnem razvoju, ki jih zares razumejo samo ljudje, ki delajo v civilno-družbenih gibanjih. Jaz in moji kolegi smo vedno poudarjali, da morajo lokalni prebivalci sami, po lastni pobudi, prevzeti svoja razvojna vprašanja – in tu se gibanje, ki temelji na skupnih dobrinah, ne samo posveča temu načelu, temveč dejansko kaže, kako se to dela! Resnica je, da tradicionalne družbene skupnosti, ki prakticirajo sodelovanje, vedno najdejo načine, kako rešiti izzive razdelitve naravnih virov. Ljudje so bili vedno sposobni proizvajati in upravljati s svojimi viri ter jih deliti v okviru svojih skupnosti. Te tradicionalne skupne dobrine vključujejo reke, travnike, gozdove in domače kulture, zdaj pa se pojavljajo skupne dobrine tudi kot lokalne valute, skupna lastnina in v obliki socialnih medijev ter interneta. Skupni imenovalec med njimi je, da lokalne skupnosti same prevzemajo aktivnosti za zaščito teh virov zase in za bodoče generacije. Zaradi tega sem se torej "preselil" iz področja razvoja na področje skupnih dobrin. Ugotovil sem, da je to bolj učinkovit način delitve globalnih virov.

S. I.: Ali lahko navedete nekaj primerov teh različnih skupnih dobrin? Nekateri o skupnih dobrinah razmišljajo kot o naravnih virih, vendar se zdi, da pojem zajema tudi naravo in še veliko več.
      J. Q.: Mnogo ljudi misli, da gre za naravne vire. Tako si večina izmed nas predstavlja skupne dobrine. To je dober začetek. Toda na tej ravni se skupne dobrine še vedno zdijo kot metafora, ne pa kot strukturni princip. Gledano širše, so skupne dobrine kolektivna dediščina človeštva. So skupni naravni in družbeni viri, ki smo jih podedovali, ustvarili in jih uporabljamo. Lahko bi rekli, da so skupne dobrine naravne, genetske, materialne, intelektualne, družbene, kulturne in digitalne. To so sredstva, ki jih potrebujemo za svoje preživetje in blaginjo. Vsem tem dobrinam je po mojem mnenju skupno to, da smo od njih odvisni za namene socialne povezanosti, večje kakovosti življenja in blaginje, za individualno samouresničenje in izpolnitev življenjskih ciljev ter seveda za svoj obstoj in preživetje. Zato so tako vitalnega pomena.
      Zanimivo je, da vsega tega takoj ne prepoznamo kot skupne dobrine, čeprav v resnici so. Toda bolj ko jih prepoznavamo kot skupne dobrine, lažje preprečimo "tragedijo skupnih dobrin", ki se pojavlja. To dilemo je opredelil Garrett Hardin [ii] v znamenitem članku iz leta 1968, ki je bil objavljen v reviji Science. Preprosto povedano, to je nezmožnost ljudi v lokalnem okolju, da bi sami upravljali s svojimi skupnimi dobrinami, ker jih posamezniki izkoriščajo, namesto da bi sodelovali in jih delili. Na žalost se ta argument uporablja za dokaz, da človekov lastni interes ne omogoča zaupanja pri skupnih zadevah in da je človek po svoji naravi pohlepen ter tekmovalen. Ta ideja "tragedije skupnih dobrin" se pogosto uporablja kot opravičilo za posredovanje državnega in zasebnega sektorja v lokalni skupnosti z namenom upravljanja njihovih skupnih dobrin. Kot razlog se navaja, da v vladah in podjetjih sedijo strokovnjaki, običajni ljudje pa so preveč nevedni za upravljanje in proizvodnjo s svojimi lastnimi dobrinami. Ampak seveda, ljudje to uspešno počnejo že mnogo tisočletij. Torej, zakaj zdaj vse to vztrajanje pri upravljanju s skupnimi dobrinami od zunaj, s strani vlad in zasebnega sektorja?
      Da bi obnovili svojo moč nad skupnimi dobrinami, je potrebno razlikovati med različnimi vrstami skupnih dobrin. Na eni strani imamo socialne, kulturne, intelektualne in digitalne skupne dobrine, ki so običajno ponovno uporabne. To so samoobnovljivi viri. Med njimi so domače kulture in tradicije; ustvarjalna dela, jeziki, prazniki, ideje; internet. Gre za širok spekter stvari. Tudi ulice, pločniki, trgi, javni prostori ter nacionalni parki so samoobnovljive skupne dobrine.
      Po drugi strani pa imamo naravne, genetske in materialne skupne dobrine, ki so ponavadi izčrpljive. To so viri, ki so ogroženi, če jih ne bomo ohranili. (Seveda je izčrpljivost odvisna od določenega vira in od njegove podporne ekologije. Mnoge naravne skupne dobrine, kot so živali ali drevesa, se lahko ali se ne morejo regenerirati, medtem ko se druge, kot se kamnine ali baker, zagotovo ne morejo.) Naravne skupne dobrine morajo vključevati ribištvo, kmetijstvo, gozdove, mokrišča, parke in vrtove. Obstaja posebna kategorija naravnih skupnih dobrin, ki jih imenujemo genetske skupne dobrine: semena, prehranski pridelki, DNK in življenjske oblike. In vse te so drugačne od materialnih skupnih dobrin, med katerimi so kamenine, tehnološka strojna oprema, zgradbe in atmosfera.

S. I.: Zakaj je pomembno razumeti, kaj so skupne dobrine?
      J. Q.: Bistvo razumevanja skupnih dobrin je prepoznati, zakaj so številne od njih večini ljudem nedostopne. Upoštevati moramo, da v zadnjih nekaj stoletjih, ko je naš fizični prostor postal ovrednoten in skomercializiran, družba začela postavljati ograje in druge omejitve okoli naših skupnih dobrin ter to področje začela pravno urejati. Skupne dobrine so spremenjene v privatne in javne (ali pod nadzorom države) dobrine. To njihovo omejevanje se nadaljuje. Danes, na primer, korporacije z avtorskimi pravicami opremljajo pravljice ali tradicionalne pesmi in ljudje morajo plačevati za njihovo uporabo, kar pomeni, da je del naše skupne dediščine ukraden. Ali pa, ko korporacija Nestlé pride v lokalno skupnost, da bi z minimalnimi stroški črpala vodo iz podzemnih vodnih virov, jo nato ustekleniči in nam jo v lokalni trgovini z visokim pribitkom prodaja nazaj, s čimer je skupnost izgubila dragoceno premoženje. Ali pa, ko vlada daje pravico korporacijam za izkoriščanje nafte in mineralov, ki jih najdemo v svojih narodnih parkih in drugih javnih zemljiščih, s tem ljudje izgubijo dragocene vire, ki jim pripadajo.
      Proces lastninjenja povzroča, da skupne dobrine prehajajo iz rok ljudstva v upravljanje in proizvodnjo zasebnega sektorja ter vlade. To vodi k degradaciji naših skupnih dobrin in k mnogim drugim vrstam težav, kot so marginalizacija ljudi na njihovi zemlji, begunstvo, kolonializem in vojne. Torej je pomen identifikacije teh različnih skupnih dobrin prepoznavanje, da moramo vsako obravnavati drugače. In to pomeni priznavanje, da skupne dobrine v mnogih primerih niso bile učinkovito upravljane in da so vitalni vir vrednosti, ki se izkorišča.

