Pravice za živi planet
S Polly Higgins se je pogovarjala Gill Fry

Škotska okoljevarstvenica, aktivistka in odvetnica Polly Higgins je sprožila kampanjo za razglasitev "ekocida" – množičnega uničevanja ekosistemov – za peti mednarodni zločin proti miru, kar bi ga uvrstilo poleg genocida, vojnih zločinov, zločinov agresije in zločinov proti človeštvu. Če bi ga Organizacija združenih narodov sprejela, bi to imelo izjemen vpliv na industrijo, ki je kriva za obsežno okoljsko škodo. Higginsova daje izrazu "ekocid", ki v slovarjih že obstaja, pravno utemeljeno definicijo: "Intenzivno uničevanje, poškodovanje ali dokončno uničenje ekosistema(ov) na določenem območju – najsi bo zaradi človeškega posredovanja ali drugih razlogov – do te mere, da je miroljubno sožitje ljudi na tem območju resno ogroženo."
      Njena definicija ekocida vključuje škodo storjeno katerikoli vrsti živih bitij, s čimer bi preprečili, da se kazenski pregon ujame v pravne argumente o tem, ali so bili oškodovani ljudje, kar se dogaja pri sedanjih okoljskih primerih. Higginsova ima podporo v OZN, pri Evropski komisiji in med podnebnimi znanstveniki, okoljskimi pravniki ter mednarodnimi aktivističnimi skupinami.
      Higginsovi je na konferenci OZN že uspelo s pobudo za sprejem Splošne deklaracije o pravicah Zemlje, ki se zgleduje po Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Zdaj je pobudo prevzela bolivijska vlada, ki bo v OZN predlagala glasovanje vseh držav članic o deklaraciji.
      Intervju s Polly Higgins je 12. junija 2010 za revijo Share International pripravila Gill Fry.

Share International: Kako vidite trenutno svetovno situacijo?
      Polly Higgins: Starega svetovnega sistema je konec. Pomikamo se k veliko bolj celostnem svetu in h koncu sistemov, ki očitno ne delujejo, v novo obdobje, pri čemer ne bo šlo samo za odgovornost in preglednost, ampak tudi za resnično razumevanje in spoštovanje drugih ljudi, narave in sveta. Odmikamo se od celotnega koncepta spreminjanja planeta v uporabni predmet, od tega, da ga vrednotimo izključno skozi denar, ki ga je mogoče iz njega iztržiti. Če pa planet vrednotimo kot živo bitje, potem začenjamo prevzemati odgovornost in to je dramatična sprememba v pristopu. Vse več ljudi razume, da je planet živo bitje.

S. I.: V teh kaotičnih časih imajo množice ljudi le malo nadzora nad svojim življenjem in svojimi usodami. Kako bomo ponovno uveljavili te pravice?
      P. H.: Če se vrnemo k osnovnim načelom v smislu mednarodnega prava in k celotnemu konceptu samoodločbe: pregazil jih je veliki biznis. Prvotne pravice so poteptane v korist zasebnega, korporativnega interesa. Če ste zaverovani samo v vrednotenje zasebnega interesa, potem gre res samo za vrednotenje premoženja in potrošništva – miselnosti "kaj imam jaz od tega"; če pa sprejemate družbeni interes, začnete ceniti drug drugega in naše medsebojne odnose. To sta dva zelo različna pristopa: prvi izhaja iz nižjih ravni zavesti, drugi iz višjih. Začenjate razumevati povezanost in soodvisnost vsega življenja. Zelo dober primer so čebele. Kolonije čebel propadajo in vendar smo zelo odvisni od čebel. Večina ljudi se ne zaveda, da čebele oprašijo 70 odstotkov naše hrane, tako da z izgubljanjem čebel izgubljamo sposobnost, da se sami prehranimo. Smo medsebojno odvisni; potrebujemo jih in zdaj čebele potrebujejo našo pomoč.

