Subvencije v ZDA kljub velikim slabostim pospešujejo proizvodnjo etanola iz žitaric
Mark Sommer

Arcata, Kalifornija - Vznemirjena zaradi rasti cen nafte, politične nestabilnosti v regijah bogatih z nafto in zaradi vse večjega tekmovanja za preostale zaloge nafte z rastočimi gospodarskimi silami kot sta Kitajska in Indija, je Busheva administracija pohodila pedal za proizvodnjo etanola in si postavila ambiciozen načrt pridelave 35 milijard galon (1 galona je približno 3,8 litra) biogoriv do leta 2017.
      A navkljub velikim industrijskim in kmetijskim interesom je v ZDA vir goriva, ki naj bi začenjal nadomeščati nafto - etanol iz žitaric -, drag, neučinkovit in tako okoljsko kot ekonomsko škodljiv.
      Etanol sam po sebi ni slab posel in če bi bile odpravljene določene tehnološke ovire, bi ga lahko začeli izdelovati iz kmetijskih in lesnih odpadkov ter prerijske trave. Tako bi postal pomemben del raznolike po-naftne energijske oskrbe.
      Čeprav je bil etanol znan že v času Henrya Forda, ki ga je preučeval kot možno gorivo za svoj model T, je edina prava pridelovalka etanola Brazilija, ki je nedavno dosegla energetsko samozadostnost, deloma zahvaljujoč uspešni industriji etanola. Velik delež goriva za potrebe transporta v Braziliji zagotovijo z etanolom iz sladkornega trsa, ki ima osemkrat večjo energijsko učinkovitost od etanola, ki ga proizvedejo iz žit. Brazilski etanol iz sladkornega trsa bi že davno prodrl na ameriški trg, če uvoz ne bi bil obremenjen s 54 centi na galono, s čimer so zaščiteni interesi pridelovalcev žita v ZDA.
      V zadnjih letih veliki dobavitelji kmetijskih pridelkov, kot sta Cargill in Archer Daniels Midland, uspešno pritiskajo tako na Belo hišo kot na Kongres, da bi podaljšali potratne, že dolgo uveljavljene subvencije za žita z novo vrednostjo 51 centov na galono pridobljenega etanola, kar najbolj koristi ravno kmetijskim posrednikom. Toda etanol iz žita se je z mnogih vidikov izkazal kot slab posel: povzroča le za 13 odstotkov manj toplogrednih izpustov kot bencin in nedavno je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v svojem poročilu razkrila, da "splošni okoljski vplivi etanola in biogoriv z lahkoto prekosijo vplive bencina in dizelskih goriv."
      Ekonomske stroške nosijo najranljivejši, kar je že zdaj očitno za 800 milijonov podhranjenih ljudi na svetu, katerih preživetje je večinoma odvisno od mednarodne pomoči. Pritisk na oskrbo z žitaricami se zaradi povpraševanja po etanolu povečuje, kar je na primer v preteklem letu prispevalo k 50 odstotnem dvigu cen tortilj v Mehiki, kar pomeni, da si to življenjsko pomembno hrano revni ne morejo privoščiti. Kitajska in Indija že trpita zaradi inflacijskih pritiskov dviga cen žita in soje. Izvedenci za mednarodno pomoč v hrani pravijo, da bo ta formula, hrana-za-gorivo, še dodatne stotine milijonov revnih delavcev potisnila v lakoto, ker si ne bodo mogli več privoščiti osnovnih živil. Poleg tega bodo svetovne zaloge hrane padle na tako nizke ravni, da ne bo več možno posredovati pri hudih lakotah zaradi suš, poplav ali drugih z vremenom povezanih dogodkov, ki so vse pogostejši.
      Če bi etanol pridobivali iz drugih virov, bi bil to zelo pomemben prispevek tako za okolje kot za gospodarstvo, s čimer bi odvrnili etično sporno izbiro med gorivom za bogate in hrano za lačne. Celulozni etanol, ki je namesto iz hrane proizveden iz kmetijskih in lesnih odpadkov ter trav, predstavlja potencialno možnost preseganja te okrutne izbire. Možno uporabo celuloznega etanola so preučevali že v preteklem desetletju, a zgodilo se je le malo, zaradi pomanjkanja denarja in raziskav ter zaradi pomembne tehnološke ovire - narediti takšen sistem encimske predelave celuloze, ki bi bil cenovno sprejemljiv in dovolj učinkovit za množično proizvodnjo. Doslej še ni bila zgrajena nobena velika tovarna za predelavo celuloze v etanol in encimski proces predelave ostaja dražji od predelave žitaric. Toda biotehnološke raziskave vendarle kažejo na preboj pri predelavi sladkornega trsa, koruznih stebel, travnih bilk in drugih rastlin, ki bi jih v prihodnosti lahko uporabljali za pridobivanje goriv.
      Ključ za zmanjšanje ekonomskega in ekološkega vpliva etanola je uporaba odpadkov hrane, ne pa uporaba hrane same in gojenje pridelka posebej za gorivo na slabi in zapuščeni zemlji, ki ne bo motilo drugih oblik kmetovanja. Nekakšna poetična pravičnost je v ponovni posaditvi velikih prerij severne Amerike s prerijsko travo, ki je nekoč hranila milijone bizonov (ki se prav tako vračajo v prerijo kot bolj zdrav vir mesa od govedine). Čeprav je pri subvencijah in naložbah etanol iz celuloze še vedno daleč za etanolom iz žitaric, pa začenja dobivati nov zagon. ''Nič ni bilo v zasebnem sektorju v zadnjih nekaj desetletjih sprejeto s takim navdušenjem in tako podprto z naložbami,'' pravi Keith Collins, glavni ekonomist ameriškega kmetijskega ministrstva.
      Nenačrtovan in precenjen, je razcvet etanola iz žita že opešal, saj se kažejo njegove slabe strani. Tako veliko zemlje je bilo zasajene z žitaricami in tako veliko predelovalnih obratov zgrajeno, da je pridelana količina presegla potrebno infrastrukturo za preskrbo trga in črpalk, kjer naj bi etanol prodajali.
      Tudi če se etanol iz žitaric zamenja s tistim iz kmetijskih odpadkov, prerijske trave in druge biomase, se še vedno soočamo s prepričevanjem kmetijskih posrednikov, ki so ena od najmočnejših političnih in gospodarskih sil v današnjem svetu, da nujne človeške potrebe postanejo njihova prva prioriteta. Ironično je, da visoke cene kmetijskih pridelkov ne koristijo ne kmetovalcem in ne porabnikom in res je, kar pravi balada iz časov Velike gospodarske krize: "Posrednik je človek, ki pobere vse."
      Hrana je osnovna človekova pravica, ne pa le potrošna dobrina, ki se prodaja kot vsaka druga dobrina, na račun tistih, ki si je ne morejo privoščiti. Ko bomo priznali to dejstvo, bomo sistem pridelave goriv in hrane oblikovali glede na človekove vrednote, ne pa glede na interese delničarjev.
      IPS

Mark Sommer vodi nagrajeno, mednarodno sindikalno radijsko oddajo 'Svet možnosti'.