Konkurenčnost in potrošništvo

S. I.: Kakšen učinek imata konkurenčnost in potrošništvo na skupne dobrine?
      J. Q.: Imata zelo velik vpliv. Vpliv privatnega sektorja in države na skupne dobrine človeštva zmanjšuje možnost njihove medsebojne delitve. Omejevanje in lastništvo skupnih dobrin se je nekoč nanašalo predvsem na zemljo. Na žalost so, kot posledica omejevanja, kolonializma, privatizacije in globalizacije, danes vsi vidiki življenja omejeni: zemlja, znanje, kultura, tehnologija, voda, genetika, biološka pestrost in javne storitve kot so infrastruktura, zdravstveno varstvo in izobraževanje. Vsa bitja in viri so spremenjeni v virtualno blago. Vse je mogoče kupiti in prodati na trgu, vključno z našim delom, idejami in kreativnostjo. Konkurenčnost dejansko pomeni, da lastninska pravica bogatih temelji na privatizaciji skupnih dobrin in na razlastninjenju revnih – ekonomsko, politično in kulturno. To oropa ljudi in druga bitja naših pravic do medsebojne delitve ekološkega, kulturnega, političnega in ekonomskega prostora. In ko vsi postanemo razpoložljiva bitja brez skupnih prostorov, se moramo boriti za preživetje. Zato vas sprašujem, kako si lahko delimo, če naše okolje medsebojne delitve ne spodbuja?

S. I.: Ali ekonomski in politični sistemi s spreminjanjem ljudi in skupnih dobrin v tržno blago ustvarjajo ekonomsko suženjstvo ali sodobno obliko pogodbenega suženjstva?
      J. Q.: Včasih sedanjo globalno ureditev opredeljujemo kot neoliberalizem, ampak mislim, da je ta izraz zavajajoč. Namiguje namreč na to, da se bomo nekako lahko vrnili nazaj h koreninam liberalizma. Napeljuje nas na misel, da sta v tem sistemu svoboda in enakost še vedno v dosegu roke. Bojim se, da smo daleč stran od tega, zato se moramo prebuditi v svet, kakršen dejansko je. Naš jezik in politično priznanje namreč daleč zaostajata za realnostjo zdajšnjih dogodkov. Zdi se mi, da ljudje postajajo subjekti nastajajočega družbenega reda, ki ga je Philip Bobbitt [iii] poimenoval "tržna država". Ta tržna država obljublja, da se bosta s povečanjem ekonomskih priložnosti nas potrošnikov povečala tržna svoboda in možnost izbire. To pomeni privatizacijo skoraj vsega, kar naj bi bilo v dobro ljudi.
      Medtem, pa si zasebni sektor in banke hitro podrejajo vlade in spreminjajo nacionalne ustave v svojo korist, zmanjšujejo vlogo države in omejujejo naše državljanske politične pravice. Volitve in javno zastopništvo imata vedno manjši pomen, saj so vlade obljubile podporo interesom velikih korporacij, ne pa interesom ljudi. Načrt za tržno državo je, da vlada ne bo imela nobenih drugih pristojnosti razen obrambe, zaščite premoženja in odprave ovir za podjetja.
      Na obzorju je politični in ekonomski totalizem – ne totalitarizem, ampak nekaj povsem edinstvena v zgodovini. Kot rimski imperij, vendar v celoti skomercializiran, digitaliziran, oborožen in globalen. Čeprav mislim, da je množično ekonomsko poenotenje lahko faza v evolucijski usodi planeta, pa tudi menim, da so se ljudje po vsem svetu prav tako zmožni organizirati kot izravnalna velesila, ki bo te podivjane tržne sile držala v šahu. Menim, da je to del načrta. Ljudje po svetu morajo ustvariti nove odgovorne politične strukture, ki bodo zaščitile naše skupne vire in obnovile obljubo svobode in enakosti, ki hitro izginevata iz naših življenj.

S. I.: Ali mislite, da bosta imela kapitalizem in socializem v prihodnosti kakršnokoli vlogo, ki bo temeljila na medsebojni delitvi?
      J. Q.: Da, toda ne mislim, da si ju lahko zamislimo v današnji obliki, ko ju poimenujemo kapitalizem in socializem. Ne potrebujemo več ideologije, še več "izmov". Medsebojno povezana ekonomija prihodnosti bo ravnovesje med individualnimi in kolektivnimi pobudami. Trenutno smo šli v skrajno poudarjanje osebne podbude, toda potrebujemo tudi kolektivno. Pomembno je, da kapitalizem in socializem integriramo v novo sintezo, ki ju ne samo vključuje, ampak tudi presega. Mislim, da so skladi skupnih dobrin (Commons trusts) eden od katalizatorjev, ki ju bo poenotil.

Skladi skupnih dobrin in njihov zakup

S. I.: Katere elemente bi na mednarodni in nacionalni ravni vključeval funkcionalen (razumen) ekonomski sistem?
      J. Q.: Spoznati moramo, da resnična medsebojna delitev ni mogoča, če zanjo ne izoblikujemo novega miselnega okvirja – in ne moremo čakati na vlade, da to storijo, saj so že ujete v korporatokracijo in vpete v tržno državo. Preprosto ne moremo ustvariti pobud za medsebojno delitev v okviru zasebnega in državnega sektorja. Primanjkuje nam odgovornih struktur in skladov, ki bi nas zavezovali k odgovornosti in nas spodbujali k medsebojni delitvi.
      Razmislite o naslednjem: dolžniki so po zakonu dolžni odplačati svoje dolgove, toda ljudje z ekonomskimi presežki niso pravno zavezani, da bi prerazporejali svoje bogastvo. To sprejemamo kot samoumevno, a gre za nezaslišana dvojna merila. Mislim, da je bistvo problema naslednje: nobenih pravnih ali političnih mehanizmov ni, ki bi spodbujali avtomatično prerazporejanje svetovnih virov. Seveda mora biti medsebojna delitev prostovoljna in izhajati iz naših src. Medsebojna delitev je del naše osebnostne rasti in razvoja, ki vključuje osebno svobodo in izbiro. Pa vendar moramo imeti tudi kolektivne sporazume in standarde za oblikovanje pravil medsebojne delitve, ki nas bodo k delitvi motivirali in nam dali priložnost za izgradnjo ustrezne infrastrukture zanjo. Ne govorim o razvijanju vladnih uredb. Gre za oblikovanje lokalnih sporazumov in pravil med ljudmi, ki bi jih spodbujali k medsebojni delitvi.
      Naši predniki so razvili običaje in neformalna pravila za medsebojno delitev svojih skupnih dobrin, zato nam danes ta ideja ne bi smela predstavljati nekaj povsem novega. Državljani bi morali imeti možnost sodelovanja pri oblikovanju pravil in sodelovanja v procesu odločanja na vseh ravneh povezanih s skupnimi dobrinam, česar danes skorajda ne poznamo. To pomeni razvijati odgovorne odnose na lokalni, državni, meddržavni, regionalni in globalni ravni. Prav tako tudi pomeni, da se v svetu ponovno vzpostavijo odnosi medsebojne naklonjenosti in zaupanja. Vlade in korporacije se morajo vrniti pod nadzor javnosti in biti do nje odgovorne, kar je bilo tudi mišljeno ob ustanavljanju teh ogromnih družbenih ustanov. Vlade in korporacije so postale preprosto prevelike, da bi propadle, zato jih morajo podpirati in vzdrževati ljudje ter njihove skupne dobrine. To je nevzdržno. Te gigantske institucije morajo ponovno preiti pod skrbništvo ljudstva.