S. I.: Nam lahko poveste, kako ste začeli z delom za vašo kampanjo?
      P. H.: Delala sem kot odvetnica, ukvarjala sem se s primerom, ki je trajal tri leta. Svojemu klientu sem svetovala poravnavo, ta pa mojega nasveta ni upošteval in pred sodniki, ki so celoten primer obravnavali kot nepotrebno zapravljanje časa, sem se borila za primer, v katerega sploh nisem verjela, saj je klienta motiviral pohlep. Pomislila sem, zakaj ne delam za tisto, kar mi toliko pomeni – za planet?
      Začela sem raziskovati in ugotovila, da okoljska zakonodaja veliko preveč temelji na kompromisu. Bila je razdrobljena, veljala je za nazaj in uvedena je bila po dogodku. Bolj kot javni interes je ščitila zasebnega z zakonodajo na osnovi dovoljenj za onesnaževanje – ni obravnavala onesnaženosti tam, od koder je izvirala. V resnici je bila okoljska zakonodaja od 19. stoletja dalje zasnovana tako, da je industriji zagotavljala nadaljevanje "običajnega poslovanja", čeprav z nekaterimi spremembami. To preprosto ni bilo sprejemljivo, vendar nisem vedela, kje naj začnem.

S. I.: Kako vam je vaša pravna usposobljenost pomagala pri delu, ki ga opravljate?
      P. H.: Šlo je za učenje zagovarjanja in to me je naučilo veliko koristnih veščin. Kolikor moj idealen svet nima napisanih zakonov – in ne sodišč, ker jih ne bomo potrebovali in ne zaporov, ki jih ne bomo potrebovali – toliko mostov potrebujemo, da pridemo do tega sveta. Eden takšnih mostov je zakonodaja, da nas pripelje do točke, ko nastopi, kot je dejal Aristotel, "popoln svet, raj na zemlji takrat, ko se individualno in kolektivno strinjamo, kaj je to, v kar verjamemo in se za to tudi zavzemamo."
      Imamo veliko "normalnosti" glede uničevanja planeta in tega, kar se nam zdi sprejemljivo obnašanje naših korporacij. Zapreti bomo morali ta vrata, tako da se bodo podjetja in celoten svet prebudili in razumeli, da so nekatere dejavnosti zgrešene.

Ekocid – peti mednarodni zločin

S. I.: Lahko, prosim, razložite pojem "ekocid"?
      P. H.: Besedo ekocid poznamo približno od leta 1970, tako da to ni nova beseda, vendar ni bila nikoli pravno opredeljena oziroma uporabljana v zakonodaji. Ob koncu druge svetovne vojne je mednarodni odvetnik Raphael Lempkin spoznal, da moramo za obravnavanje grozot holokavsta ustvariti nov jezik. Dobesedno s svojim improviziranim govorniškim odrom je potoval po svetu in pojasnjeval, kaj izraz "genocid" pomeni. Nürnberški procesi so bili posledica njegovih prizadevanj. Oblikoval je nekaj ključnih pravnih načel: da je genocid mednarodni zločin in da se nihče na svetu ne more izogniti odgovornosti.
      To je ključno pri državah, ki zavračajo prevzem odgovornosti za mednarodne zločine. General Pinochet, na primer, je leta 1998 obiskal London in španski sodnik je od angleških sodnikov iz Bow Streeta zahteval izročitev. Čilenci so se zagovarjali, da niso podpisniki listin za zločine proti človeštvu, vendar je lordska zbornica odgovorila, da je šlo za mednarodne zločine, zato zakoni veljajo za vse. Šlo je za zelo pomemben preizkus tega načela, kajti države in njihovi voditelji se skušajo izmikati odgovornosti, čeprav so zakrivile zločine.
      Po Nürnberških procesih se je začela hladna vojna in do poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo po genocidu v Ruandi vzpostavljeno ad-hoc sodišče, ni bilo nobenega mednarodnega kazenskega sodišča. Kot stalno sodišče je bilo leta 2002 ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče OZN (ICC), ki je prvi primer obravnavalo leta 2006. Samo štiri leta se torej ukvarjamo z mednarodnimi zločini. To je nova ideja in ugotovili smo, da je zelo učinkovita.

S. I.: S katerimi zločini se to sodišče ukvarja?
      P. H.: Poznamo štiri mednarodne zločine: zločin proti človeštvu, vojni zločin, zločin agresije in genocid.

