Loading

 Domača stran >> Arhiv >> Ezoterična filozofija >> Kristus

Kristus
Aart Jurriaanse

Kristus je mojster mojstrov, vodja Hierarhije in svetovni učitelj ter zato človekov glavni vir inspiracije in njegov vodnik na poti evolucije. Kristus je bil prvi posameznik, ki se je rodil na Zemlji in postal posvečen v Božje kraljestvo. Od takrat je obdržal ta položaj kot ljubeč in ljubljeni učitelj 'tako ljudi kot angelov'. Vsako bitje, ne le v tem malem človeškem svetu, ampak povsod v vesolju, doseže bežne uspehe, ki pa predstavljajo le točke dosežkov na neskončni poti evolucije. Tistim na nižji stopnji poti se morda zdi zavest, ki jo je dosegel Kristus, višek popolnosti, toda ta razlika je relativna. Za vsako razvijajoče se bitje se vrednote nenehno spreminjajo - gre za stalno premikanje k višjim kriterijem. Kristusu, čigar izkustva in zavest se nenehno širijo, se njegov sedanji položaj morda zdi nepomemben, če ga primerja z novimi perspektivami in področji, ki se odpirajo pred njegovim duhovnim pogledom.
      Pred približno 2.000 leti si je Kristus zadal nalogo, da odreši človeštvo, toda - kot pravi Tibetanec - potrebni bosta še nadaljnji dve tisočletji (čas Vodnarjeve dobe), da bo njegovo delo dokončano. Ta dosežek ga bo pripeljal do višjega posvečenja, ki je navadnemu človeku nedoumljivo. Očitno bo s tem velikim razvojem končana njegova neposredna povezanost z zadevami človeka, kajti odšel bo služit na bolj vzvišene ravni.

Kristusovo načelo
V moderni terminologiji se izraz Kristus uporablja za označevanje silne energije Kristusovega načela. Bitje, ki je ljudem poznano pod imenom Kristus, je dejansko bitje, v katerem je to načelo tako močno osredotočeno, da je postal živa poosebitev te energije, saj izraža vse njene kvalitete. Toda Kristusovo načelo ni omejeno le na Kristusa, temveč je prisotno vsepovsod, to je energija, ki je na voljo vsem človeškim bitjem. Pravzaprav je del duše, ki je pri nerazvitih ljudeh zasenčena in je zaradi prevlade fizičnih in čustvenih kvalitet, ki v posamezniku še vedno prevladujejo, ne prepoznamo.
      Za Kristusovo načelo je značilna nesebična ljubezen. Pritok te energije bo obudil razvoj duha razumevanja, dobrohotnosti in sodelovanja. V masah se bo izrazilo kot spodbuda k boljšim človeškim odnosom. Ta božanska energija, ki uteleša ljubezen in Kristusovo luč, danes sistematično sije na človeški svet. Njen učinek je odvisen samo od dovzetnosti posameznikov in vsega človeštva zanjo.
      Tako kot je za Budo značilna luč, je Kristusova značilnost načelo ljubezni. Toda Kristus ne združuje v sebi le najvišjega vidika božanske ljubezni, temveč tudi vso luč Bude.
      Kristusovo življenje na zemlji je simbol ljubezni in služenja. Eden njegovih prvih naukov je bil, da morajo ljudje ljubiti drug drugega - toda kako malo je bil ta nauk upoštevan v zadnjih dveh tisočletjih! Pogosto so se božji služabniki, ki so trdili, da so razlagalci njegovih naukov, izkazali za najhujše kršitelje veličastnih načel ljubezni, kajti v resnici so hujskali k sovraštvu, preganjanju in prelivanju krvi. Celo v sedanjem času, ko se novodobne sile Kristusovega načela izlivajo v svet in prihajajo v stik z vsemi, ki so na kakršen koli način občutljivi zanje, so njeni učinki zaradi nezaželenih lastnosti še pogosto potlačeni. Toda čeprav se ti učinki še v veliki meri skrivajo pod zunanjim plaščem materializma in celo pod vladajočimi silami zla, postaja kljub temu jasen in močan tok ljubezni in razumevanja vse bolj očiten tistim, ki so za to dovzetni. Kristus je poudarjal tudi vidik, da je bog, čigar odsev je on, bog ljubezni in ne bog maščevanja, kot je pogosto prikazano v Stari zavezi. Povračilo, ki včasih doleti človeka, je neizogibna posledica nekega neprimernega dejanja in ne božje maščevanje - gre le za zakon narave, za zakon vzroka in posledice, ki se naravno uresničuje.
      Kristus je učil o božanski ljubezni, ki predstavlja cilj stvarstva, tvori temeljno načelo vseh boljših odnosov in je prav tako temelj božanskega načrta in namena. Kristus je razkril te božanske cilje, postavil nove ideale in vrednote za človekovo življenje, toda človek ima še vedno dolgo pot pred sabo, preden jih bo dosegel. Srca ljudi so tista, ki se odzivajo na Kristusovo ljubezen, in ko se aktivira srce, se bo slovesno začelo novo življenje.