S. I.: Kako bi moral biti zgrajen bolj pravičen ekonomski sistem v odnosu do globalnih skupnih dobrin?
      J. Q.: Po mojem mnenju bi oblikovanje novega okvira za globalne skupne dobrine zahtevalo tri obsežne prilagoditve. Skladi skupnih dobrin bi imeli v prvi vrsti odgovornost do ohranjanja naravnih, genetskih in materialnih skupnih dobrin. Skladi bi določali zgornjo mejo izkoriščanja posamezne dobrine za bodoče generacije – tako, da se jih zaščiti in ohrani. Sklad bi nato določen delež te dobrine oddal za podjetniške namene. Podjetja, ki bi od sklada pridobila pravice za izkoriščanje in predelavo teh dobrin, bi tako kot doslej ustvarjala dobičke ter pozitivne učinke z inovacijami, proizvodnjo, prodajo in distribucijo svojih izdelkov in storitev. Glavna razlika bi bila v tem, da podjetja ne bi bila neposredne lastnice skupnih dobrin, temveč bi jih od sklada za določeno obdobje zakupile. Država bi sredstva, ki bi jih zbrala z obdavčenjem podjetij, usmerjala za dividende ali za temeljni dohodek državljanov, pa tudi za obnovo ali vzdrževanje skupnih dobrin. Verjamem, da bodo te ključne spremembe pripeljale do novega sveta medsebojne delitve.
      Ustanovljeni bodo skladi skupnih dobrin, vloga podjetništva se bo spremenila in od lastništva prešla k zakupu skupnih dobrin, države pa bodo svoj del odgovornosti razdelile na podelitev licenc zasebnemu sektorju ter odobritev listin in odprtih licenc skladom skupnih dobrin, da bi naše skupne dobrine ohranili za prihodnje generacije.

S. I.: Kdo je vključen v sklade skupnih dobrin in kako so le-ti nadzorovani?
      J. Q.: Ni "ene poti" za ustanavljanje sklada. Odvisno je od ljudi, od tega, kaj želijo, od stopnje vključenosti deležnikov, lokalne kulture in vrste dobrin, ki jo želijo zaščititi. Ljudje morajo imeti pravico do samostojnega odločanja. Zato sodelovanje v procesu ne bo po vsem svetu enako. Vseeno pa bo načelo v ozadju oblikovanja skladov skupnih dobrin precej podobno. V odločitve glede delitve posamezne skupne dobrine je potrebno vključiti kar se le da veliko število deležnikov. Vključeni so lahko uporabniki, menedžerji, proizvajalci in ponudniki različnih dobrin. Odgovorno skrbništvo pomeni, da dobrin ne izkoriščamo prek njihove nosilne zmožnosti in edino ljudje, ki so neposredno vključeni v uporabo, dostop, upravljanje in proizvodnjo teh dobrin, lahko odločajo o njih. Niti podjetja niti vlade niso bile ustvarjene za upravljanje skupnih dobrin in mnenja sem, da z njimi ravnajo zelo slabo. V svojih političnih odločitvah ne upoštevajo vseh ostalih deležnikov. Zato bi bilo potrebno odločitve o upravljanju in produkciji skupnih dobrin prepustiti vsem deležnikom in skladom. S tem bi dobili priložnost, da sodelujejo pri odločitvah o skupnih dobrinah, od katerih so neposredno odvisni.

S. I.: Kaj je družbena listina?
      J. Q.: Družbena listina je izjava o nameri ljudi, da bi zaščitili skupne dobrine skupnosti. To je prvi korak, da deležniki v skupnosti prevzamejo načrtovanje skladov skupnih dobrin (vzpostavitev skladov in njihovih skrbnikov je šele drugi korak). Na splošno predstavlja družbena listina zapisan okvir, ki opredeljuje pravice in pobude neke skupnosti za upravljanje in varstvo skupnih dobrin. S tem dobijo uporabniki, upravljavci in proizvajalci dobrin možnost, da izrazijo svoja pričakovanja in svojo odgovornost. Družbena listina vključuje izjavo o človekovih zgodovinskih pravicah do skupnih dobrin, pregled njihovih pravic do poštenega dostopa in uporabe teh dobrin ter izjavo o načinu upravljanja z dobrinami v okviru sklada. Listina pomaga operacionalizirati upravljanje z dobrinami z izražanjem namere zainteresiranih deležnikov, da so njihove dobrine v skladu namenjene v korist prihodnjim uporabnikom.

Zgodovinska faza tranzicije

S. I.: Kako bo voden sklad skupnih dobrin na globalni ravni, če govorimo o dobrinah, ki presegajo zmožnost njihovega upravljanja na nivoju lokalnih skupnosti, na primer za oceane, ozračje, morda celo nafto, itd? Ga bodo nadzirali Združeni narodi?
      J. Q.: Odvisno je od dobrine. Veliko dobrin je mogoče upravljati z obstoječimi ali pa z novoustanovljenimi agencijami Združenih narodov, še zlasti tiste dobrine, ki so resnično globalne, kot so oceani in ozračje. Vendar je potrebno upoštevati tudi naslednje: mar niso hrana, zdravstvo, izobraževanje, energija in denar prav tako globalne skupne dobrine? Bi bili Združeni narodi sposobni ravnati s temi skupnimi dobrinami ali pa bi bilo bolje ljudem po svetu omogočiti, da razvijejo nove sklade v sodelovanju z ZN? Vemo, da so skladi običajno ustvarjeni na lokalni ravni in da ti skladi uspešno upravljajo z lokalnimi dobrinami. To je razlog, zakaj se ljudje začenjajo zanimati za uvedbo koncepta skrbništva na globalni ravni. Kar je natanko tisto, kar potrebujemo.
      Če ne moremo ustanoviti globalnih skladov skupnih dobrin pod okriljem Združenih narodov, pod okriljem državnih pogodb ali globalnih institucij, potem moramo narediti korak naprej in se sami organizirati. Na primer tako, da ustanovimo posebno institucijo za upravljanje globalnega okolja. Kar bi bil očiten korak naprej, ampak zakaj bi se ustavili pri tem? Potrebujemo globalne sklade za upravljanje mednarodnega monetarnega sistema, mednarodnih financ, mednarodne čezmorske trgovine in sklad, ki bo nadzoroval biotsko raznovrstnost. Potrebujemo sklade za izvajanje mednarodne razvojne agende, za odpravo lakote, za zagotavljanje zdravstvenega varstva in izobraževanja ter za ustvarjanje novih delovnih mest. Ti skladi so zares ključnega pomena, če želimo resno razvijati učinkovito in demokratično vodenje na globalni ravni.
      Verjamem, da smo v prehodnem zgodovinskem obdobju. Konferenca v Bretton Woodsu leta 1944 je ustvarila sistem denarnega upravljanja, ki je določal pravila za trgovinske odnose med največjimi svetovnimi industrijskimi državami. Leta 1945 je bila z namenom zagotovitve politične varnosti v svetu ustanovljena Organizacija združenih narodov. S tem se je začela nova vrsta multilateralizma, kar je bilo za tisti čas nekaj res inovativnega. Vendar je imel ta nov mednarodni sistem veliko napak in ni imel dovolj moči in prožnosti, da bi sledil aktualnim dogodkom. Zdaj predstavlja zastarelo strukturo, ki ne služi interesom globalne skupnosti. Preseči moramo slabosti te stare oblike multilateralizma in ustvariti nekaj vitalnega ter odzivnega na potrebe sveta. Menim, da globalni skladi predstavljajo način, kako preseči zdajšnji zastoj v mednarodnem okolju. Pomagajo nam pri preskoku na višji nivo ozaveščenosti, z razumevanjem, da morja in morska dna, atmosfera in prostor nad njo, trgovina, finance in denar ter mnoge druge vrste skupnih dobrin dejansko presegajo zmožnosti, da bi z njimi upravljale posamezne države in zasebni sektor. Da bi uspeli, se morajo ljudje po vsem svetu organizirati in oblikovati sklade za svoje skupne dobrine. Potrebujemo globalno gibanje neposredno vključenih državljanov. Zdi se mi, da se ti procesi že odvijajo.