S. I.: Ali ni bilo pred tem nobenega telesa OZN, ki bi se ukvarjalo s tovrstnimi zločini?
      P. H.: Obstaja Meddržavno sodišče OZN, ki se ukvarja z zadevami držav članic: ukvarja se predvsem s trgovinskimi spori, ne pa z zločini; prvenstveno daje pravna mnenja o trgovinskih vprašanjih. Države članice zaradi kriminalne dejavnosti ne bodo dajale drugih držav na sodišče in javnost pri tem nima glasu. Medtem pa ima novo sodišče ICC štiri možnosti sprožitve postopkov: zahtevo lahko predloži država članica, proces lahko priporoči Varnostni svet; tožilec/tožilka lahko uveljavljata svoje uradne dolžnosti ali pa zahtevo za začetek pregona predloži posameznik.

S. I.: Če bi torej na tisoče ljudi predlagalo, da bi na primer Georga Busha in Tonya Blaira preganjali zaradi nezakonitosti vojne v Iraku, bi sodišče ICC sprožilo preiskavo?
      P. H.: Ni potrebno, da jih je na tisoče. Za Mednarodno kazensko sodišče je dovolj pismo enega posameznika, da se odloči, ali bo primer obravnavalo ali zavrglo. Največji problem je, da ima sodišče v določenem trenutku omejene zmogljivosti za obravnavo primerov, njegovo delovanje pa je dokazano zelo uspešno. Države so zdaj bolj previdne pri vstopanju v vojno, saj lahko računajo na pregon sodišča, če je vojna nezakonita. S tem se ustvarjajo meje, kaj je sprejemljivo in kaj ne.
      Zanimiva stvar v zvezi z ekocidom je, da imamo neke vrste primanjkljaj moralne zavesti na podjetniški, bančni in politični ravni. Na primer, Royal Bank of Scotland je zdaj v 85 odstotni lasti davkoplačevalcev in je zaradi vladnih reševalnih ukrepov postala "ljudska banka". Vendar ne deluje kot "ljudska banka". Je ena od treh bank v Veliki Britaniji, ki so milijone funtov investirale v neobičajno pridobivanje nafte iz katranskega peska v kanadski provinci Alberta, kjer avtohtoni prebivalci in divje živali umirajo zaradi onesnaženja s strupenimi snovmi, ki ga prinaša to nekonvencionalno pridobivanje nafte.
      Še ena britanska banka, RBS, financira podjetje Vedanto, ki pridobiva aluminij, iz katerega izdelujejo tanko folijo in orožje. Družba načrtuje, da bo zaradi pridobivanja aluminija v celoti razrušila indijsko sveto goro [Nijamgiri]. Avtohtoni prebivalci proti podjetju vodijo pravcati oborožen odpor. V banki AGM v Edinburghu je aprila letos snemalec dokumentarcev zastavil vprašanje, zakaj vlagajo naš denar v izjemno uničujoče in škodljive projekte. Vodja RBS se je smejal in rekel, da ne gre za kriminalne dejavnosti, zato so popolnoma upravičeni, da to počnejo. Kar kaže na popolno pomanjkanje razumevanja, kaj je v smislu škode in uničenja sprejemljivo in kaj ne. Kaže tudi na to, kako bo mednarodno pravo zvenelo predsednikom korporacij: "Ne morem naprej po tej poti, saj bom neposredno odgovoren svojim delničarjem, direktorjem in vlagateljem, ki ne bodo sprejeli, da počnem nekaj, kar je kaznivo ali pa bom moral dati svojo lastno glavo na tnalo."
      Prebuditi se moramo in v temelju na novo oceniti, kaj štejemo za sprejemljivo škodo in kaj za uničevanje planeta. Če tega ne bomo storili, se bomo znašli na vlaku smrti, ki ga je sir David King poimenoval "stoletje vojn za vire". V bistvu smo jih že začeli: vojna v Iraku je vojna za nafto.

