Spolnost
Aart Jurriaanse

Ezoterično je spolna privlačnost izraz življenja, ki vleče nižji jaz v polno uresničitev; je izraz življenja med duhom in materijo, med življenjem in obliko. V fizičnem smislu je spolnost impulz po združitvi moškega in ženske, in to z namenom oploditve. Ko gre za čisti živalski impulz, je to zapoved narave, toda pri človeku se je temu pridružila še emocionalna želja, tako da se naravna funkcija razmnoževanja navadno izraža kot popačeno in čutno hrepenenje po zadovoljitvi želja. Zaradi tega življenje povprečnega posameznika pogosto obvladuje spolni nagon in z njim povezani problemi, ki razvrednotijo in popačijo to, kar bi morala biti božanska lastnost.
      Spolnost je eden osnovnih in prvobitnih impulzov, naravni nagon in zato prevladujoč dejavnik v človekovi fizični naravi. Gre za intimno in osebno zadevo, ki je v teku let in v obdobjih, ko je človek podlegel pretiranemu puritanstvu in so se razbohotile prikrite, toda pohotne želje, izpridila naravno funkcijo v čutno skrivnost. Tako je spolnost postala tema, o kateri se ne govori, tema, ki se je v spodobni družbi ogibajo, namesto da bi nanjo gledali kot na nagonski in naravni proces, ki ga je potrebno krotiti in pravilno nadzorovati.

Pomembna vloga
Predmet spolnosti je privlačen in zanima vsakega normalnega posameznika, saj zadeva vsakogar in tudi človeštvo kot celoto, kajti zaradi svoje pomembne vloge nenehno izpolnjuje vsakodnevno življenje. Zaradi prisotnosti in vpliva, ki ga ima, pa je tudi vzrok težkih stvarnih in na videz nerešljivih problemov in napetosti, ki se nenehno pojavljajo. Malo problemov je bilo zadnja leta deležnih v javnosti več pozornosti. Danes je na voljo obsežna literatura s tega področja. Sedanji poskus osvetlitve tega predmeta je le splošen in se ne ubada s podrobnostmi, čeprav je pomemben.
      Mnogih problemov, povezanih s spolnostjo, se ne da rešiti hitro, toda Tibetanec je glede prihodnosti kljub temu upravičeno optimističen. Napoveduje velike spremembe v medčloveških odnosih; še zlasti velja to za človekovo spolnost, posledično pa tudi za izboljšanje zakonskih odnosov. Do te spremembe bo seveda prišlo postopoma, sprememba pa bo tesno povezana z razvijajočo se znanstveno psihologijo. Vendar pa je bistveno, da začenja človek boljše razumevati svojo trojno nižjo naravo in svoje podzavestno življenje, saj bo to pripeljalo do spontane spremembe v odnosu do žensk in do njihove usode. D. K. napoveduje, da bodo bodoče generacije uspešno obvladovale problem spolnosti, ker bodo imele jasnejši pogled in bodo razmišljale širše in bolj vsestransko kakor današnje. Naraščala bo skupinska zavest, več pozornosti bodo posvečali razumnemu miselnemu življenju, več bo strpnosti in duha ljubečega razumevanja. Napoveduje, da bo v bodočnosti dobra volja vidna lastnost človeštva in da bodo sebični nameni ter živalski nagoni v človeku oslabeli. Ko se bo to začelo izražati, bodo sledeča tri načela tvorila osnovo vseh priznanih življenjskih norm; te se bodo uveljavljale postopno in naravno ter brez potrebe po posebni zakonodaji in nadzoru.

• Odnos med spoloma in pristop do zakonske zveze bo del skupinskega življenja in bo služil v dobro skupine; to se bo zgodilo kot posledica izobraževanja o skupinskih odnosih, vzajemnega služenja in zakona ljubezni, ki ga bodo ljudje razumeli v praktičnem smislu in ne le sentimentalno.

• Pravi zakon in pravilen spolni odnos morata vključevati poroko vseh treh vidikov človeške narave fizične, čustvene in mentalne. Par se bo moral dopolnjevati na vseh treh področjih svoje narave, da bi si zagotovil srečke narave.

• Vodilno načelo bi najprej morala biti želja, da se preskrbijo ustrezna in zdrava telesa za duše, ki čakajo na inkarnacijo. Duše bo potem privlačila moč želje bodočih staršev, čist motiv in prizadevnost pri pripravi. Večina otrok, ki se rojevajo danes, prihaja bodisi nenamerno bodisi nezaželeno. Nekateri so zaželeni, toda ta želja navadno temelji na motivih nasledstva, lastnine, družinske tradicije ali izpolnitve kakšne ambicije.

      Uresničitev gornjih ciljev bo zahtevala previdno in posebno vzgojo javne zavesti, toda kot pravi D. K., ko bo človeštvo pripravljeno za te koncepte, bodo pripravljeni tudi voditelji. Vsako obdobje v človeški zgodovini priskrbi duše, ki so sposobne rešiti poglavitne probleme duše, ki so pooblaščene za določiti poglavitne probleme -duše, ki so pooblaščene za določen

Celibat
Doktrina, ki pravi, da je celibat znak ali predpogoj duhovnega življenja, je v celoti napačna, saj bi bilo takšno življenje nenormalno, nenaravno in zato nezaželeno. Za učenca ni boljšega urjenja, kot je družinsko življenje s sorodniki, ki jih ne more izbrati sam, s prilagajanjem in prilagodljivostjo, z zahtevanimi žrtvami in služenjem, s priložnostmi za polno izražanje celotne človeške narave. Od človeka se zahteva, da njegova višja narava premaga zahteve nižje in da se duhovni človek odreče temu, da bi mu gospodovale želje osebnosti in zahteve čutnosti - na kratko, da teži k samodisciplini. Nezadovoljeno ali nenaravno zadušeno spolno življenje je vsekakor škodljivo in lahko pripelje do fizičnih in psiholoških odklonov.