Loading

 Domača stran >> Arhiv >> Ezoterična filozofija >> Evangelijska zgodba ...

Evangelijska zgodba in pot posvečenj
Benjamin Creme

Razvojno potovanje, v katerem smo še vedno udeleženi, označuje pet glavnih kriznih točk, glavnih razširitev zavesti, ki predstavljajo pet korakov do osvoboditve in mojstrstva. To je petero planetarnih posvečenj, ki nas osvobodijo nadaljnjih inkarnacijskih doživetij na Zemlji. Vsi mojstri so šli skozi teh pet posvečenj (nekateri so šli tudi skozi nadaljnja, višja posvečenja). Njihova prisotnost na svetu ni posledica potrebe (zaradi osebne karme) po dodatnih inkarnacijskih izkušnjah, marveč posledica zavestne odločitve, da bodo služili razvojnemu načrtu.
      Ezoterični proces, ki mu pravimo posvečenje, je umetno zasnovan proces in je bil na našem planetu vpeljan v srednjem delu atlantidskega obdobja z namenom pospešitve razvojnega procesa. Tudi brez tega procesa bi neizogibno prišli do iste točke razvoja, vendar bi to trajalo na milijone let dlje.
      V teh davnih časih se je v delu sončnega sistema pojavila kriza, ki je zahtevala prisotnost nekaterih najbolj razvitih članov Hierarhije tega planeta, ki je v tem času prihajala z Venere. Proces posvečenj je Hierarhija torej vpeljala z namenom, da bi najrazvitejše člane našega zemeljskega razvoja pripravila za prevzem nižjih nalog v Hierarhiji in na ta način omogočila, da se mojstri posvetijo drugim opravilom.
      V tistem času je bilo najvišje posvečenje, ki ga je Zemljan lahko dosegel, tretje posvečenje in v prvi skupini, ki je to dosegla, sta bila Kristus in Buda, ki sta ostala na čelu našega razvoja vse do današnjih dni.
      Evangelijska zgodba je z ezoteričnega vidika dejansko zgodba o posvečenjih, ki je bila človeštvu vedno znova na različne načine predstavljena že veliko pred krščanstvom. Pripoved o Jezusovem življenju je simbolična predstavitev poti posvečenj, ki vodi do popolnosti, in je bila za nas dramatično uprizorjena.
      Prvemu posvečenju pravimo Kristusovo rojstvo in ga simbolizira rojstvo učenca Jezusa v Betlehemu. Ko se v človekovem srcu (v duhovnem srcu na desni strani prsi: "Srce modrega je na desni, srce nespametnega na levi.") prebudi razvojna energija, ki jo imenujemo Kristusovo načelo zavesti, je moški ali ženska pripravljena za prvo posvečenje.
      Pomembno je uvideti, da je človek posvečenec, že preden stoji pred posvečevalcem. Človeška duša, ta prvi mojster, prek življenjskih izkušenj in meditacije privede osebnost do točke posvečenja. Potem nastopi mojster (iz Hierarhije) in s kombinacijo vzpodbud, preizkušenj in omogočanja priložnosti za služenje pripravi kandidata za prihod pred posvečevalca, da bi prejel sunek energije iz iniciacijske palice, ki jo ta uporablja. Pri prvem in drugem posvečenju je posvečevalec Kristus Maitreja, tretje in višja posvečenja pa izvede Gospod sveta, Sanat Kumara, v Šambali. "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne spozna Očeta, razen po meni." Ta Kristusova izreka sta ezoterično pravilna, toda cerkve so ju razlagale povsem napačno in sicer tako, da je krščanstvo edina religiozna pot, po kateri lahko človek spozna boga le v primeru, da sprejme te cerkvene dogme in nauke (ki jih je ustvaril človek). Kristus uteleša Kristusovo načelo tega planeta. Z uresničevanjem tega načela se preusmerimo in vstopimo na pot posvečenj. V tem pomenu je zares "pot". Poleg tega lahko doseže tretje posvečenje, pri katerem vzpostavi človek stik z božjo iskro v sebi, z monado, "Očetom v nebesih" le tisti, ki je stal pred Kristusom pri prvih dveh posvečenjih.
      Krščanske skupine "prerojenih kristjanov" slutijo nekaj o tej resnici v smislu, da prvo posvečenje ustreza svetopisemskemu "ponovnemu rojstvu", toda to izkušnjo je seveda doživelo že mnogo ljudi po vsem svetu in ne le "prerojeni kristjani".
      Prvo posvečenje prinaša nadzor nad fizičnim telesom oziroma majhnimi devskimi (ali elementalnimi) bitji, ki sestavljajo človeška telesa, z drugim posvečenjem pa je dosežen nadzor nad astralnim (čustvenim) telesom oziroma elementalnimi bitji, ki sestavljajo to telo. To posvečenje je bilo za nas simbolično predstavljeno s Jezusovim krstom v Jordanu in se imenuje krst.
      Tretje posvečenje, ki je prvo pravo posvečenje duše, se imenuje preobrazba in ga simbolizira Jezusova preobrazba na Gori. Predstavlja nadzor nad mentalnim elementalom in mentalnim telesom ter privede do stika z monado in njeno energijo: "Dragulj v srcu lotosa."
      Jezus se je rodil kot tretji posvečenec in je tako te tri stopnje rasti le simboliziral za nas. Moral pa je iti skozi četrto posvečenje, kar je storil s povsem fizičnim dejanjem, da bi za nas tako na dramatičen način simbolično prikazal izkušnjo odpovedi. Na Zahodu je to posvečenje poznano kot križanje, na Vzhodu pa je to velika odpoved, ko se je za višje duhovno življenje potrebno odpovedati položaju, družini in celo samemu življenju, če je potrebno.
      Temu sledi vstajenje, ki je bistvo evangelijske zgodbe in ga simbolizira vstajenje Jezusovega telesa po križanju. Vsako posvečenje pritegne v telo posvečenca materijo subatomskih delcev, ki je dobesedno svetloba. Po četrtem posvečenju je telo posvečenca sestavljeno iz treh četrtin subatomskih delcev ali svetlobe. Ta proces se zaključi ob petem posvečenju, vstajenju, ko je posvečenec, zdaj popoln mojster, za vedno osvobojen privlaka materije, razvojni cilj je dosežen in mojster konča svoje življenjske izkušnje na planetu. Njegova odločitev, da ostane na planetu in na ta način služi načrtu našega Planetarnega logosa, je zares samo njegova.
      Obstajajo pa tudi višja posvečenja, ki pozivajo mojstra na nadaljnje napore. Vnebovzetje, ki ga Kristus simbolizira z vnebovzetjem, potem ko se pojavi pred učenci v vstalem Jezusovem telesu, označuje izkušnjo šestega posvečenja. To posvečenje daje vnebovzetemu mojstru kozmično zavest in popolno nesmrtnost telesa.
      Takšen pogled na evangelijsko zgodbo obljublja človeštvu božanskost, ki ni dosegljiva le izjemnemu človeku - Božjemu sinu, temveč jo lahko dosežejo vsi, ki vložijo potreben napor za razširitev zavesti, ki vključuje tudi duhovne ravni. Obljublja nam božanskost, ki jo dosežemo z znanstvenim procesom posvečenj, katerega varuhi so Kristus in njegovi mojstri.