Kristus in doba Vodnarja
Svet sedaj prehaja iz dobe rib v dobo Vodnarja in naslednjih 2.500 let bo človeštvo podvrženo energijam, ki se bodo sprostile pod dobrodejnim vplivom te dobe. Veliko darilo te dobe človeštvu bo načelo delitve, ki bo postopno preželo vse vidike človeškega življenja. Najprej bo prišlo do fizične delitve svetovnih virov in proizvodov, ki jih je napravil človek; to bo prineslo konec sedanji neuravnoteženi porazdelitvi proizvodov, ki jih v obilju daje narava, in tistih, ki jih proizvaja človek. Vse oblike podhranjenosti in lakote bodo izginile in vsi ljudje bodo imeli ustrezno bivališče in zaščito pred naravnimi pojavi. Toda še pomembnejša bo delitev na čustveni, mentalni in duhovni ravni, ki bo sčasoma privedla do enotne človeške skupnosti, ki jo bosta povezovala medsebojno razumevanje in naklonjenost.
      Kristusov naloga kot vodje Hierarhije in Učitelja človeštva bo uresničiti ta novi svet z vsemi njegovimi novimi odnosi. Kakšna mogočna naloga, toda upoštevajte tudi radost, ki bo prišla z njeno izpolnitvijo! Pri tem velikem delu bo s Kristusom seveda sodelovala tudi Hierarhija mojstrov, poleg tega pa ga bo tudi navdihoval Gospod sveta, ki deluje s pomočjo 'treh pomočnikov' - trojice, ki ustvarja 'trikotnik energije' in ki z energijami, potrebnimi za dovršitev njegove zahtevne naloge, dopolnjuje Kristusa.
      Kristusovo delo bo poudarjalo božansko inteligenco, ljubezen-modrost in voljo. Te bo človeštvo zavestno razvijalo in tako skovalo tesnejši odnos med delovanjem Šambale, Hierarhije in človeštva.
      Z rastočo inteligenco in večjo uporabo mentalnega pristopa bo bolj utemeljen, inteligenten in celo znanstven pristop zamenjal mistični koncept religije in še zlasti božjega kraljestva. Vse to se bo zgodilo pod Kristusovim vodstvom, toda glavno načelo njegove misije bo obuditi občutek človeštva za duhovne vplive, kar bo peljalo k razvijanju intuitivnega zaznavanja in občutljivosti. Razen tega bo teologijo zamenjala duhovnost, teološke razprave pa življenjska izkustva. Ko prihajajo na dan z vse večjo jasnostjo duhovne lastnosti, bo oblikovni vidik upadal in postal drugotnega pomena. Moč Cerkva se bo zanesljivo zmanjšala in živi Kristus bo prevzel svoje zakonito mesto v človeški zavesti.