Skrb za pljuča planeta
z Atosso Soltani se je pogovarjal Jason Francis

Amazon Watch, neprofitna organizacija s sedežem v San Franciscu, je bila ustanovljena leta 1996, da bi zavarovala amazonski deževni gozd in povečala pravice domorodnih prebivalcev tega področja. Amazonski deževni gozd je največji in biotsko najbolj raznolik deževni gozd na svetu s površino večjo kot kontinentalni del Združenih držav Amerike in razprostira se na ozemlju devetih držav.
      Amazon Watch si skupaj z domorodnimi prebivalci in okoljskimi organizacijami prizadeva za varstvo človekovih pravice, uveljavitev družbene odgovornosti podjetij in ohranitev ekologije Amazonije. Atossa Soltani je ustanoviteljica in izvršna direktorica Amazon Watch. Jason Francis se je z njo pogovarjal posebej za Share International.

Share International: Zakaj je pomembno, da ljudje spoznajo, da je ohranitev amazonskega deževnega gozda pomembna?
      Atossa Soltani: Amazonski deževni gozd je ključnega pomena za svetovno klimo. Regulira vreme in padavine, ne le v Južni Ameriki, temveč po vsem svetu. Imenujemo ga tudi motor globalnega vremenskega sistema, kakor tudi dežni stroj in pljuča planeta. Amazonija je ključen del Zemljinega sistema za ohranjanje življenja, zato je vsakdo od skoraj sedmih milijard ljudi na tem planetu odvisen od Amazonije in funkcij, ki jih uravnava. Amazonija je tudi dom številnih rastlinskih in živalskih vrst, po nekaterih ocenah nekje med tretjino in polovico vseh rastlinskih in živalskih vrst na Zemlji. Veliko teh rastlin ima zdravilne lastnosti. Do danes smo uspeli preučiti zdravilne lastnosti manj kot enega odstotka rastlin, ki rastejo v Amazoniji in že med njimi so tudi takšne, s pomočjo katerih bomo lahko izdelali zdravila za različne bolezni, tudi tak kot so rak, diabetes in AIDS.

S. I.: Kaj je vizija organizacije Amazon Watch in kaj vas je navdihnilo, da ste jo ustanovila?
      A. S.: Vizija Amazon Watch je, da bi v sodelovanju z domorodnimi ljudstvi v porečju Amazonke izboljšali njihove izvirne pravice in okoljsko zaščito.
      Domorodna ljudstva so stoletja izjemno dobro gospodarila z gozdom in ga uporabljala, in zdaj stojijo v prvih bojnih vrstah za zaščito Amazonije. S tem, ko sodelujemo z njimi, so naše možnosti, da uspemo zaščitimo gozd, najboljše. Način življenja, kultura in tradicionalna znanja domorodcev nam dajejo hkrati tudi možnost, da se naučimo marsikaj o tem, kako lahko sodobna družba živi bolj skladno z naravo.
      Delujemo skupaj in si prizadevamo za ozemeljske pravice domorodcev in pravico do samoodločanja, za vzdržen ekološki razvoj, za družbeno odgovornost korporacij, za spoznanje vrednosti in pomena amazonskega deževnega gozda in tradicionalnih znanj domorodnih ljudstev, ki tukaj živijo.
      Naše kampanje so usmerjene, na primer, v to, da korporacije prevzamejo odgovornost za uničevanje gozda in onesnaženje vode. Pripravljamo programe, s katerimi domorodcem pomagamo, da bolj učinkovito uveljavljajo svoje pobude za ohranitev svoje zemlje in pridobitev lastniške pravice na njej. Prizadevamo si, da bi javne investicije preusmerili iz uničevalnih energetskih in drugih mega-projektov v projekte, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju.
      Osrednja ideja naših prizadevanj je prepričanje, da imajo domorodna ljudstva pravice in da služijo vsemu človeštvu. Veliko se moramo še naučiti iz njihovih bitk in modrosti. In hkrati lahko zelo veliko izgubimo, če oni izgubijo svojo domovino, svoje gozdove in svojo kulturo. Če oni izginejo, bo izginila tudi celovitost Amazonije.
      Osebno, pa me je že kot mladostnico navdihnil veličasten, neverjeten fenomen deževnega gozda. Zanj sem prvič slišala v prvem letniku srednje šole leta 1983. Vse od takrat nisem mogla nehati razmišljati o tem, kako pomembna bitka je to za ves planet in zadnjih 21 let svojega življenja sem posvetila delu na tem globalno kritičnem področju: preprečevanju krčenja gozda in zaščiti Amazonije in pravic domorodcev.