S. I.: Naredili smo ogromen napredek v alternativnih tehnologijah kot sta pridobivanje energije iz plimovanja in Sonca. Ali lahko to zadovolji naše potrebe po energiji?
      P. H.: Imamo rešitve, če pa jih ni, jih lahko izumimo. Ko se je Amerika odločila, da bomo z misijo Apolo v desetih letih stopili na Luno, še nismo vedeli, kako nanjo priti. Ne le, da so bila nesoglasja, kako to storiti, tja smo prišli v osmih letih! Gre za moč in sposobnost ljudi, da soustvarjamo svet v kakršnem želimo živeti. Določimo cilje in jih uresničimo. Tako svet deluje.
      William Wilberforce si je pred 200 leti prizadeval za odpravo suženjstva. Hitro je spoznal, da nima smisla reči: "Ali razmišljate o tem, da bi svojega sužnja malo manj izkoriščali?" To je podobno kot danes pri energetski učinkovitosti, saj so bili sužnji oblika človeške energije. Vedel je, da je do vira problema potrebno pluti proti toku in storiti tri stvari: odtegniti subvencije, ki so podpirale sistem (plantaže sladkorja, kjer je delalo veliko sužnjev, so bile močno subvencionirane); suženjstvo narediti za nezakonito in nove subvencije nameniti podjetjem, ki so znova uvedla mehanski pogon. Ne gre za prenehanje delovanja podjetij, temveč za njihovo preusmeritev, premik k poslovnim interesom, ki ne podpirajo uničevalnih praks.

S. I.: Ali lahko potegnemo vzporednice z današnjimi časi?
      P. H.: Da, Wilberforce se je moral soočiti z enakimi argumenti takratnih podjetij: odprava suženjstva bi bila neekonomična, vodila bi v izgubo delovnih mest; javnost zahteva suženjstvo in suženjstvo je nujno potrebno. Na mizo je položil predloge: da se omeji obseg trgovine, da sužnji dobijo boljše pogoje, da se ustvari oblika dražbe in trgovanja. Razlika med današnjimi časi in tistimi pred 200 leti je v tem, da so se takrat vsem njegovim predlogom v parlamentu smejali. Danes se v pogajanjih o podnebnih spremembah v resnici uporabljajo vse pobude, ki prihajajo iz industrije (ogljikova dovoljenja, omejitve in trgovinske provizije). Vemo, da so bili v okviru Kjotskega protokola mehanizmi čistega razvoja in trgovanje z ogljikom neuspešni in da emisije še vedno naraščajo. Vse, kar počnejo, je, da problem prestavljajo drugam – in še profitirajo. Planet je postal uporaben predmet. Namesto, da bi nanj gledali kot na živo bitje in začeli prevzemati odgovornost.
      Ko na sužnje začnete gledati kot na človeška bitja, ki imajo enake pravice, začnete sprejemati odgovornost. Wilberforce je dal svoje življenje, da bi izboril ta boj in dočakal, da je dva dni pred njegovo smrtjo začela veljati zakonodaja. Vedel je, da 300 podjetij, ki so vključena v suženjstvo, lahko zelo hitro znova izumi svoje kolesje. Čez noč so trgovanje s sužnji nadomestili s trgovanjem s čajem na Kitajskem ali s pomorskim zavarovanjem. V primerjavi z letom poprej se je zgodil velikanski miselni premik, ko je bilo še de rigueur [nujno potrebno], da je bil vaš suženj v verigah, potem pa je v družbi to postalo popolnoma nesprejemljivo. Učiti se moramo iz zgodovine in stvari še izboljšati.

S. I.: Prav to kaže, kako lahko dobra ideja, ki jo zagovarjate več let, nenadoma, čez noč, postane sprejeta.
      P. H.: Da, to je kritična točka. Zdaj smo na takšni točki – naš planet takšnega ravnanja ne more več vzdržati veliko let. Stvar prelomne točke je, da ni nujno, da jo sprejme 50 odstotkov prebivalstva. Danes, z našo sposobnostjo dostopa do informacij in znanja ter njunega širjenja po vsem svetu, dobiš občutek, kdaj in kako hitro se bo prelom zgodil. Oblikovanje idej in novega jezika je del približevanja tej kritični točki. Zato je eno od mojih izhodišč, da se beseda "ekocid" da v uporabo. Konec aprila 2010 smo postavili spletno stran in ko je časopis Guardian objavil članek o tem, smo imeli že prvi konec tedna 28.000 obiskov.