S. I.: Koliko skladov skupnih dobrin danes obstaja in v koliko državah?
      J. Q.: Ne morem navesti številke, vendar zagotovo lahko govorimo o deset tisočih po vsem svetu. Najbolj znani so skladi za zemljišča in gozdove. V lokalnih skupnostih skladi nenehno nastajajo, pojavljajo se tudi bioregionalni skladi. Na primer forum Wana, ki poziva k sporazumom o delitvi voda in energetskih virov na Bližnjem vzhodu (www.wanaforum.org), sklad Great Lakes Commons bo imel jeseni v ZDA in Kanadi otvoritveno srečanje (www.onthecommons.org/work/commons-network/great-lakes-commons). Peter Barnes je predlagal sklad za zaščito atmosfere (www.yesmagazine.org/issues/reclaiming-the-commons/sky-trust). Mimogrede, zamisel o skladih (imenovanih waqf) se je prvotno izoblikovala v nomadskih regijah Bližnjega vzhoda v času Mohameda in se v obdobju po križarskih vojnah razširila v Veliko Britanijo. Listina o gozdovih (Charter of the Forests) iz leta 1217 predstavlja zgodnji poziv k oblikovanju sklada, ki bi zaščitil pravice ljudi do gozdov v Angliji. V Združenih državah Amerike je odličen primer sklada New Castle Common (www.newcastlecity.delaware.gov/city-services/trustees). V 17. stoletju ga je ustanovil William Penn in sklad ima že več kot tri stoletja na skrbi javno infrastrukturo v mestu New Castle, v ameriški zvezni državi Delaware.

S. I.: V tem času, v prehodni fazi, začenja človeštvo ponovno ocenjevati svoj odnos do skupnih dobrin v smislu medsebojne delitve in trajnosti?
      J. Q.: Res je. Skupne dobrine so način razprave o medsebojni delitvi in trajnosti. To ponovno vrednotenje se očitno že dogaja. Ključni vidik je, da se postopoma odmikamo od politike, ki poudarja lastništvo k politiki, ki poudarjajo skrbništvo. Gre za temeljni premik, ki že poteka. S posamičnimi zavezami zasebnih lastnikov k trajnosti (kot je na primer trgovanje z emisijami) in posameznih državnih ureditev (kot so davki na ogljikove emisije), smo začeli "poganjati naša kolesa". Prav zato vedno več ljudi čuti potrebo po skrbniških modelih. Ko bomo naredili skupne zaveze k trajnostnemu razvoju s pomočjo skrbništva, bo temu zelo enostavno sledila medsebojna delitev.

Od količinskega h kvalitativnemu vrednotenju

S. I.: Bogastvo je trenutno opredeljeno v denarju in posesti, kar pomeni lastništvo in konkurenco. Če družba počasi začenja proces odmika od lastništva in konkurence k skrbništvu in medsebojni delitvi, kako bo v prihodnosti opredeljeno bogastvo?
      J. Q.: Na bogastvo bo treba gledati na povsem drugačen način. Veliko smo slišali o novih metodah merjenja, ki se osredotočajo na kakovost življenja, blaginjo in trajnostni razvoj. Združeni narodi razmišljajo o merjenju Indeksa sreče (Happiness Index). S tem bi vsekakor ustvarili novo razumevanje pomena bogastva. V preteklosti smo naredili poskus, da bi vse opredelili količinsko (na primer bruto domači proizvod), namesto da bi našim meritvam dodali novo dimenzijo kakovosti. Vsekakor je ta dimenzija kakovosti absolutno potrebna. Mislim, da smo daleč od tega, da bi lahko kvantitativno izmerili človekovo subjektiviteto in intersubjektiviteto. Hkrati pa je za nas to velik izziv. Kako bo posameznik lahko služil skupnosti in kako bo skupnost služila posamezniku? Še nobena družba tega ni uspela izpostaviti, zdaj pa smo mi pozvani, da to storimo.
      Če pomislimo na razvoj človeške zavesti v kontekstu ekonomske zgodovine, je premoženje izraz zavesti, kulture in narave, ki se odraža prek denarne vrednosti. Ne gre zgolj za antropološko zanimivost, temveč za izjemno pomemben izraz človeške in družbene vrednosti. Problematično je, da zdajšnje svetovne institucije na dolgi rok ne cenijo naših skupnih dobrin. Preprosto ne razmišljamo v okviru medgeneracijskih časovnih dimenzij. Govorimo o trajnostnem razvoju, vendar je to le pisana zbirka idej: nismo ustvarili skupne namere za trajnost, ki bi resnično izražala enotnost vseh živih bitij in njihovih skupnih dobrin. Nekateri ljudje upajo, da jim bo uspelo s posamičnimi pobudami za razvoj potrošniške zavesti o različnih izdelkih ali dvigu cen izčrpljivih virov kot je nafta, vendar se te pobude opirajo na osebne izbire in aktivnosti. Kar je podobno, kot če vlada pravi: "Lahko dvignemo davke na redke dobrine, kar bo ljudi spodbudilo, da postanejo del bolj trajnostne politike." Vendar jim s tem še vedno dopuščajo izbiro, da individualno plačujejo davke.
      Kar je sicer v redu, toda kako bomo na takšen način reševali naše probleme družbene neenakosti ali pomagali obnoviti naše dobrine? Ali je možno, da z isto tržno dinamiko, ki je povzročila revščino in podnebne spremembe, naše prednostne naloge preprosto preoblikujemo s pomočjo določanja cen in obdavčenja, ne da bi izpeljali globoko strukturno preobrazbo? Takšni predlogi dovoljujejo našim sedanjim skupnim ustanovam – poslovnim in državnim –, da svoje breme prenesejo na posameznike. Ko bomo končno oblikovali družbene institucije, ki bodo prek kolektivnih odločitev odražali človeške, kulturne in naravne vrednote in se bodo ljudje zavedali, da s tem v svetu ustvarjajo večjo enakost in pravičnost, bo veliko lažje ustvariti pogoje trajnosti in medsebojne delitve skupnih globalnih dobrin.
      Skladi, ki se posvečajo skupnim dobrinam, so zmožni ustvarjati te vrste spodbud. Skladi nam morajo sporočati, da "v interesu prihodnjih generacij ohranjajo določeno dobrino, vendar ne po denarnih, temveč po kriterijih medgeneracijskih meril, ki izražajo trajnost, kakovost življenja in blaginjo." Šele potem, ko bodo dobrine zavarovane za prihodnje generacije, lahko sklad oddaja v zakup delež teh dobrin zasebnemu sektorju. Kot sem že omenil, bi država zakupnino obdavčila in zbrana sredstva namenila državljanom v obliki dividend ali temeljnega dohodka, kar bi koristilo revnim in marginaliziranim družbenim skupinam. Sredstva od zakupnine pa bi se vložila v sanacijo izčrpanih ali poškodovanih naravnih dobrin, na primer zemljišč, oceanov in ozračja. S tem bi ustvarili popolnoma nov nabor merskih kazalnikov za ustvarjanje dolgoročnih, kolektivnih spodbud za trajnost, namesto kratkoročnih časovnih okvirjev, ki jih imamo v sedanjem sistemu. Globalna družba še nima krovne strategije o nameri in usklajene strategije za mirno in trajno preobrazbo. Ravno to je bistvena težava: da svetovna skupnost v začetku 21. stoletja še vedno ne more razviti usklajene strategije za skupno dobro našega planeta.