Krčenje gozdov

S. I.: Kakšno je trenutno stanje krčenja gozdov v Amazoniji?
      A. S.: Krčenje gozdov v Amazoniji pravzaprav ni izmerjeno. Večina podatkov o krčenju, ki jih dobimo, velja le za brazilski del Amazonije, zato je težko oceniti. Vemo, da so stopnje krčenja v državah, kot je Ekvador, res zelo visoke. Ker je v Braziliji okoli 60 odstotkov površine Amazonije, se lahko gozd tam v enem letu skrči za površino veliko kot je Belgija, drugič za velikost Francije. Niha, vendar lahko rečemo, da je v zadnjih 40-ih do 50-ih letih izginilo dvajset odstotkov gozda v celotnem Amazonskem bazenu, torej na področju Brazilije, Bolivije, Ekvadorja, Peruja, Kolumbije, Gvajane, Francoske Gvajane in Surinama. Drugih dvajset odstotkov gozda v bazenu je bilo občutno degradiranega do te mere, da ne more več opravljati svoje ekološke, hidrološke funkcije. Nekje med 20 in 40 odstotkov pa ge ja bilo skrčenega in degradiranega.
      Borimo se s časom. Med 40 in 50 odstotki površine gozda je kritična ekološka točka, ki, če jo presežemo, lahko pripelje do tega, da se celotni hidrološki cikel Amazonije podre.

S. I.: Kateri so razlogi za krčenje gozda in uničevanje Amazonije?
      A. S.: Od področja do področja se razlikujejo. V goratih predelih visoko ležečih gozdov andske Amazonije so razlogi krčenja edinstveni. Pogosto je krčenje posledica gradnje cest. Te se gradijo za dostop do virov lesa ali iskanja nafte in plina, ki s sabo prinesejo tudi infrastrukturo v obliki cevovodov. Taki projekti omogočajo dostop v oddaljena področja, kar pomeni tudi prihod vala ljudi, kot so divji lovci in nepremičninski investitorji. Kolonizacija in izsekavanje sta včasih tudi posledica kmetovanja, zasebnega in industrijskega.
      V brazilski Amazoniji so razlogi za sečnjo vzreja živine na velikih farmah, velikopotezna pridelava soje in palmovega polja. V spodnji Amazoniji so postavljeni mega-jezovi, zaradi katerih so poplavljena velika območja Amazonije, ponekod velika tudi tisoče kvadratnih kilometrov.

Jez Belo Monte

S. I.: Nam lahko poveste kaj več o jezu Belo Monte, ki naj bi ga zgradili na reki Xingu v brazilski državi Para?
      A. S.: To bo tretji največji jez na svetu s kapaciteto proizvodnje enajst tisoč megavatov električne energije. V resnici jo bo verjetno dejansko pridobljene le 30 do 40 odstotkov zaradi različnih vodostajev reke v sušnih in deževnih obdobjih. Jez bo uničil 47 kilometrov reke Xingu, kar bo močno vplivalo na skupnosti, ki živijo ob reki – domorodce, ribiške in poljedeljske skupnosti. Obsežno območje bo poplavljeno, okoli 600 kvadratnih kilometrov, vključno z mestom Altamira, zaradi česar bo razseljenih med 25 in 40 tisoč ljudi.
      Lokalne skupnosti gradnji jezu nasprotujejo, kar pomeni, da bo prišlo tudi do socialnega konflikta. Približno sto tisoč delavcev migrantov prihaja v Altamiro na občasno delo na jezu. To povečuje število prebivalcev za skoraj še enkrat in povzroča pojav kriminala, težave s sanitarnimi storitvami, pomanjkanje hrane in malverzacije z zemljišči. Znanstvene inštitucije v pokrajini ocenjujejo, da bo kot končni rezultat priseljevanja delavcev migrantov izsekanega pet tisoč kvadratnih kilometrov gozda v državi Para, v katerem je stopnja krčenja gozdov že tako najvišja v Braziliji, kakor tudi stopnja nasilnih kriminalnih dejanj proti aktivistom za zaščito gozda, sindikatom in združenjem delavcev v kmetijstvu.
      Gre za projekt z velikim, ogromnim učinkom, ki je v resnici nepotreben. Na razpolago je več alternativnih rešitev da Brazilija zadosti svoje energetske potrebe, brez da zgradi ta jez.