S. I.: Mediji redno objavljajo poročila podnebnih skeptikov. Koliko je nasprotovanja vašim idejam in od kod najpogosteje izhajajo?
      P. H.: Ne posvečam veliko pozornosti tistim, ki pišejo članke proti mojim predlogom; nanje gledam kot na del razprave in kot na produktiven način širjenja informacij. Nekateri mislijo, da je ekocid zakon za preganjanje podnebnih skeptikov, vendar to ni zakon za preganjanje ljudi samo zato, ker imajo drugačno mnenje. Ne gre samo za podnebne spremembe, temveč za prenehanje uničevanja planeta – z drugimi besedami: za kriminalizacijo vira problema. Podnebne spremembe so samo simptom tega.

S. I.: Torej nujno potrebujemo sprejetje okoljske zakonodaje?
      P. H.: Da. Zakonodaja je lahko sama sebi namen in kompromis, ki ne vodi nikamor, ali pa je temeljita. Ni nam potrebno na novo odkrivati kolesa, ampak ponovno uvesti to, kar nam je iz neškodljivih področij že znano. Načela skrbniškega prava, na primer, govorijo o posedovanju nečesa na osnovi zaupanja v korist drugih, medtem ko premoženjsko pravo govori o dobičkih in o posamezniku. Ti dve vrsti prava – skrbniško nasproti premoženjskemu – izhajata iz dveh različnih paradigem.

S. I.: Ali delate tudi z drugimi skupinami pravnikov?
      P. H.: Po svetu je razpredena mednarodna mreža; vsi smo povezani in se med seboj poznamo. V Ameriki si eden od odvetnikov prizadeva za uvedbo skrbniških načel za varstvo zraka; skupina odvetnikov v Ameriki dela na skupnostnih projektih povezanih z naravo; v Veliki Britaniji imamo neprofitne zasebne organizacije Land Community Trusts. So še druge posamične aktivnosti, vendar pa to ni dovolj. Zelo hitro moramo narediti spremembe. Čas nam ne dovoli, da bi spremembe uvajali po korakih. Smo v času, ko se morajo hitro sprejeti mednarodni zakoni, kot se je Splošna deklaracija o človekovih pravicah leta 1948, ki je radikalno spremenila razumevanje naših pravic.

Splošna deklaracija o pravicah Zemlje

S. I.: Kdaj se vam je porodila ideja za Splošno deklaracijo o pravicah Zemlje?
      P. H.: Raziskovala sem novo zakonodajo za zrcalne zbiralnike sončne energije v puščavi. Potrebujemo le 0,3 odstotke svetovnih puščav, da bi pridobili vso energijo, ki jo potrebujemo in 90 odstotkov svetovnega prebivalstva živi v območju 2000 km okoli puščav. Torej bi v puščavah lahko gradili sončne elektrarne, ki bi vsem zagotavljale čisto energijo. Potem sem razmišljala, kaj bi ustavilo korporacijo ExxonMobil, ki deluje povsod po svetu in si preprosto grabi zemljo? Kako zaščititi pravice te zemlje ob dejstvu, da je planet celota? Kako zagotoviti, da bo skrb za planet postala dolžnost?
      Zakon bi moral biti mednaroden in splošen ter bi planetu moral priznavati pravice. To bi torej bila "Splošna deklaracija o pravicah Zemlje". Začela sem raziskovati in ugotovila, da se že 30 let razmišlja o pravicah narave in da o tem obstaja pisno gradivo. Ko presežemo zahodni način razmišljanja spoznamo, kako avtohtono prebivalstvo gleda na svet.
      Z možem sva dva tedna potovala ob zahodni obali Škotske, kjer sva se pogovarjala o tem, kako bi izgledalo 10 najpomembnejših pravic Zemlje in dobesedno v 20 minutah sva jih oblikovala. Prebijala sva se skozi te ideje in se vprašala: "Kako za božjo voljo lahko sploh dobim res veliko idejo, kot je ta o Združenih narodih?" Tri dni kasneje, medtem ko sva se vzpenjala po pobočju hriba, sem izvlekla svoj mobilni telefon. Sprejemal je signal, kot nikjer na tem območju in nenadoma je zazvonil. Bilo je dekle iz Združenih narodov! Klicala me je, da me povabi, da bi govorila na konferenci "Ženske in okolje". Odgovorila sem: "Ne, obstaja nekaj veliko bolj pomembnega, s čimer bi se morali Združeni narodi ukvarjati – in ravno v tem trenutku delam na tem: to je Splošna deklaracija o pravicah Zemlje. Poiščite in vprašajte kogarkoli že morate in povejte mu, da je to tisto, o čemer bom spregovorila. Vendar hitro, ker začenja deževati in jaz sem na hribu in to je edini kraj v krogu 150 milj, kjer moj telefon sprejema signal!" Poklicala me je čez 15 minut in dejala: "Pozabite prej omenjeno konferenco, želimo vas na naši veliki mednarodni konferenci o podnebnih spremembah kot drugega najpomembnejšega govornika." Ko sem prenehala telefonirati, sem rekla: "Mislim, da sem pravkar dobila odgovor na svoje vprašanje!"
      Zadeve sem se lotila na pravni način: moj klient je bil planet in za ta primer sem imela pet mesecev časa. Pustila sem vse drugo in se zadevi popolnoma posvetila. Vikend pred konferenco sem ostala pokonci vso noč in iz nakopičenih misli ter raziskav iz preteklih dveh let napisala svoj govor. Čutiti je bilo, kot da delam najbolj radikalno stvar na svetu. Pet konferenc se je odvijalo na petih kontinentih, evropska je potekala v Belfastu. Imela sem svoj govor in počutila sem se zelo izpostavljeno, zdelo se je, kot da sem govorila o nečem, kar ne sodi v referenčni okvir redne razprave o podnebnih spremembah.