S. I.: Kaj menite o davku na finančne transakcije, ki je zdaj v javni razpravi, kot o načinu zbiranja sredstev za mednarodna razvojna in druga pomembna vprašanja?
      J. Q.: Mislim, da gre za dobro idejo. Vendar bi moral biti takšen davek del veliko večjega, integriranega programa, ki bi na mednarodni ravni identificiral in obdavčil različne skupne dobrine. Vsaka posamezna dobrina bi se financirala sama, pridobljena sredstva pa bi se nato vlagala nazaj, za njeno vzdrževanje, obnovo in ohranjanje. Finančna sredstva, ki bi se na primer zbrala iz Tobinovega davka – oziroma globalnega davka na finančne transakcije, na katerega se nanaša vaše vprašanje –, bi se namenjala za urejanje mednarodnega finančnega sistema. Na podoben način bi se okoljski davek na skupne dobrine vložil v zelene energetske tehnologije ter v vzdrževanje in obnovo globalnega okolja. Davek na onesnaževanje z ogljikom bi se namenjal za upravljanje z mednarodnim ozračjem. Davek na mednarodne satelite bi se namenil za upravljanje prostora nad Zemljino atmosfero. Davek na izrabo gozdov bi se vlagal v sajenje dreves. Davki na hrano bi se namenjali za prehrano lačnih. Davki na izobraževanje bi se vlagali v izobraževanje ljudi v revnih državah. Danes o čem podobnem še ne moremo govoriti. Trenutno se vse vrti okoli samovoljne dodelitve sredstev, ki je v glavnem politično motivirana. Nimamo celovitega načrta za financiranje rešitev za kolektivne svetovne globalne probleme. Nimamo namenskih globalnih skladov, ki bi bili medsebojno usklajeni in celostni.
      Brandtova komisija je omenjala več različnih področij, na katerih bi se pridobivala sredstva za globalne javne dobrine. Brandt ni govoril le o globalnem finančnem davku, temveč je predlagal tudi davek na emisije ogljika, mednarodno trgovino, mednarodne letalske karte, na ribolov v oceanih, rudarjenje, izkoriščanje nafte in plina na morjih, na mednarodno trgovanje z nafto ter davek na satelite, ki krožijo okoli Zemlje. Brandt je prav tako pozival k plačilu pristojbin za uporabo elektromagnetnega spektra, za pretok informacij, izdatke za vojsko, za izvoz orožja, strupene odpadke in pristojbine za porabo energije. Vse to so zadeve, ki so znane že 30 ali več let, toda mednarodna skupnost je šele zdaj začela preučevati nekatere od njih, kot so na primer mednarodne letalske vozovnice in emisije ogljika. Prav tako tudi omenjeni Tobinov davek.
      Čeprav mislim, da je davek na finančne transakcije zelo dobra ideja, pa ga ne smemo razumeti kot edino rešitev, saj bi s tem samodejno ustvarili neuravnotežene ekonomske razmere. Zelo pomembno je, da se en sektor ne kaznuje bolj kot drugi sektorji. Ali je pravično, da se spremeni samo finančni sektor? Če se finančno industrijo potegne v svet drugačne porazdelitve dobrin, je potrebno spremeniti tudi vse druge ekonomske sektorje. Trgovci, proizvodna podjetja, banke, vlade, razvojne in okoljske agencije ter državljani bi morali vsi enako nositi stroške mednarodne obdavčitve. Ko bodo vsi ti veliki ekonomski sektorji sorazmerno obdavčeni, bodo boleči stroški in tveganja enakomernejše porazdeljena, kar se bo hitro odrazilo v vzajemno koristnih medsebojnih odnosih, v večjem zaupanju in medsebojni delitvi. Prerazporeditev bogastva bo kmalu bo postala nova norma. Mislim, da to ustvarja veliko bolj realističen kontekst za financiranje in upravljanje svetovne ekonomije.
      Alice Bailey v knjigi Pozunanjanje hierarhije[iv] govori o finančnem urejevalcu (Adjuster of Finances), ki bo vstopil na globalno sceno za izpolnitev tega velikega izziva. Menim, da je celovito ekonomsko urejanje te vrste natanko to, kar potrebujemo. Dejansko je to tisto, kar je Brandtova komisija predvidevala v svojem poročilu iz leta 1980 z naslovom Sever-jug, Program za preživetje, ki je pozival k novem svetovnem monetarnem sistemu. Še vedno podpiram vizijo Brandtovega poročila, čeprav tudi menim, da ga je potrebno posodobiti za današnji čas. Skupne dobrine začrtujejo pot naprej. Skupne dobrine predstavljajo samo-obnavljajočo ekonomijo. Pri tem zagotovo ne gre za izjemno strogo varčevanje iz časa naših dedkov in keynesiyanskih spodbud iz časa naših babic. V dosegu imamo popolnoma nov nabor orodij, ki se lahko uporabijo za financiranje, produkcijo in upravljanje globalnih skupnih dobrin. To je tisto, kar spreminja igro.