S. I.: Od kod prihaja denar za gradnjo tega jeza?
      A. S.: Jez Belo Monte je bil sprva projekt, ki so ga promovirali v obdobju diktature v Braziliji v poznih 80-ih leti prejšnjega stoletja. Takrat je bil ustavljen zaradi nasprotovanja opozicije. Gradnjo naj bi financirala Svetovna banka, a se je s projekta umaknila. Tokrat naj bi 80 odstotkov investicije financirala Brazilska narodna banka za razvoj. Investitorjem ponujajo posojila z nizko obrestno mero iz sredstev, ki jih dobijo iz pokojninskih skladov. Omeniti moram, da je ta jez eden izmed potencialno štirih jezov na reki Xingu in prvi od 60 velikih jezov v brazilskem delu Amazonije v prihodnjih 20 letih. Brazilska vlada naj bi financirala večino teh jezov. Gre torej za neustrezno porabo javnih sredstev – za projekt, ki bo povzročil obubožanje, kriminal, krčenje gozdov in kulturno razcepljenost zaradi elektrike, ki bi jo lahko pridobili kako drugače.

"Amazonski Černobil"

S. I.: Nam lahko poveste kaj več o tem, kar so nekateri strokovnjaki poimenovali "Amazonski Černobil"?
      A. S.: To je izraz, ki ga uporabljamo, ko govorimo o področjih, ki ji je onesnažila in uničila korporacija Chevron (prej Texaco). V drugi polovici 60-ih let prejšnjega stoletja so v severovzhodnem delu ekvadorske Amazonije odkrili nafto. Za črpanje so uporabljali tehnologijo, ki je bila drugod po svetu prepovedana in odvrgli 68 milijonov litrov toksične odpadne vode in razlili 68 milijonov litrov surove nafte v reke in potoke na področju, na katerem živi pet domorodskih ljudstev. Prizadeli so tudi približno trideset tisoč kmetov. Področje je praktično uničeno.
      Korporacija ga je zapustila v zgodnji 90-ih letih in za sabo pustila velikansko kontaminirano področje. Soočamo se z javno zdravstveno krizo. Ljudje so prizadeti z visokimi stopnjami rakavih obolenj, prirojenih napak, težavami s kožo in vsemi drugimi oblikami bolezni povezanih z naftnim onesnaženjem. Korporacija ni želela očistiti onesnaženja in se je na vse pretege borila proti sodnemu procesu, ki je februarja 2011 le pripeljal do prve zmage. Ekvadorsko sodišče je izreklo, da je korporacija Chevron kriva in mora zato plačati več kot 9,5 milijard dolarjev za čiščenje področja in popravo škode, ki jo je povzročila v regiji. Prepričano smo, da bo na koncu pravica prevladala in bo moral Chevron izpolniti svojo obveznost ter očistiti področje in zagotoviti takojšnjo pomoč skupnostim, ki jih je onesnaževanje z nafto tako prizadelo.

S. I.: Kaj pa je kampanja "Očistimo Ekvador", ki jo je sprožil Amazon Watch?
      A. S.: Leta 2011, ko je Chevron kupil Texaco, je Amazon Watch sprožil kampanjo, da se ugotovi odgovornost korporacije Chevron pri onesnaženju Ekvadorja. Mi nismo tožniki, ampak delamo v podporo in skupaj s tožniki. Gre za skupinsko tožbo, ki jo je vložilo okoli trideset tisoč domorodcev in vaščanov campesino, postopek pa traja že 17 ali 18 let.
      Naša vloga je podpirati skupnosti in jim pomagati, da ne njihov glas sliši, jim zagotoviti dostop do odločevalcev v Chevronu in spodbujati druge investitorje, da od Chevorna zahtevajo, da prevzame odgovornost za svoje ravnanje. Kampanja je prinesla tudi zelo potrebno podporo lokalnim skupnostim in tisočem zaskrbljenih prebivalcev z vsega sveta omogočila, da sodelujejo s pisanjem pisem in podpisovanjem peticij v podporo kampanje "Očistimo Ekvador". Zahteve kampanje so, da Chevron sprejme odgovornost za odstranitev onesnaženja zemlje in vode in da izplača nadomestilo članom lokalnih skupnosti svojcem umrlih ali tistim, ki trenutno bolehajo za povezanimi boleznimi; da v regiji vzpostavi sistem medicinske pomoči in prizadetim skupnostim zagotovi pitno vodo.