S. I.: Kako se je odzvalo občinstvo?
      P. H.: Spominjam se svojega govora in ljudi, ki so mi ploskali. Po mojem govoru smo imeli odmor za kavo in ko sem želela oditi, sem opazila, da gre dobesedno polovica udeležencev konference proti govorniškem odru. Obrnila sem se, vendar za mano ni bilo nikogar, zato sem razmišljala, kam gredo vsi ti ljudje? Prihajali so, da bi govorili z menoj! Bilo je res neverjetno!
      Preostali del konference smo se osredotočili na mojo idejo in več udeležencev je poudarilo, da že vse življenje hodijo na konference o podnebnih spremembah, vendar je bila to prva velika ideja, ki bi resnično lahko spremenila svet. Moj govor so posneli in ga predvajali na sedežu OZN v New Yorku.
      Prišla sem domov in pomislila, kako naprej? V mislih sem imela nekaj najpomembnejših nevladnih organizacij, s katerimi bi morala biti v stiku in ena od njih je bila Earth Charter International (Mednarodna listina o Zemlji). Konec tedna mi je nekdo po naključju poslal e-mail vodje organizacije Earth Charter Velike Britanije.

Polly je bila naslednji konec tedna povabljena na mednarodno konferenco na Nizozemskem, kjer je navezala še pomembnejše stike za nadaljnjo širitev svoje akcije.
      P. H.: Nekaj naslednjih mesecev je bilo zelo stresnih, ko sem premišljevala, kako bom pridobila državo, ki bi idejo lahko porinila naprej? Koga si moram izbrati za tarčo? Potem sem pomislila: "Ni mi potrebno skrbeti – zgodilo se bo." Zdelo se mi je, da bo država članica verjetno država avtohtonega naroda kot je Bolivija – in res je bila.

S. I.: Zdaj je torej potrebno deklaracijo predlagati v okviru OZN?
      P. H.: Da, država članica mora deklaracijo predlagati Generalni skupščini OZN. Osnutek deklaracije je že precej dodelan, nato bo šel na glasovanje. Vsak vodja države bo imel svojega predstavnika v OZN, ki se bo izrekel za ali proti ali pa se bo vzdržal. Pričakujem, da bo v naslednjem letu in pol do dveh let deklaracija pripravljena za glasovanje.
      Bolivija se za to resno zavzema in poskrbela bo, da se ohranja pozornost. Ljudje morajo pritiskati na vlade, da deklaracijo podprejo.