Kooperative in podjetja v lasti delavcev

S. I.: Kako bo večje število kooperativ umeščenih v bolj zdrav ekonomski sistem? So kooperative dober pristop, ki je skladen z ohranjanjem skupnih dobrin in z večjo demokratičnostjo?
      J. Q.: Kooperative so zelo dobra stvar. Učijo nas, kako si deliti v praksi. Če namesto posameznikov ali majhnih skupin, z dobrinami upravljajo večje skupine ljudi, je to zagotovo korak v pravo smer. Vendar se moramo zavedati, da so kooperative na splošno osredotočene na solastništvo. Solastništvo pa je še vedno lastništvo. V primeru solastništva imamo lahko več lastnikov, ki sprejemajo skupne odločitve, toda skoraj vedno se znotraj kooperativ oblikuje elitna skupina, ki ima zadnjo besedo. Primernejši se mi zdi model, ki presega lastništvo, celo solastništvo in se bolj usmerja k skrbništvu. Ljudje me včasih vprašajo: "Kaj je drugače pri skrbništvu? Še vedno imamo majhno skupino skrbnikov, ki sprejema končne odločitve, prav tako kot pri lastnikih." Vendar to ni nujno res. Odvisno je od tega, na kakšen način se ustanovi skrbniški sklad, koliko deležnikov je vključenih in kakšen mehanizem odgovornosti se vzpostavi. Lastništvo je model, ki deluje od zgoraj navzdol. Skrbniški model pa je struktura od spodaj navzgor, ki poudarja načelo subsidiarnosti, pluralizem, preverjanje in bilance ter sodelovanje pri odločanju. Skrbništvo ustvarja veliko bolj demokratično okolje, kot v primeru lastništva ali solastništva.

S. I.: Kaj pa podjetja v lasti delavcev?
      J. Q.: Vedno sem spodbujal lastništvo zaposlenih. S prijateljem dr. Johnom Loguem sem v letih 1983 in 1984 pomagal pri vzpostavitvi Centra za lastništvo zaposlenih Ohio (Ohio Employee Ownership Center) (http://dept.kent.edu/oeoc). Center je postal eden najpomembnejših vzorčnih modelov na področju lastništva delavcev. Spodbudil je nastanek kooperativ, kakršne so kooperative Evergreen iz Clevelanda, v ameriški zvezni državi Ohio (http://evergreencooperatives.com); postal je pomemben vir strateških informacij in najboljših praks lastništva zaposlenih. Vendar moramo po mojem mnenju pri lastništvu zaposlenih v podjetjih narediti korak naprej.
      V preteklosti smo mislili, da je lastništvo prava pot, saj naj bi zagotavljalo ekonomsko učinkovitost, produktivnost in kakovost ter istočasno zniževalo stroške blaga in storitev. Dejstvo pa je, da so lastniške strukture manj učinkovite, manj produktivne in dražje, kot so ljudje pripravljeni priznati. Skrbniški skladi skupnih dobrin kažejo, da obstaja drugačen način uporabe temeljnega načela upravljanja in produkcije skupnih dobrin – to je spontane, samoregulativne svobode na trgu in pravil, ki temeljijo na enakosti in za katerimi stoji država. Skupne dobrine vse to izražajo na nov način, saj so uporabniki dobrin neposredno vključeni v produkcijski proces. Kar je izjemno vznemirljivo. Ko se bo to uresničilo, kot v primeru interneta, bodo nove ideje, znanje, domišljija in samo-korektivni ukrepi neposredno vključeni v človeške aktivnosti, ki temeljijo na sodelovanju. Priljubljeni socialni mediji, ki so se razvili s pomočjo tehnologije, so dober primer za to.
      Za razliko od lastniških struktur, kjer blago in storitve zagotavljata komercialni sektor ali država, pa je pri skrbniških skladih skupnih dobrin prisotno neke vrste izključevanje posrednikov. Govorimo o odstranitvi "vmesnega člena", pogosto pa se pri tem odpravlja tudi delitev dela med proizvajalce in potrošnike. Potrošniki postanejo proizvajalci lastnih dobrin! To je nekaj zelo revolucionarnega. Naj gre za tradicionalne skupne dobrine ali za nove, kot je na primer internet, se v obeh primerih pojavljajo vedno bolj decentralizirani pristopi pri produkciji in upravljanju naših dobrin. Ljudem je s tem, v primerjavi z lastništvom podjetij, ki delujejo kot zasebni monopoli ali kot birokratske hierarhije, omogočen bolj neposreden dostop do njihovih dobrin in njihova neposrednejša uporaba. Ljudje imajo rajši takšen proces, saj je bolj vključujoč. Prav to je tudi razlog, zakaj skupne dobrine postajajo resnična alternativa sedanjemu sistemu zasebnega sektorja ali državnega nadzora nad določenimi skupnimi dobrinami. Skrbniški model proizvodna sredstva in odločanje deli na veliko več deležnikov, kot pa hierarhični sistem sodobnega lastništva. Kar je veliko bolj pravično, kot pri tradicionalnih kooperativah in pri solastniških modelih.

S. I.: Ali se univerzalno sprejetje medsebojne delitve, trajnostnega razvoja ter večje demokratičnosti, ki so predmet teh združenih prizadevanj, začne na lokalni ravni in se od tam širi na nacionalno in mednarodno raven, ali pa se je potrebno bolj posvečati utrjenim trdnjavam, ki se preprosto ne želijo spremeniti?
      J. Q.: Problem je, da se medsebojna delitev dobrin ne bo širila iz lokalne na globalno raven, če pričakujemo, da se bodo naše lokalne prakse enostavno medsebojno ujele in povezale vse lokalne skupnosti, ki si delijo svoje skupno bogastvo. Torej, ne moremo pričakovati, da bodo vsi po svetu sklenili roke in da bo celota teh aktivnosti spremenila ves sistem. Ne, mislim, da to ni verjetna možnost, čeprav ima veliko ljudi takšen model medsebojne delitve še vedno v mislih. Spoznati moramo, da so potrebne nove, odgovornejše strukture za samostojno delovanje na vseh ravneh upravljanja, hkrati pa se mora njihovo delovanje medsebojno prekrivati. Za zaščito ključnih dobrin, od katerih je odvisno preživetje ljudi in skupnosti, morajo institucije, kot so skrbniški skladi skupnih dobrin, delovati v smeri demokratično organiziranih in zakonsko urejenih struktur.
      To je ključnega pomena. Državljani morajo imeti možnost, da sodelujejo pri odločanju o skupnih dobrinah in o njihovi produkciji na vseh ravneh: na lokalni, državni, meddržavni, regionalni in na globalni ravni. Zaenkrat še nimamo skrbniških skladov skupnih dobrin na vseh teh ravneh. Nekaj jih že imamo, vendar to še ne predstavlja celostnega sistema. Če ne bomo premagali problemov različnih ravni, potem po mojem mnenju ne moremo vzpostaviti učinkovitih pobud za medsebojno delitev skupnih dobrin v obliki predpisov in institucij. Verjamem, da bodo skupne dobrine nekega dne po vsem svetu povezane v demokratičen in zvezno urejen sistem. Naši pra-pra-vnuki se bodo ozrli nazaj na sedanji sistem in se čudili, kako naivni smo bili, da se tega nismo spomnili.