S. I.: Zakaj pa amazonskega deževnega gozda pred degradacijo in uničenjem ne ščitijo državne vlade in ne varujejo pravic domorodnih ljudstev pred izkoriščanjem?
      A. S.: Vlade teh držav – kot so Peru, Kolumbija in Brazilija – so tudi lastnice državnih naftnih in drugih energetskih korporacij. Te korporacije in državna ministrstva za energijo in rudnike v sodelovanju z zasebnimi korporacijami izkoriščajo vire v Amazoniji. Tako vlade namesto da bi igrale vlogo regulatorjev okolja in varuha človekovih pravic, stopajo v partnerstva, ki omogočajo hitro izkoriščanje virov na ozemljih domorodnih ljudstev.
      Na eni strani imamo ustavna pravila. V vsaki latinskoameriški državi so vlade sprejela pravila v svojih ustavah, s katerimi se zagotavljajo pravice domorodnih ljudstev do zemlje na njihovih ozemljih in tamkajšnjih virov ter pravico do samoodločanja. Vendar večina teh vlad ni nikoli sprejela podrobnejših predpisov, v katerih bi predvidele postopke, s katerimi bi se te pravice varovale in zagotavljale. Pravosodni sistemi ne delujejo in imajo zelo malo možnosti za neodvisen nadzor nad dogajanjem v odročnih delih Amazonije. Na drugi strani pa, kot sem že dejala, vlade stopajo v partnerstva s korporacijami za hitro izkoriščanje naravnih virov. To je tisti najhujši konflikt interesov, najhujša past, v katero se ujamejo pravice domorodnih ljudstev, ki so v napoto ekonomskim in korporativnim interesom, ki pravzaprav upravljajo s temi vladami.

S. I.: Kako lahko Amazon Watch pripomore k uveljavljanju pravic domorodnih ljudstev? Ali postajo domorodci močnejši v boju za ohranitev amazonskega deževnega gozda?
      A. S.: Osnovna strategija Amazon Watcha je opolnomočiti domorodske organizacije, pomagati pri razvoju voditeljev med njimi in jim nuditi pomoč v boju za njihove pravice. Počnemo vse, da bi bil njihov glas bolj slišan. Pomagamo jim dobiti sredstva in izobraževanje ne le za delovanje njihovih organizacij, temveč tudi za to, da se znajo soočiti in boriti z mednarodnimi organizacijami in korporacijami ter finančnimi inštitucijami, kot so Svetovna Banka in Med-Ameriška razvojna banka.
      Spomnim se, ko je Amazon Watch v poznih 90-ih letih prejšnjega stoletja pomagal vodjem domorodnih skupnosti dobiti elektronske naslove in jih učil uporabljati internet, iskati po spletu in pošiljati elektronsko pošto iz najbližjega mesta v džungli. Danes se je to razvilo v neverjetno sodobno gibanje, kjer domorodski voditelji niso povezani le z mednarodno skupnostjo in podporniki, ampak tudi med seboj, skupnost s skupnostjo. Pomagajo si in skupaj iščejo rešitve in vzore. Mislim, da je to res vznemirljivo.
      V Latinski Ameriki so postali sila. Domorodna ljudstva so dosegla vlade in uspela vplivati na programe vlad. Prisilila so jih, da so spremenili zakone in v nekaterih primerih, s pomočjo nenasilne državljanske nepokorščine, celo to, da so prenehali z običajnimi vzorci sodelovanja z zasebnimi podjetji in izgnali nezaželene korporacije. So sila, na katero moramo računati.

S. I.: Želite za konec še kaj dodati?
      A. S.: Sama poskušam spodbuditi ljudi tisoče milj stran od amazonskega deževnega gozda, da pogledajo, kaj počnejo v svojih vsakdanjih življenjih – hrano, ki jo jejo, energijo, ki jo porabljajo, svoje naložbe in bančne račune – in kako te njihove izbire dajejo moč sistemom, ki razbijajo naše naravne ekološke sisteme.
      Pristopiti moramo celovito in se vprašati: "Od kod prihaja moj denar? Kje ga zaslužim? K čemu je usmerjen? Od kod prihaja moja hrana? Kako moji potrošniški vzorci pri nabavi energije ali oblek vplivajo na preostali svet?"
      Pa tudi to ni dovolj. Potruditi se moramo, da bomo zmanjšali in očistili svojo porabo – da kupujemo lokalno, jemo lokalno pridelano hrano, na glavo porabimo kolikor malo energije lahko. Prav tako moramo misliti na skupnosti, ki živijo na ogroženih območjih in jih podpirati – jim dovajati vire, denar, energijo in motivirane aktiviste. Vsi moramo postati aktivisti, saj so prihodnje generacije odvisne od tega, kaj bomo naredile današnje generacije. To velja za Amazonijo in deževni gozd po vsem planetu. To velja za ribolovna območja, naše oceane, naše podnebje. In to velja za demokracijo in pravico.
      Čas je za globalno masovno solidarno gibanje, ki se bo svojih aktivnosti lotilo celovito, da spremeni ta planet in to kmalu. Naslednjih deset let je kritičnih in bodo zaznamovala stanje našega planeta za naslednjih tisoč. Torej, zdaj je čas.
vir: www.amazonwatch.org

Jason Francis je sodelavec Share Internationala, ki živi in dela v državi Massachusetts, ZDA.