S. I.: Share International govori o potrebi po delitvi virov na globalni ravni za reševanje nepravičnosti našega sedanjega gospodarskega sistema. Ali menite, da bi se to lahko zgodilo hitro, če bi bilo dovolj politične volje?
      P. H.: Vsi predpostavljajo, da se spremembe ne zgodijo čez noč, a dejansko se odvijajo neverjetno hitro. Ko je nujno, se zgodijo – dobesedno – čez noč. Američani so se v drugo svetovno vojno vključili pozno in potrebovali so letala. Njihova letalska industrija ni bila primerna za serijsko proizvodnjo letal, zato so vprašali Henrya Forda, če bi izdeloval letala [namesto avtomobilov]. Ko je vlado zavrnil, mu je ta odgovorila: "Sprejeli smo izredno zakonodajo. Zdaj je izdelovanje avtomobilov za vas nezakonito." Zato se imenuje "izredna zakonodaja". Potrebna je politična volja, da bi takšno odločitev sprejeli – hitro!

S. I.: Obstaja tako veliko interesov za ohranjanje stvari takšnih, kakršne so. Kaj menite, kako jih je mogoče preseči? Kaj lahko storijo posamezniki, da bi podprli takšne ideje?
      P. H.: Menim, da je moč ljudstva stvar, ki omogoča premik od zasebnih k družbenim interesom. Imam dober občutek, da bo glas ljudstva postal tako močan, da ga ne bo mogoče preslišati in ne bo potrebno imeti pol sveta, da pridete do te točke. Dovolj bo precej manj glasov in slišali se bodo na lokalni, nacionalni kot tudi na mednarodni ravni.
      Mednarodna pogajanja o podnebju v Kobenhavnu decembra 2009 so bila res poučna. V centru Bella je bilo na pogajanjih 50.000 ljudi, a 50.000 jih je bilo tudi na drugem koncu mesta, na ljudskem podnebnem vrhu (People’s Climate Summit). To so bili ljudje, ki so imeli samo eno stvar v programu: tam niso bili zato, ker so bili predstavniki nevladnih organizacij, temveč zato, ker jim je mar – veliko število ljudi.
      Gre za to, da se ljudje dvignejo in se jih upošteva. Ljudje so se vedno v vseh obdobjih borili za svoje pravice do nečesa na način, ki smo ga skoraj pozabili. Te stvari morajo zares prihajati od ljudi, kajti vlade so prepuščene svojim mehanizmom in so pod pritiski korporacij.

S. I.: Ali se človeštvo lahko dovolj hitro spremeni?
      P. H.: Verjamem, da se lahko. Če širite vizijo nekoga o neki stvari, ste ljudi odprli za novo idejo: sprva vas lahko prezirajo, nato se vam bodo smejali, nazadnje pa bodo z vami!
      380 milijonov avtohtonih prebivalcev živi v harmoniji z materjo Zemljo, nadaljnjih 370 milijonov budistov prav tako – to je več kot 750 milijonov ljudi. Velikost Evrope je torej že na tem vlaku. Veliko časa sem potrebovala za spoznanje, da obstajajo milijoni ljudi, ki že živijo tako. Tako imenovani razviti svet pa je popolnoma skrenil s poti: tisto, kar vidimo kot normo, za mnoge to ni, torej gre za to, da se zahodni svet oprime tega.
      Ni mi potrebno skrbeti, da moje ideje ne bi dosegle najbolj oddaljenih kotičkov v državah v razvoju, saj ti ljudje najverjetneje že živijo tako. Osredotočena sem na zahodni svet. Svojo vlogo vidim kot prinašalka sporočila: svoje sposobnosti uporabljam, da te stvari sporočam in počutim se zelo počaščeno, kot da bi bila v službi planeta.

S. I.: Kaj vas poganja, da greste naprej?
      P. H.: Absolutno prepričanje, da smo na poti v boljši svet in to je del te poti. Resnično verjamem, da živimo v najbolj razburljivem času v zgodovini sploh. Smo na točki, kjer se bo vse spremenilo; vse se je že začelo spreminjati. Mi smo srečneži, nimamo le prednjih sedežev na najboljši predstavi na Zemlji, smo pravzaprav na odru in to je fantastično. Vsak od nas ima izbiro, da stopi naprej in da je soustvarjalec tega dogajanja. Navsezadnje si lahko opazovalec ali pa ustvarjalec tega dogajanja. Sama sem izbrala, da sem ustvarjalec in menim, da je lahko vsakdo.
Več informacij: www.treeshaverightstoo.com
      www.thisisecocide.com