S. I.: Smo, glede na velikansko število problemov, ki pestijo sodobna gospodarstva, priče koncu sedanjega sistema, delujočega od zgoraj navzdol, s poudarkom na lastništvu?
      J. Q.: Ne verjamem, da smo priče koncu tega sistema, kvečjemu začetku njegovega razpada. Temu procesu lahko sledimo že kar nekaj časa, kajti tržna država je v krizi in obupno poskuša spremeniti svoj zunanji videz, hkrati pa se krčevito upira notranjim spremembam. Državljani sveta imajo zato le malo časa, da se bolje izobrazijo in organizirajo. Zares ne smemo izgubljati časa. Ukvarjamo se s problemi, kakršnih na globalni ravni prej ni bilo. Potrebne so popolnoma nove rešitve, novi znanstveni pristopi in nova etika medsebojne delitve ter trajnostnega razvoja, da bi probleme lahko reševali na celosten način. Poleg tega potrebujemo novo raven političnega aktivizma.
      V razmislek so nam lahko besede, ki so zapisane v knjigah Alice Bailey, še zlasti v knjigi Pozunanje hierarhije. V prihodnosti bo vsaka ključna svetovna dobrina "prvenstveno v lasti mednarodne skupine, ki bo z njo upravljala in jo nadzorovala; njeni člani bodo prihajali iz nacionalnih skupin, v katere jih bodo izbrali ljudje in njihova usmeritev bo mednarodna". To razumem tako, da bodo ljudje zahtevali vzpostavitev skrbniških skladov za vsako dobrino, da bi se v javnem interesu zagotovila boljša porazdelitev bogastva in moči. Sliši se kot ustanovitev skupnih pobud za trajnost in medsebojno delitev. Menim pa, da dejansko še ne razumemo vse širine tega procesa. Smo na pravi poti in med nami je nekaj resničnih pionirjev. Ne poznam pa nobenega učenjaka, politika, bankirja, finančnika, direktorja, vizionarskega misleca ali pripadnika gibanja Okupirajmo, ki bi v celoti dojel obseg problematike. Jasnega načrta še ni, vsaj ne v javnosti. Politika, kultura, korporacije in skupine civilne družbe, ki sodelujejo v mednarodnih pogajanjih, so na številne načine v medsebojnih konfliktih. Konec koncev se ukvarjamo s strukturami, ki so tako raznolike, kot so ameriški, kitajski, evropski in brazilski gospodarski sistem.
      Rekel bi, da smo zelo globoko v prehodnem obdobju, v katerem svet šele začenja razmišljati o ustvarjanju novega ekonomskega sistema. Pred nami je še dolga pot, preden bomo lahko razvili močno in prožno obliko globalnega upravljanja. Sedanja kriza v Evropi kaže, da ne smemo hiteti in ustvarjati novega monetarnega sistema brez fiskalne, bančne in politične unije, ki ne bi bila odzivna na potrebe ljudi. Če bo skupina najbogatejših držav G20 poskušala nadomestiti monetarni sistem, ki je nastal na konferenci v Bretton Woodsu leta 1944, brez nove ravni mednarodnega sodelovanja, ki bi vključevala vse družbene sektorje, bo narejena zelo velika napaka na globalni ravni. Rešitev ne leži v neodvisnem klubu držav ali v klubu elitnih svetovnih bank in korporacij. Temelji na ljudeh in na njihovi sposobnosti sprejeti politično odgovornost za upravljanje in produkcijo naših skupnih dobrin. Gre za našo zmožnost ustvarjanja novih struktur, ki bodo podpirale trajnost in medsebojno delitev.

Propad monetarnega sistema

S. I.: Bo monetarni sistem propadel in zakaj?
      J. Q.: Ja, propadel bo. Noben monetarni sistem v zgodovini ni trajal večno. Lahko je razumeti zakaj: družba in ekonomija nenehno preraščata svoje stare strukture. Ekonomska kriza, ki smo jo doživeli v letu 2008, je bila finančna kriza. Naslednja kriza bo monetarna. Pri tem bo šlo za razkritje, da bančne rezerve – sredstva, za katere banke zdaj trdijo, da jih imajo v rezervi – niti približno niso tako velike, kot jih banke javno izkazujejo. Stopnja finančnega vzvoda je zelo visoka, transparentnost bank pa je precej nizka. Škandal z londonsko medbančno obrestno mero Libor v Veliki Britaniji nam zdaj jasno kaže, da so banke z obrestnimi merami že dolgo časa manipulirale. Vendar je to le vrh ledene gore. Obrestne mere niso tržno usmerjene vrednosti, kot so nam zatrjevali. Kot pravijo zdaj, so obrestne mere zadeva centralnih bank. V svetu, kjer nas živi 7 milijard, ni večjega protislovja kot dejstvo, da peščica centralnih bank v imenu vsega ostalega človeštva z obrestno mero dejansko ustvarja globalno vrednost. Mednarodni bančni sistem ima v svojih rokah moč mednarodnega ustvarjanja vrednosti, čeprav imata globalna valuta in denar v resnici vrednost in pomen, ki sta daleč bolj kolektivna in medosebna, kot jima sedanji sistem dopušča izraziti.
      Mislim, da je potrebna celovita sprememba sistema – da moramo z našo kolektivno inteligenco zavestno oblikovati naslednjo fazo v izražanju globalne vrednosti, ne pa nehote ustvarjati sistema, ki temelji na predpostavkah iz preteklosti (kar pomeni, da monetarni sistem ustvari ena država ali skupina držav, ki uporabljajo eno samo dobrino, na primer zlato ali nafto, kot osnovo za obvezne rezerve). V številnih krajih po vsem svetu vse bolj spoznavajo, da je vrednost izraz kulture in da bi morala biti pravica oblikovanja vrednosti valute v rokah ljudi. Ko se bo sedanji sistem zlomil in bo ustvarjen nov sistem, se bo spremenilo vse: politika, ekonomija in kultura ter naš pristop do vseh vidikov življenja. To bo naša priložnost, da se svetovni monetarni sistem uredi z vzpostavitvijo valute, ki ne bo ustvarjala obresti in dolgov.
      Ne gre torej samo za politično vprašanje. Naša valuta mora odražati notranjo vrednost vseh posameznikov skupaj – česar ni mogoče meriti z zunanjimi cenami na trgu. Mislim, da bi skupne dobrine globalni skupnosti omogočile, da izrazi in prevzame skrbništvo za ohranitev naravnih virov, da omogoči energetsko varnost, spodbudi socialne inovacije in kulturo za družbeno kakovost življenja ter blaginjo ljudi neposredno prek vrednosti valute, ne pa s pomočjo cen.
      Valuta, ki bo temeljila na kazalnikih skupnosti, na inovacijah, človeškem in družbenem potencialu, na poštenem dostopu do energije, na trajnostnem razvoju in novih ekologijah vodenja in proizvodnje – izraz globalne vrednosti in spodbud v realnem času – bi preoblikovala sedanji okvir vrednosti. S tem bi prekinili nujnost neskončne rasti in zajezili katastrofalne podnebne spremembe. Menim, da je nov denarni režim v teh okvirjih bistvenega pomena pri prilagajanju temeljnih vzorcev človeške dejavnosti na nov, celostni družbeni sistem, od katerega bodo imele trajne koristi sedanje in prihodnje generacije. Prav tako mislim, da je globalni monetarni zlom, ki mu bo sledila celovita prenova, res koristna stvar, ne pa nekaj, česar bi se morali bati. Vendar pa nimamo nobenega zagotovila, da je svet pripravljen ustvariti takšen vključujoč sistem. Za mene je najbolj vroče vprašanje naslednje: ali lahko dobimo naše prednostne pravice in ustvarimo pogoje za medsebojno delitev z razumevanjem, da je vrednost naše valute kolektivni izraz človeštva?

Usojeno, da si delimo

S. I.: Kako vidite uresničevanje vaše vizije, da bi si ljudje dejansko med seboj delili skupne globalne dobrine?
      J. Q.: Zasledujoč tradicijo knjig Alice Bailey, mi pade na pamet knjiga Mojster govori, v kateri mojster Benjamina Crema pravi naslednje:
       "V svetu je prisotna skupina duhovno usmerjenih moških in žensk, izurjena s strani višjih članov ezoterične Hierarhije, ki je opremljena za učinkovito soočanje s problemi sedanjega časa. Ko bo zazvenel klic, kar bo zelo kmalu, bodo prevzeli delo, za katerega so se pripravljali: po povsem novih smernicah obnoviti naše planetarno življenje.
      Delujoča na vseh področjih, bo ta skupina predanih učencev pokazala človeštvu pot, po kateri jim bodo sledili. Prihajajo iz različnih držav, zmožni bodo osredotočiti in usmeriti aspiracije vseh ljudi za svet miru in pravičnosti. Zdaj so večinoma še neznani, vendar bodo njihova imena in dela že kmalu prinesla luč človeškim očem ter jih navdihnila z upanjem in pričakovanjem boljše prihodnosti. Danes delajo neopaženo, vendar so pripravljeni dati svoje darove in usposabljenost v službo človeštva. Znani bodo po svoji nesebični ljubezni in modri presoji; po svojem občutku dolžnosti in predanosti svoji nalogi. Njihova izurjenost s strani mojstrov, bo odražala nekaj Njihove nenavezanosti in znanja, kar bo prineslo nov ritem in red v naš kaotičen svet.
      V kratkem času bodo na podlagi načrta za prihodnost, ki se zdaj odstira, nastale oblike nove civilizacije. Vsak narod ima svojo vlogo, ki daje celotni strukturi svoj poseben ton. Pri tem bodo pomembno vlogo odigrali Združeni narodi, koordinirali bodo načrte za obnovo in prerazdelitev dobrin. Celo zdaj, navkljub omejitvam, ki jim jih vsiljujejo velike sile, je prispevek Združenih narodov k svetovnemu miru velik. Agencije Združenih narodov izobražujejo in pomagajo milijonom ljudi v mnogih državah po svetu. Kot forum za razpravo na svetovni ravni so Združeni narodi edinstveni in neprecenljivi. Žalosten bi bil dan in velika bi bila izguba za človeštvo, če bi države izgubile zaupanje v to institucijo, ki je v središču uresničevanja božanskega načrta.
      Mnogi pričakujejo, da bodo Maitreja in mojstri modrosti popravili vse krivice in preoblikovali svet. Temu, da nam bodo pokazali pot, nas vodili in navdihovali, ne moremo oporekati. Da bosta njihova luč in modrost delovali v službi človeštva, je prav tako res. Vendar pa mora delo preoblikovanja prevzeti človeštvo samo, z radostjo sprejemati spremembe in žrtve, ki bodo pri tem nastale. Le s tako pripravljenostjo sprejemanja, se lahko lotimo sprememb ter ustvarimo pogoje za novo in boljše življenje človeštva. Za utiranje poti in za izgradnjo novih temeljnih struktur nove dobe, se sedaj pojavljajo tudi izurjeni arhitekti prihodnje civilizacije. Prepoznamo jih po njihovi želji, da služijo, po njihovi modrosti in izražanju ljubezni." (Iz članka: "Prihod velikih služiteljev").

S. I.: Torej se načrt hitro spušča iz višjih nivojev?
      J. Q.: Res je. Štirideset let sem bil svetovalec svetovnim ekonomskim voditeljem. Prepričan sem, da se ta načrt ne skriva v nekogaršnji omari ali v trezorju čaka na pravi trenutek za razgrnitev. Sredstva za novo globalno ekonomsko ureditev so znana veliko ljudem. Različni deli te makroekonomske formule so že v domeni javnosti. Zdaj je potrebno skupaj povezati te elemente v naših razpravah in v naši zavesti ter jih konkretizirati s pomočjo naših predpisov in institucij. Skupne dobrine to miselno formo postavljajo v središče pozornosti, vendar pa se bo polno izrazila le prek človekove svobodne volje navdahnjene z duhovno usmeritvijo. To ne pomeni, da v nekaterih družbenih krogih ne bo sporna. Ampak Hierarhija je že tisoče let oblikovala vizijo te finančne ureditve in ve, da je odgovor že v srcih človeštva: usojeno nam je, da si medsebojno delimo naše skupne dobrine.

Informacije: www.globalcommonstrust.org in www.global-negotiations.org

• Socialne, kulturne in intelektualne skupne dobrine: domače kulture in tradicije, sistemi za podporo skupnosti, soseske, socialna povezanost, prostovoljne organizacije, delovna razmerja, ženske in otroške pravice, družinsko življenje, zdravstveno varstvo, izobraževanje, svetost, religije, narodnosti, rasne vrednote, rekreacija, tišina, kreativna dela, jeziki, besede, številke, simboli, prazniki, koledarji, skladišča človeškega znanja in modrosti, znanstvena dognanja etnobotanična znanja, ideje, intelektualna lastnina, podatki, informacije, komunikacijski tokovi, radijski valovi, internet, svobodna kultura, šport, igre, igrišča, ceste, ulice, pločniki, trgi, javni prostori, nacionalni parki, zgodovinske znamenitosti, muzeji, knjižnice, univerze, glasba, ples, umetnost, obrt, denar, kupna moč.

• Solarne, naravne in genetske skupne dobrine: sončna energija, vetrna energija, plimovanje, vodna energija, oceani, jezera, izviri, potoki, plaže, ribištvo, kmetijstvo, gozdovi, mokrišča, ekosistemi, padavine, vodonosniki, zemljišča, pašniki, parki, vrtovi, rastline, semena, alge, vrhnja plast zemlje, prehranski pridelki, fotosinteza, opraševanje, DNK, življenjske oblike in vrste, živa bitja.

• Materialne skupne dobrine: elementi, kamnine, minerali, ogljikovodiki, tehnološka strojna oprema, zgradbe, anorganska energija, atmosfera, ozonski plašč, stratosfera.
vir: Global Commons Trust

Jason Francis je sodelavec Share Internationala iz Masachusettsa, ZDA.

[i] Elinor Ostrom (1933-2012) je bila ameriška politična ekonomistka. Njeno delo je poudarjalo človekovo medsebojno povezanost z ekosistemi, s čimer se ohranja dolgoročna trajnost virov. Revija Time jo je v letu 2012 razglasila za eno od "100 najvplivnejših oseb na svetu". Leta 2009 je bila Ostromova ena izmed dveh prejemnikov Nobelove nagrade za ekonomijo (Sveriges Riksbank Prize) "za njeno analizo ekonomskega upravljanja, zlasti na področju skupnih dobrin".

[ii] Garrett Hardin (1915-2003) je bil ameriški ekolog, ki je opozarjal na nevarnost prenaseljenosti. Njegov koncept "tragedije skupnih dobrin" je opozorjal na "škodo, ki jo lahko nedolžni ukrepi posameznikov prizadanejo okolju."

[iii] Philip Bobbitt je profesor prava na univerzi Columbia in avtor knjig Ahilov ščit (Shield of Achilles) ter Teror in privoljenje (Terror and Consent). Je strokovnjak za ustavno pravo, pravno teorijo in vojaške strategije.

[iv] Alice A. Bailey, Pozunanjanje hierarhije, Lucis Trust, str. 580-81.